nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Balada o trobenti in oblaku, poved v sobesedilu:
Prav tako jasno je videl kakih šest let starega fantička, ki je stal ob samotnem macesnu v pobočju nad hišo; stal je kakor okamenel, samo gole nožice so se mu tresle v kolenih, odprte in posinele ustnice so mu drhtele, na vekah osteklenelih oči sta mu viseli dve okrogli in zelo svetli solzi... Peter Majcen je čutil, da se mu snov gosti in da dobiva svoj zvok, toda tisti zvok je bil bolj in bolj grozljiv, zato je že začel dvomiti, če bo sploh pisal o tem. Glavi pa seveda nista izginili iz njegovega spomina.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani