žalost (601-700)

domov in tisto noč nisem spal. Poznal sem vso	žalost	in gnusobo teh ulic, videl sem jo ob vsaki uri	A
zastrte: gledale so, kakor je ukazovalo srcé; moja	žalost	je razprostrla sence do neskončnosti, moja radost	A
nemirnega strahu in nemirnega upanja - samo velika	žalost,	ko bi se človek skril kam v temo in bi ne potožil	A
da bi videla, če ni izgubila desetice. Vsa	žalost	je bila že daleč zadaj, izginila je tako čisto	A
Šel sem na vrt in, pomisli, Francka, mojo	žalost:	vse rože so zvenele; vsi grmi so se posušili	A
sedela sključena; v lica ji je bilo mraz, velika	žalost	ji je legla na srce.Zašuštelo je časih nad njo	A
železnimi nohtovi in ni več izpustilo. Ni bila	žalost,	nič lepega, ne sladkega ni bilo v tej bolečini	A
navzdol, ni mogla več dalje. Obšla jo je grenka	žalost,	legla je nanjo kakor noč - nikoli ne doide voza	A
vse ubogo človeštvo, tako da je izginila vsa	žalost	in so izginile vse skrbi, na Sveti večer je	A
Bog je blagoslovil hišo in izginila je vsa	žalost,	kakor da bi je nikoli ne bilo ... Ko je zakričalo	A
malo bolan, pljuval je neprestano, obšla ga je	žalost	in brezupnost.Njegove misli že dolgo niso bile	A
srd polagoma izpremenil v otroško in jokavo	žalost.	Zdihoval je naglas in očital, da ga vsi prezirajo	A
pesmi, da je Lojzetu srce trepetalo; izginila je	žalost,	minile so vse skrbi. Sedel je za pečjo, glava	A
pogled; blatna cesta, sivo nebo - samota in	žalost	vsenaokoli. ”Zdaj še nisva na polu poti,	A
smrti žene in sina mu je bilo zelo dolgčas in	žalost	ga je napravila nekoliko otročjega. Ko sta	A
odleglo mu je; kesanje se je spreminjalo v mirno	žalost.	Odgovoril si je s tistimi besedami, kakor je	A
ki je tam daleč, na vekomaj skrita. Globoka	žalost	ga je obšla, stisnilo mu je grlo kakor ob pritajenem	A
življenje, kaj je njegovo veselje in njegova	žalost,	kaj njegova ljubezen? Ali so bile vse tiste	A
Ali me ne ljubiš?“	Žalost	mu je legla na srce in čutil se je nesrečnega	A
... Zavzdihnila je v polsanjah in	žalost	je napolnila njeno srce. Sedela je na levi	A
se mu zde tisti časi! je pomislila Metka in	žalost	je obšla njeno srce, rahla bolečina, ki bi rodila	A
podnevi trpljenje, gnusno razočaranje, srd in	žalost;	ponoči samoten vrt, lilije in slavci in čisto	A
potem umrl. Jaz ne trdim; da ga je umorila sama	žalost,	-- naposled je bil že star in slab.A od tistega	A
tisti drami sem nameraval pokazati veličastno	žalost	stáranja.Nisem mislil na vse mnogotere in raznolične	A
razgledavanjem je bila razprostrta noč, težka	žalost,	nepremična, nebo od kamna.Videl sem ga takega	A
korak na kak uvaževanja vreden sled ... Globoka	žalost	se je polastila njegove duše.Sprva je sklenil	A
spoznala!“ . / . / stran 254 . / Gjuru je segla	žalost	v srce. Pod selom je srečal drugega soseda	A
lažje, mirnejši je bil strah in tišja je bila	žalost.	Bilo je, kakor da je molila pokrajina dolgo,	A
zmerom bližje in tesneje ... Bila je groza, ne	žalost	... Na pot, lastavice!	A
porodila nikoli ... Stali smo na cesti, strah in	žalost	v očeh.Takrat je prišla mimo dolga vrsta mož	A
obenem ga je dušila v grlu rezka, razjedajoča	žalost.	Ob šestih že se je odpravil od doma in hodil	A
njene gole rame. Ni ji bilo ne na veselje, ne na	žalost,	da so se dotikali nečisti, pijani pogledi njenih	A
ljudí, ki razumejo njegove sanje in njegovo	žalost.	-	A
prijetno tovarišico, ki bi ji deklamiral svojo	žalost	in ki bi imela tako ozke, nežne in pregrešne	A
ustnice peko, v srcu leži nerazumljiva, temna	žalost.	Zunaj vasi, v skritem zatišju doline šentflorjan	A
spoznal sem njegove misli in čutil sem njegovo	žalost.	A zdaj me zasleduje, kamor se okrenem.	A
maskami na obrazu; in izza vseh teh mask vzdihuje	žalost,	ki sem jo bil prvikrat občutil. Pogledal sem	A
Duhovitih ljudí je vse polno med njimi, ali	žalost	je, kakó rabijo svojo duhovitost.Da spravijo	A
dlaneh. . / . / stran 198 . / Vse skrbi, vsa	žalost	bližnje in daljne prihodnosti, vse je izginilo	A
teme, frfotale so vesele in svetle v soncu. Še	žalost	sama je bila kakor od mehke luči obžarjena in	A
namreč, ko sem se vzdramil ter opazil na svojo	žalost,	da sem na svetu, sem bil oblečen v cunje, in	A
okrenil in je stopil počasi k cerkovniku. Velika	žalost	je bila razlita po njegovem obrazu, nagnil je	A
mrtvaški duh in iz Markovega srca je izginila	žalost.	Napravil je veliko pojedino, bogato gostovan	A
oče in da je obhajal sedmino. Lotila se ga je	žalost.	»Tako sem spoštoval očeta in besede	A
sem spoštoval očeta in besede njegove!« Ali	žalost	ni bila globoka in tudi ne dolga. Začutil je	A
na polju, jaz spim!« Spet se ga je polotila	žalost,	bila pa je še manj globoka in še bolj kratka	A
pijanci in cigani, popival in kartal, da je bila	žalost	in sramota.Najprvo je zapravil ves denar, nato	A
In ko je tako sklenil, je bila mahoma vsa	žalost	pri kraju.Pil je in je pil, drugo jutro pa se	A
Tak je bil Marko, sebi in svojemu rodu na	žalost:	kakor list, ki pada z veje ob sončnem dnevu	A
pognali po svetu, sleparji!« In obšla ga je	žalost,	tako globoka, velika. »O, kaj boš zdaj	A
zemljo, je zagrmelo zamolklo. Se težja je bila	žalost	v njegovem srcu. »Kaj bi zdaj?	A
bridko razjokal. In ko se je razjokal, je bila	žalost	rahlejša, kesanje se je utolažilo.	A
kričali so kakor prasci in prepevali, da je bila	žalost	in sramota.Celo župan sam je ležal nekoč v jarku	A
najine ustnice. - Kako nespametna je tvoja	žalost,	o Milena! Čemu se je trudil ročni vrvar, da	A
ne more biti več nego petdeset let. Kakšna	žalost	te je doletela in kakšna nadloga te je tako	A
tod mimo, le urno nadaljuj svojo pot, zakaj	žalost	in puščoba je tukaj. Ali zašlo je že	A
obraz? - Kakor daljni spomin, kakor sladka	žalost	se je zgenilo v Markovem srcu in je ugasnilo	A
sem ugledal tvoj razorani, razkopani obraz; le	žalost	in samota bo orala zdaj brazde vanj,le solze	A
stoleten, upiral je glavo v dlani in velika	žalost	je bila na njegovem obrazu. »Bog daj	A
po kakršnikoli poti do boljšega kruha. Ali na	žalost	nisem pesimist in zato se nikoli nisem brigal	A
Rekarja; videl je teman obraz in obupu podobno	žalost	v očeh... Po veselici so se pomudili v krčmi	A
je umazan in sebičen človek, in da je njegova	žalost	nečista in neopravičena.Zdihnil je ter zatisnil	A
drobne mrzle prstke, da jih je poljubil... Dvomi in	žalost	in resignacija, - vse je izginilo brez sledu	A
brez sledu iz njegovega srca. Čemu dvomi in	žalost	in resignacija?- Življenje leži pred veselimi	A
bi poznal vse njene skrivnosti in vso njeno	žalost.	Strah jo je bilo, da bi se ne poslovil prehitro	A
dolgih let se je izlila v eno samo strugo; vsa	žalost	in vsa sreča se je spojila v eno samo čustvo	A
motnimi očmi... Omenil je smrti Dionizove, ali celo	žalost	nad usodo prijateljevo ni segla v njegov sladki	A
je bilo nekdaj toliko lepote, je danes sama	žalost	in vsakdanjost.Komaj se napravim, da bi pisal	A
pozna, da je hinavec. Naširoko so odprta srca in	žalost	se preliva v žalost, groza v grozo.Srečaš tujca	A
Naširoko so odprta srca in žalost se preliva v	žalost,	groza v grozo.Srečaš tujca iz daljnih krajev	A
streznil in je spoznal vso ničnost, vso sramoto in	žalost	svojega življenja.Zdaj bi rad otresel breme	A
doslej nikdar v svojem življenju. To ni bila	žalost	drhteča in skeleča, ki stre teló in moči očí	A
ga je nakopičenega po zemlji, skriva vam vso	žalost,	katera kraljuje na sredi mestnega vrišča.In	A
bi ga izpostavil vseobčemu zasramovanju. Na	žalost	je popolnoma izključeno, da bi se to kdaj zgodilo	A
njenem; zdi se mi, da je bila tiha in globoka	žalost,	ki je sama ni razumela, zato ker je bila nedolžen	A
za zmerom; nič bolesti več, le mrzla, trudna	žalost.	Vse sem jasno videl, vse hladno premislil	A
Kaj, mislite, da je v njegovem srcu?“ ”	Žalost.	“ ”Saj ni slabič in ne bedak ...	A
besede so razvedrile vsa srca; prepodile so	žalost,	ampak nezaupnost je ostala in ostal je tudi	A
svoje poštenje in njegova slava mu je bila v	žalost	in sramoto ... Spalo je hrepenenje v njegovem	A
otroku; sledú greha ni bilo na nji, vsa skrb, vsa	žalost	težkega življenja je izginila z mladega obraza	A
skrbeh in stiskah, pa je potožil Bogu svojo	žalost.	Tedaj pa se je Bog neskončno razsrdil.	A
zadnji dve leti je bila vsa njegova skrb in	žalost	v mojem telesnem propadanju. Pazil je name kakor	A
padel na vzglavje ... . / . / stran 243 . / Na	žalost	se v teh dneh nisem mogel izogibati različnih	A
rada imela, in ker sem čutila tvojo skrb in	žalost,	sem tudi jaz vso pot mislila edinole na tvoj	A
bal. Prezgodnja strast, prezgodnja bolest in	žalost;	obup srca, ki je nedoraslo že spoznalo grozo	A
srcu po njih ... Spominjam se, kakšna grenka	žalost	me je ovladala ob materini smrti.Zdel sem se	A
kesanja. Ob tej izgubi pa me je obšla tolika	žalost,	da me je spremenila v mehkega otroka.Ni bila	A
padali udarci. In silna, trpka, brezsolzna	žalost	mi je stisnila srce. Nikoli nisem občutil	A
napolnil brlog s težkim vzduhom; trudna, toga	žalost	je legala na srce. ”Kako čudno se mi zdi	A
so molčali. Stal sem ob jami; silna, vroča	žalost	mi je stiskala srce kakor pesti. ”Vi vsi	A
govorili njih pogledi na glas in razločno in	žalost	mu je legla na srce. »Povejte mi, kaj	A
Jezus Marija!“ Ni bila gola groza, ni bila	žalost,	ni bil občutek greha, - nobenega imena ni bilo	A
večer, pričaran je bil na njen obraz in silna	žalost,	silna groza mu je ležala na duši.Kakor da bi	A
ter da je z grenkim obrazom poslušal njegovo	žalost.	Tako sta živela Severin in Ksenofon.	A
brez miru, nebogljenci. Dozdeva se mi, da je	žalost	z njimi, kjer so.Tudi njim ne zamerim; morda	A
ženo, na skledo; in na srce mu je legla globoka	žalost.	”Saj sem tudi jaz delal ... tudi jaz trpel	A
gube nabrano kožo je kazal neodločno, plitvo	žalost;	podoben je bil objokanemu otroku, ki je izgubil	A
tako odgovoril, v mojem srcu pa je bila velika	žalost;	že ob tisti uri je bilo v njem tisto koprnenje	A
ljubeznivo posloviva, preden obide mene pregloboka	žalost	in tebe, Ana, srd in sram zaradi poljubov, ki	A
nanj; zato je ves krepak in resen, nesreča in	žalost	ne moreta do njega; ustvarja z mirno roko in	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani