nova beseda iz Slovenije

žalost (901-1.000)


stran 62 . / Tu so še vedno neme tolažnice, pa      žalost      in zmrznjene ribe pod brajdami, pa železni gabri  A
/ V tretji in četrti bor vsekana izvekana      žalost      ‒ pustota, nemir, zimska replika in puhaste  A
v spomin in tolažbo. Kadar se mu je obnovila      žalost,      zbudilo se hrepenenje po izgubljeni tovarišici  A
zveličani nebeški duhovi, tvoje veselje, tvojo      žalost,      tvoje hrepenenje in tvojo ljubezen! Svojega  A
sladkodišeče, plemenite cvetice! Tu je resnična      žalost,      jasna, tako dobrodejna veselost! Tu ni glasu  A
Do sedaj ni vedela, kaj je skrivnost, kaj je      žalost      in skrb.Mirno ji je teklo življenje kakor bister  A
V spanju ga prenesó v Mirni dol.      Žalost      se je bila vselila v Mirnem dolu.Mirnega doma  A
hiša, dom miru in sreče ‒ nekdaj, zdaj se je      žalost      vselila v nji in sramota!Kako malo časa, ko  A
otroka, nego sem jo jaz rada imela. In tako      žalost      nam je napravila, tako sramoto!Kakor si je postlala  A
med upom in strahom, a up in strah, veselje in      žalost,      poželenje in hrepenenje, kako je vse sladko  A
znižujem pred njim. Tedaj pa me oblije neskončna      žalost,      zgruzim se predenj, objamem mu kolena in začnem  A
prsi; po vsem životu mu je razlita neskončna      žalost.     Boječe se mu bližam ter ga vprašam, kaj pomeni  A
naznanjevati najvišje veselje, najglobokejšo      žalost!     S solzami sva se pozdravila, v solzah sva se  A
ljubezni, od luči svojega življenja ‒ in vendar, ta      žalost      nima nič zbadajočega v sebi.Nekako čudno vzvišenega  A
enako iz naših solz, naj jih veselje, naj jih      žalost      rodi. Čuj, veselo ukanje!   A
mir kalit srcu, katero ni vedelo prej, kaj je      žalost,      kaj je veselje! Odpustite, gospod, nočem vas  A
veselje! Odpustite, gospod, nočem vas žaliti; ali      žalost      me premaguje, da komaj vem, kaj govorim.‒   A
s seboj, ne obhaja ga nobena jeza in nobena      žalost,      ne premaga ga noben sovražnik, ne predere nobena  A
mi je kar sapo jemalo. Obhajala me je taka      žalost      in obupnost kakor še nikoli ne, kar sem na svetu  A
streljaj mi v Volkodlaka, mojega sina in mojo      žalost!     Naj živi, dokler bo božja volja!  A
brez rodovine, samec. Če bi mu prav nobena      žalost      ne bila morila srce, ga je gnala v krčmo že  A
Razen ljubezni ga je trla tudi rodoljubna      žalost.      Slovenski narod je trpel takrat grozne bede  A
pred očmi in se mi trese roka, ko zapisujem to      žalost      in ta greh.Ženil sem se namreč brez ljubezni  A
me boli srce samo, ni se mi treba siliti na      žalost.     Ali moramo se premagovati, vdati v božjo voljo  A
se premagovati, vdati v božjo voljo, prehudo      žalost      tolažiti in krotiti. Kdor je mrtev, je mrtev  A
živi in živimo tudi po božji volji, prevelika      žalost      pa jemlje zdravje in če bi dolgo ne prenehala  A
žalujete in se togotite na božjo voljo? Vašo      žalost      moram trpeti tudi jaz in srajčko mi močite neprenehoma  A
vsaka rastlina se pač ni prijela. Na veliko      žalost      Marku je usahnil bršlin, tem bohotneje pa je  A
prijateljev, in bi bilo še lepše, če se goreča      žalost      ne bi gasila s polnimi bokali. Našel sem Maričko  A
zabavljice jim gredo samo s konca jezika.      Žalost      mi je počasi prešla, ali togotil sem se le,  A
jo imenujemo srce. Nje ne more ganiti do solz      žalost      ali mil prizor; kadar se joka, plaka od jeze  A
si, ljubi Jože, kdaj slišal, da se strelja      žalost?     Če še nisi, ti bom povedala.  A
se domislim svoje žalosti. Svojo neskončno      žalost      ubijam, ne pa zajce.’ Ta izgovor je bil gotovo  A
preljubo ženico, ko mi jo je Bog vzel. Ali prehuda      žalost      je človeku prepovedana ...’ In začel jo je pogovarjati  A
da so mu popotniki ugrabili sina, ga obide      žalost,      da hoče že obupati, še bolj pa ga prime jeza  A
Lenčka sta ga spremili. Lenčko je obhajala taka      žalost,      da je večkrat onemogla in se na tla zgru dila  A
krog njega, ves utopljen in zgubljen v svojo      žalost,      v svoj strašni namen.Čez dve uri pride drug  A
prinesti koristnega sadu sestrama, ko sta to      žalost      zakrivili. ‒ Povedal sem to prigodbo, dasiravno  A
Starši niso vedeli, ali pomenijo te besede      žalost      ali veselje, ali niso imeli dosti časa to premišljevati  A
pričeli so govoriti. Kekca sta minili tista      žalost      in pobitost, ki sta ga tlačili že od sinoči  A
njegova utrujenost je bila večja ko njegova      žalost.     Naj se je upiral, kolikor se je hotel, spanca  A
krasote na vse ‒ na skrbi in na svojo grenko      žalost.      A predramilo jo je tiho zvonjenje, ki je priplavalo  A
Zato pa je vedela, da preti Kekcu poguba in      žalost,      velika žalost. ‒ »O, Kekec, nesrečni Kekec  A
vedela, da preti Kekcu poguba in žalost, velika      žalost.      ‒ »O, Kekec, nesrečni Kekec!« je vzdihovala  A
priveže k bukvi? ‒ Mene se je zopet polastila      žalost,      ki jo je bila mučila ves včerajšnji dan.Zato  A
dolinico, ampak je zrl molče v tla in vedno večja      žalost      se ga je lotevala ... Toda hipoma je dvignil glavo  A
na ulici in skoraj se ga je polastila velika      žalost.     Vzdihnil je trikrat in je pomislil, kako lepo  A
je slišal te besede. Iz srca mu je izginila      žalost      in skoraj nasmejal se je.»To je pa nekaj drugega  A
in je pričel glasno žvižgati, da bi pregnal      žalost.     Že je dospel iz gozdiča in tedaj se mu je nasmejala  A
žalosten in obupan, to je res. A zdaj vidim, da mi      žalost      prav nič ne pomaga.Oj, teta Pehtara!   A
bi si zapomnil, nemarnež, kdaj je delal Kekcu      žalost      in velike skrbi.« Pehta je dvignila prst in  A
namenil naravnost do Košutnika, da mu potoži svojo      žalost      in jezo. Našel ga je doma in Košutnik ni bil  A
In tedaj so ga minile hipoma vse skrbi in vsa      žalost      zaradi ravnanja nesrečnih ljudi tam doli.Z madro  A
čutarico, je tiho dejal: »Hvala ti, Tone, na vso      žalost      današnjega dne sem pil, vse drugo ti bodo povedali  A
je stal ob oknu in zrl na vas, kjer je bila v      žalost      potopljena Rebrova hiša.Solza mu je pripolzela  A
zagledala solzo v Jurjevih očeh, videla je neizmerno      žalost,      ki je ležala na njegovem obrazu in skočila je  A
Slušaj me, ljubo dekle. Ne vem, ali je moja      žalost      posledica zlih slutenj za usodo Devina ali bojazni  A
in kadar se je tega spomnil, sta ga jeza in      žalost      stresli tako, da se je mrki vitez Peter Strah  A
povedal, tako me je danes osupnila tvoja velika      žalost      zaradi te nevarnosti.« »Žalosten sem, Juri,  A
primorale, postopati sovražno proti tebi.«      Žalost      Otona Vipavskega je bila tako globoka, da se  A
vratu. »Iz samostana sta doslej prišli samo      žalost      in nesreča med ljudi.« »Ali saj jaz  A
dan tepena« Celo Polonica se je vzlic svoji      žalost      nasmehnila. »Kaj si imel nevesto, Matija  A
je najel tistega potepuha.« Margareto sta      žalost      in obup premagala tako, da se je glasno jokaje  A
omamil. In jad pade iz srca kakor kamenje in      žalost      kane iz njega kakor debela solza. Pozabim trpljenje  A
Hejsasa, rejsasa,« poje, »čemu prazen obraz, čemu      žalost      v srcu in mraz, ko nam teče tisti čas, ki ga  A
gostil, povsod navduševal in videl na svojo      žalost,      kaj jim sije iz oči in jim brodi po glavi: Eh  A
vprašam: Človek, ali ni življenje maska? Največja      žalost      je vsebina krohotu, norost daje snov komiki  A
katerih teče naša življenjska kri: krohot, ki je      žalost,      in blaznost, ki je komika. Krčmar je hotel vstati  A
je klobaso, ali za drobne prsi ga drži silna      žalost.      Grize in grize, a iz oči mu nepretrgoma polzijo  A
vedno pogosteje zahaja in kjer preboleva svojo      žalost,      ki ga češče in češče napada. Drugi dan je nedelja  A
se vedno bolj žalostno ponavlja. Pa ni sama      žalost      v njej, bo v glavnem hrepenenje.In če je tudi  A
njej, bo v glavnem hrepenenje. In če je tudi      žalost,      pa je to sladka, blaga, topla, sreča in nesreča  A
13 . / Obiski kondolantov, pogreb, jok in      žalost.     Zapustili bomo to bivališče in šli na popotovanje  A
popolno prostost in svobodo. Seveda so se na      žalost      ponavadi tudi v tretje preobjedli in se v tretje  A
nosu ‒ je silila na dan neka posebna, jezna      žalost,      ki se mu je zdela smešna.Njen nos, nagnjen nekoliko  A
»A, tako! Torej njegova miloba in      žalost      se pretakata po tvojih žilicah.‚Weil′ auf mir  A
popolno prostost in svobodo. Seveda so se na      žalost      ponavadi tudi v tretje preobjedli in se v tretje  A
je klobaso, ali za drobne prsi ga drži silna      žalost.     Grize in grize, a iz oči mu nepretrgoma polzijo  A
vedno pogosteje zahaja in kjer preboleva svojo      žalost,      ki ga češče in češče napada. Drugi dan je nedelja  A
domača vas je utonila za mojim hrbtom kakor      žalost      v nenadnem veselju.Polja, ki so ležala na levo  A
da me pehaš?« Saj bi se lahko branil, ali      žalost      mi ne pusti.Res, žalost!   A
lahko branil, ali žalost mi ne pusti. Res,      žalost!      In tudi srce ne!  A
pa pijem včasih, samo zato pijem, da preženem      žalost.     Tako je!   A
in skrb, tam zakladi in brezbrižnost, tukaj      žalost      in solze, tam veselje in smeh, tukaj raztrgana  A
Ostalo je v njegovih čutilih, kot je ostala      žalost,      ki ga obhaja. Da, žalost.   A
čutilih, kot je ostala žalost, ki ga obhaja. Da,      žalost.     Senzorjem bionetiki namreč niso izbrisali nekaterih  A
Tudi matica Eva ne. Tudi ona ne ve, kaj je      žalost.      Trpek nasmeh prešine Urijev obraz.  A
soncem obsijane pokrajine. Razjedala jih je      žalost      in odločali so se za smrt.Nekega dne se je tudi  A
brez ljubezni! V hipu jo prevzame tako huda      žalost,      da na ves glas zaihti.Solze ji nezadržno tečejo  A
dotakne Rafove roke in občuti, da je hladna.      Žalost      mu izvablja solze v oči. Hotel je njiju dva  A
bolj obseden. V njem se kopiči neka neznana      žalost      in hrepenenje, da bi še enkrat doživel sanjsko  A
topo in samogibno, čeprav globoko v njem gloda      žalost.     Kratek čas je živel z očetom, a vendar se je  A
« šepne Iksia in spet se objameta. »V mojo      žalost      si posvetila kakor žarek sreče.Zdaj vem, da  A
do groba, ki te bo spravljal v smeh, ko te bo      žalost      morila?« »Prav, Angel, pripelji ga.  A
kasarniške ploščadi. Pri Rožičevih, seveda,      žalost      in veselje: žalost zaradi obsodbe in veselje  A
Pri Rožičevih, seveda, žalost in veselje:      žalost      zaradi obsodbe in veselje zaradi bližnjega obiska  A
tam še zadnje pričakovanje, in to kot sladka      žalost?      Moje zanimanje se je za nekaj časa kar samo  A
moral, se pripraviti, ne da bi mogel pregnati      žalost      iz svojega srca. Ne spominjam se več natančno  A
je. V globini njenih šarenic še vedno vidim      žalost      in očitek.Samo to.  A
se vrnem h kaminu. Strmim v ogenj in globoka      žalost      mi stiska prsi.Z dvema ženskama sem v kar najbolj  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA