žalost (101-200)

kaj takšen bi vam se ne zdel ‒ Globoka mi	žalost	razjeda moči, težki kamen na prsih leži; in	A
najdaljni kraj sveta, odvalil mrak bi, molk težak in	žalost	od srca. Prihajajo, žalujejo vse misli v duši	A
rožnat. Tudi svet je rožnat: debele babe ležejo	žalost,	mrzli očetje čakajo na sinove, misli prasketajo	A
Zdaj molči, jeza! ‒	Žalost	mi globoka v prijazne svojcev vrste vodi strelo	A
skrije V daljavi neizmernega prostora. Sercé mi	žalost	zdaj zaliti hoče, In zdaj ga sladko dviga mi	A
Gorka vre mi v žilah kri. . / . / stran 24 . /	Žalost	in skerbi! v globoko Potopite se vodó; Ti pa	A
lepa žena! Bledih lic, solznih očí, Sama v	žalost	vsa vtopljena, Ko ves svet se veseli! Bistra	A
zelena njiva! Ki v klasje ti latí gredó, Kaj	žalost	mi sercé zaliva, Zaliva solza mi okó? Škerjanec	A
‒ Ti me spremljaš neprestano, tiha	žalost!	Noč in dan si zvésto z mano, tiha žalost!	A
žalost! Noč in dan si zvésto z mano, tiha	žalost!	Spremljaš me, ko tíh čez polje grem zeleno,	A
polje grem zeleno, Z róžicami obsejano, tiha	žalost!	Kamor v hladno gozdno senco rad zahajam, Mesto	A
senco rad zahajam, Mesto mirno ti je znano, tiha	žalost!	Ti si mi na strani, ko po dnevnem trudu Grém	A
dnevnem trudu Grém v veselo družbo zbrano, tiha	žalost!	Pozno ti pri zglavji mi sedé zatisneš Rahlo	A
mi sedé zatisneš Rahlo mi okó zaspano, tiha	žalost!	Ti iz kratkega izbujaš zopet spanja Z mahko	A
izbujaš zopet spanja Z mahko me ročico rano, tiha	žalost!	Zapustila pač me boš, ko trudno moje Truplo	A
trudno moje Truplo bode v grob dejano, tiha	žalost!	Visoko pravega pevca čestimo, Njegovo ni tako	A
se vmičem v temno noč, Sam ‒ v serci le temna	žalost	z máno! Veselje v tvojo hišo gre, Jaz tožen	A
gorke v okó ti privró solzé, Zalije ti persi	žalost	globoka; Po meni bo klicalo glasno sercé, Ko	A
kraja Želim in vedno želel bom; In vender ‒	žalost	me obhaja, Ko mislim nate, mili dom! Vse germe	A
kraja Spominjam iz nekdanjih dní, Strah me in	žalost	me obhaja ‒ Sercé se mi domu boji!	A
tebi zdihuje mi hrepeneče; Za tóvarišico le	žalost	imám ‒ Tako sam, tako sam!	A
VI.	Žalost	v serci, žalost po sveti, Težko je pesmi vesele	A
VI. Žalost v serci,	žalost	po sveti, Težko je pesmi vesele peti! Rejenka	A
ga z vami grem; Saj ne bodem se jokala, Krila	žalost	bom ljudem!” Ko na odru ga zagleda, Káko bled	A
tistih večerih pred samim vstajenjem, takrat je	žalost	pokrila zemljó, strah je človeka bilo pred življenjem	A
strah je človeka bilo pred življenjem. Beda in	žalost	spet žreta zemljó, strah je ljudi zdaj pred	A
sredi teh samotnih vej. Z menoj, dekle, si	žalost	vso nosila, ah, kdo bo nosil žalost zdaj ...	A
dekle, si žalost vso nosila, ah, kdo bo nosil	žalost	zdaj ... Z menoj si boli in radost delila, ah	A
Spet kakor včasih bi ti rad potožil, razkril ti	žalost	vso in svoj nemir! O, mama, če bi davi tu bilá	A
46 Huda ura 50 Fantič je na vojsko šel ... 51	Žalost	53 Slovo od polja 54 Pismo 55 Prepeličke 56	A
žvrgole, spejo misli v domovino, v srce tiha	žalost	gre. Svidenje »Zdravo, mati, zdravo sestre	A
za gorami, za valovi srce ne miruje.« »Pusti	žalost,	dragi, pusti, tisti časi so minili, skupaj bomo	A
časi so minili, skupaj bomo si veselje, skupaj	žalost	zdaj delili!« On pa vnovič jih objema: »Zdravo	A
vrta plakajo, plakajo ... . / . / stran 53 . /	Žalost	Spet žvrgoli škrjanček in travica šumlja, spet	A
mladem srcu, o bedni bratec moj, je tiha, tiha	žalost	in strah in nepokoj. Če ti se ne povrneš tam	A
in grob srce je . /\ .. stran 14 . \/ Bridka	žalost,	dvom, obup in skrb moreča so pogrebci - a mrlič	A
nova so vprašanja vstala, src dvoje je objela	žalost	nova: Mar se nikoli srečala ne bova? Pozabi	A
mir njegovi duši, naj pokoja mu ne ruši moja	žalost.	Kdor je sam, je kot pregnan dnevi in noči hitite	A
črno Po modrem morju, po belih valih črna	žalost	prihaja. Na bregu srce, samotno srce nebo vse	A
postaja. Kaj boš z ubogim, samotnim srcem, črna	žalost,	storila? »Če je ubogo, če je samotno, vanj se	A
mene! Reci morju, svojemu morju, naj črno	žalost	prežene. Sivo in rjavo Jesen raztovarja	A
Draga! bodi zora meni, oznanjuj mi lepši čas;	žalost	mi iz prs odženi, zbudi v ustih pesmi glas!	A
povej mi, zakaj me ne ljubiš? Za rane, za	žalost	obilo, za dni, ki mi temni tekó, za ves moj	A
sovražit začnè ‒ v soboto obesil se je. To	žalost	v eksempel povém, neskrbnim vam mladim ljudém	A
vekomaj. . / . / stran 114 . / Pred odhodom	Žalost	mene premaguje, ker zapustil bom svoj dom, šel	A
stran 116 . / Slovenska zgodovina Bridka	žalost	me prešine, ko se spomnim domovine, vsemu svetu	A
je zlata od sonca. V tvojih zlatih očeh je	žalost.	Ne glej se v zrcalo!	A
jesenski veter šumi (kolikokrat je srce zaihtelo)	žalost	prihaja, tiha in dobra. Vida, zasenčene so ti	A
‒ in ti iščem zaman sorodne besede. Kaj je	žalost?	Jaz poznam le eno, le eno: Veselje.	A
je to sveta misel. Molčeča tišina je kakor	žalost.	Nisem več žalosten, ker ne mislim nase.	A
sonce odhaja, kot zakopani, smrti vdani. Tiha	žalost	si duše osvaja. Vzkrikneš, pa se odmev ti povrne	A
Kdo te je slišal? In srce pregrne	žalost	oktobrskega polja. Oreh Zasadil je stari Torkar	A
takrat, pa se le mu je vsesala v dušo grenka	žalost	in z bridkostjo ga pojila in s sovraštvom, maloupom	A
Hrib. Kot	žalost	mrzla.Kakor tihe sanje.	A
smrti In vse je nič. Te žametne oči so kakor	žalost,	ki strmi v sivino, njih temni soj prodira, med	A
greje, svet se smeje, zbrana je družina. Samo	žalost	v mojem srcu se opila ni. Tiho na žerjavici	A
nič ne zapravijo. Vodica se skali, se rib′cam	žalost	st′ri, potem se jim srce hladi. Prišla bo grenka	A
ji poljubljal, svoje vroče srce dal. Tiha	žalost	utonila v mojih mladih bo očeh, pa se bova spet	A
razcvetena, komaj pa ozeleniš, mladim fantom	žalost	striš. Drevje se ozelenjuje, mladim fantom oznanjuje	A
sovražit′ začne, v soboto obesil se je. To	žalost	v eksempel povem neskrbnim vam mladim ljudem	A
Padla je, padla slanica, zvenela moja rožica.	Žalost	je, žalost v srce šla, dekle je vzela drugega	A
padla slanica, zvenela moja rožica. Žalost je,	žalost	v srce šla, dekle je vzela drugega. Padla je	A
moja rožica. Pomlad bo cvetna spet prišla,	žalost	bo znova v srce šla. Pa jaz pa ti pa židana	A
na tuje? Mino ti bo smrt vsnubila, bridka	žalost	jo umorila.« Spanjšice ble ocvetele, ble so	A
na tuje? Mini ti je smrt vsnubila, bridka	žalost	jo vmorila.« [ Idrija ] Ljubezen je bila Ljubezen	A
bom nama spejvala, od žalosti ne moren. Prva	žalost	moja to: da starga očo nemam. Drüjga žalost	A
žalost moja to: da starga očo nemam. Drüjga	žalost	moja to: da staro mater nemam. Tretja žalost	A
žalost moja to: da staro mater nemam. Tretja	žalost	moja to: tretja žalost moja to: Nejdi, nejdi	A
mater nemam. Tretja žalost moja to: tretja	žalost	moja to: Nejdi, nejdi, lubi moj, robačo ti šivlem	A
ko vstopajo v dogodke kot v kopel. Človeška	žalost	jim je domovanje. Ranljivo v tebi je drevo.	A
zapeljujejo in šklepeta v njem družba: muke,	žalost	in prepast. Budi oznanjevalce razposlane s prepasico	A
Pismo 8 Sanje 9 Dvorjenje 10 Gibanje 11 Kakšna	žalost	12 Ponikuješ 13 Vrtnar Oidip 14 Tisti 15 Izseljen	A
dopuščam, da traja. . / . / stran 12 . / Kakšna	žalost	Ko prideš na tri metre, padem v bazen drgetanja	A
razkrijejo golo ogrodje ljubezni (pesem Kakšna	žalost:	»... metabolizem ponori/ ... vsaka (pamet) vleče	A
neodtujljiva omejena danost kozmosa, kjer se tvoja	žalost	z ljubeznijo bojuje proti Niču, končnost, nemo	A
zvonjenju je ugasnil, nad nas pa se je zgrnila	žalost	in neznanska puščoba. Kmalu po očetovi smrti	A
»Čemu bi se pretvarjala? Kdo ti krade	žalost?	Saj verjamemo, da ti je hudo.	A
in ga strah pogina, samo neverjetna, blazna	žalost	je, da mora s svojo roko zadušiti pesem v sebi	A
nad krmili, molčijo, in v njihovih prsih je	žalost	in upor.In krčevito se pesti oprijemljejo ročajev	A
na licih. Ni bila jeza, ampak kakor rdečkasta	žalost	to, kar je imel na obrazu.In mu je bilo tesno	A
od vsega tega, v njih sta zgoščeni tiha moška	žalost	in uporna osamljenost.Nikakor si ni mogel misliti	A
bil sam doma. In takrat je prišla kakor tiha	žalost,	kakor siva reka, ki se je razlila in razpotegnila	A
oblakov in objemala vse kakor mračna in obzirna	žalost.	Obzirna žalost? si je oporekel.	A
vse kakor mračna in obzirna žalost. Obzirna	žalost?	si je oporekel.Kaj je tudi on nasedel in čuti	A
v meni življenje drobi. Kaj briga njega moja	žalost.	- No, kaj mislite, se zadere name.	A
mi gre. Pa tudi ta je mehnica, kar je moja	žalost...	Toda, kaj je ona kriva?	A
Majcen je zlezel vase. Začutil je nekakšno	žalost	v srcu, ki se je kmalu pretočila v obup, obup	A
njenem zvoku je bila še neka druga, globlja	žalost,	pravzaprav že bridkost.In prešinila ga je misel	A
A noč le ni bila tako temna. Kmalu je	žalost	stopila k njemu in pregnala obup.Obrisal si	A
Prav nič se ni spraševal, kam ga neso, kajti	žalost	je že stopila k njemu, ga prijela pod pazduho	A
obraz v raztrgano odejo. Ko je premagal svojo	žalost,	je šel v mesto.Domov se je vrnil pozno v noč	A
da se vas slej ko prej ni spremenila, samo	žalost	in trpljenje sta se v njej zgostili in tesneje	A
In tudi ne bi mislil. Pogreznil bi se bil v	žalost	in se izgubil v njej.Vprašal sem se, če moje	A
prazen mrtvaški oder. Takrat se je šele odprla	žalost!	... Mhm ...	A
umrla. Tako je vsaj nista doleteli ta velika	žalost	in sramota! Oče si je z dlanjo potegnil	A
laže pri srcu. Rešil sem se tesnobe, ki davi;	žalost	je jasna in samo teži. Pobožal sem Silvijo,	A
zajokala. Ta jok je zlomil Kadetkino kamnito	žalost.	Planila je k otroku, ga stisnila k sebi in sproščeno	A
ponižani in razžaljeni, da boste laže prenašali	žalost,	ponižanje in razžaljenje, pripovedujem vam	A
zdravniki ... in bolničarji. Drugače pa te divja	žalost	noč in dan tišči za grlo.Na!	A
zastrupil!« je zastokal norček in čista, neskončna	žalost	se je razlila po njegovem drobnem, nagubanem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani