žalost (901-1.000)

stran 62 . / Tu so še vedno neme tolažnice, pa	žalost	in zmrznjene ribe pod brajdami, pa železni gabri	A
/ V tretji in četrti bor vsekana izvekana	žalost	‒ pustota, nemir, zimska replika in puhaste	A
v spomin in tolažbo. Kadar se mu je obnovila	žalost,	zbudilo se hrepenenje po izgubljeni tovarišici	A
zveličani nebeški duhovi, tvoje veselje, tvojo	žalost,	tvoje hrepenenje in tvojo ljubezen! Svojega	A
sladkodišeče, plemenite cvetice! Tu je resnična	žalost,	jasna, tako dobrodejna veselost! Tu ni glasu	A
Do sedaj ni vedela, kaj je skrivnost, kaj je	žalost	in skrb.Mirno ji je teklo življenje kakor bister	A
V spanju ga prenesó v Mirni dol.	Žalost	se je bila vselila v Mirnem dolu.Mirnega doma	A
hiša, dom miru in sreče ‒ nekdaj, zdaj se je	žalost	vselila v nji in sramota!Kako malo časa, ko	A
otroka, nego sem jo jaz rada imela. In tako	žalost	nam je napravila, tako sramoto!Kakor si je postlala	A
med upom in strahom, a up in strah, veselje in	žalost,	poželenje in hrepenenje, kako je vse sladko	A
znižujem pred njim. Tedaj pa me oblije neskončna	žalost,	zgruzim se predenj, objamem mu kolena in začnem	A
prsi; po vsem životu mu je razlita neskončna	žalost.	Boječe se mu bližam ter ga vprašam, kaj pomeni	A
naznanjevati najvišje veselje, najglobokejšo	žalost!	S solzami sva se pozdravila, v solzah sva se	A
ljubezni, od luči svojega življenja ‒ in vendar, ta	žalost	nima nič zbadajočega v sebi.Nekako čudno vzvišenega	A
enako iz naših solz, naj jih veselje, naj jih	žalost	rodi. Čuj, veselo ukanje!	A
mir kalit srcu, katero ni vedelo prej, kaj je	žalost,	kaj je veselje! Odpustite, gospod, nočem vas	A
veselje! Odpustite, gospod, nočem vas žaliti; ali	žalost	me premaguje, da komaj vem, kaj govorim.‒	A
s seboj, ne obhaja ga nobena jeza in nobena	žalost,	ne premaga ga noben sovražnik, ne predere nobena	A
mi je kar sapo jemalo. Obhajala me je taka	žalost	in obupnost kakor še nikoli ne, kar sem na svetu	A
streljaj mi v Volkodlaka, mojega sina in mojo	žalost!	Naj živi, dokler bo božja volja!	A
brez rodovine, samec. Če bi mu prav nobena	žalost	ne bila morila srce, ga je gnala v krčmo že	A
Razen ljubezni ga je trla tudi rodoljubna	žalost.	Slovenski narod je trpel takrat grozne bede	A
pred očmi in se mi trese roka, ko zapisujem to	žalost	in ta greh.Ženil sem se namreč brez ljubezni	A
me boli srce samo, ni se mi treba siliti na	žalost.	Ali moramo se premagovati, vdati v božjo voljo	A
se premagovati, vdati v božjo voljo, prehudo	žalost	tolažiti in krotiti. Kdor je mrtev, je mrtev	A
živi in živimo tudi po božji volji, prevelika	žalost	pa jemlje zdravje in če bi dolgo ne prenehala	A
žalujete in se togotite na božjo voljo? Vašo	žalost	moram trpeti tudi jaz in srajčko mi močite neprenehoma	A
vsaka rastlina se pač ni prijela. Na veliko	žalost	Marku je usahnil bršlin, tem bohotneje pa je	A
prijateljev, in bi bilo še lepše, če se goreča	žalost	ne bi gasila s polnimi bokali. Našel sem Maričko	A
zabavljice jim gredo samo s konca jezika.	Žalost	mi je počasi prešla, ali togotil sem se le,	A
jo imenujemo srce. Nje ne more ganiti do solz	žalost	ali mil prizor; kadar se joka, plaka od jeze	A
si, ljubi Jože, kdaj slišal, da se strelja	žalost?	Če še nisi, ti bom povedala.	A
se domislim svoje žalosti. Svojo neskončno	žalost	ubijam, ne pa zajce.’ Ta izgovor je bil gotovo	A
preljubo ženico, ko mi jo je Bog vzel. Ali prehuda	žalost	je človeku prepovedana ...’ In začel jo je pogovarjati	A
da so mu popotniki ugrabili sina, ga obide	žalost,	da hoče že obupati, še bolj pa ga prime jeza	A
Lenčka sta ga spremili. Lenčko je obhajala taka	žalost,	da je večkrat onemogla in se na tla zgru dila	A
krog njega, ves utopljen in zgubljen v svojo	žalost,	v svoj strašni namen.Čez dve uri pride drug	A
prinesti koristnega sadu sestrama, ko sta to	žalost	zakrivili. ‒ Povedal sem to prigodbo, dasiravno	A
Starši niso vedeli, ali pomenijo te besede	žalost	ali veselje, ali niso imeli dosti časa to premišljevati	A
pričeli so govoriti. Kekca sta minili tista	žalost	in pobitost, ki sta ga tlačili že od sinoči	A
njegova utrujenost je bila večja ko njegova	žalost.	Naj se je upiral, kolikor se je hotel, spanca	A
krasote na vse ‒ na skrbi in na svojo grenko	žalost.	A predramilo jo je tiho zvonjenje, ki je priplavalo	A
Zato pa je vedela, da preti Kekcu poguba in	žalost,	velika žalost. ‒ »O, Kekec, nesrečni Kekec	A
vedela, da preti Kekcu poguba in žalost, velika	žalost.	‒ »O, Kekec, nesrečni Kekec!« je vzdihovala	A
priveže k bukvi? ‒ Mene se je zopet polastila	žalost,	ki jo je bila mučila ves včerajšnji dan.Zato	A
dolinico, ampak je zrl molče v tla in vedno večja	žalost	se ga je lotevala ... Toda hipoma je dvignil glavo	A
na ulici in skoraj se ga je polastila velika	žalost.	Vzdihnil je trikrat in je pomislil, kako lepo	A
je slišal te besede. Iz srca mu je izginila	žalost	in skoraj nasmejal se je.»To je pa nekaj drugega	A
in je pričel glasno žvižgati, da bi pregnal	žalost.	Že je dospel iz gozdiča in tedaj se mu je nasmejala	A
žalosten in obupan, to je res. A zdaj vidim, da mi	žalost	prav nič ne pomaga.Oj, teta Pehtara!	A
bi si zapomnil, nemarnež, kdaj je delal Kekcu	žalost	in velike skrbi.« Pehta je dvignila prst in	A
namenil naravnost do Košutnika, da mu potoži svojo	žalost	in jezo. Našel ga je doma in Košutnik ni bil	A
In tedaj so ga minile hipoma vse skrbi in vsa	žalost	zaradi ravnanja nesrečnih ljudi tam doli.Z madro	A
čutarico, je tiho dejal: »Hvala ti, Tone, na vso	žalost	današnjega dne sem pil, vse drugo ti bodo povedali	A
je stal ob oknu in zrl na vas, kjer je bila v	žalost	potopljena Rebrova hiša.Solza mu je pripolzela	A
zagledala solzo v Jurjevih očeh, videla je neizmerno	žalost,	ki je ležala na njegovem obrazu in skočila je	A
Slušaj me, ljubo dekle. Ne vem, ali je moja	žalost	posledica zlih slutenj za usodo Devina ali bojazni	A
in kadar se je tega spomnil, sta ga jeza in	žalost	stresli tako, da se je mrki vitez Peter Strah	A
povedal, tako me je danes osupnila tvoja velika	žalost	zaradi te nevarnosti.« »Žalosten sem, Juri,	A
primorale, postopati sovražno proti tebi.«	Žalost	Otona Vipavskega je bila tako globoka, da se	A
vratu. »Iz samostana sta doslej prišli samo	žalost	in nesreča med ljudi.« »Ali saj jaz	A
dan tepena« Celo Polonica se je vzlic svoji	žalost	nasmehnila. »Kaj si imel nevesto, Matija	A
je najel tistega potepuha.« Margareto sta	žalost	in obup premagala tako, da se je glasno jokaje	A
omamil. In jad pade iz srca kakor kamenje in	žalost	kane iz njega kakor debela solza. Pozabim trpljenje	A
Hejsasa, rejsasa,« poje, »čemu prazen obraz, čemu	žalost	v srcu in mraz, ko nam teče tisti čas, ki ga	A
gostil, povsod navduševal in videl na svojo	žalost,	kaj jim sije iz oči in jim brodi po glavi: Eh	A
vprašam: Človek, ali ni življenje maska? Največja	žalost	je vsebina krohotu, norost daje snov komiki	A
katerih teče naša življenjska kri: krohot, ki je	žalost,	in blaznost, ki je komika. Krčmar je hotel vstati	A
je klobaso, ali za drobne prsi ga drži silna	žalost.	Grize in grize, a iz oči mu nepretrgoma polzijo	A
vedno pogosteje zahaja in kjer preboleva svojo	žalost,	ki ga češče in češče napada. Drugi dan je nedelja	A
se vedno bolj žalostno ponavlja. Pa ni sama	žalost	v njej, bo v glavnem hrepenenje.In če je tudi	A
njej, bo v glavnem hrepenenje. In če je tudi	žalost,	pa je to sladka, blaga, topla, sreča in nesreča	A
13 . / Obiski kondolantov, pogreb, jok in	žalost.	Zapustili bomo to bivališče in šli na popotovanje	A
popolno prostost in svobodo. Seveda so se na	žalost	ponavadi tudi v tretje preobjedli in se v tretje	A
nosu ‒ je silila na dan neka posebna, jezna	žalost,	ki se mu je zdela smešna.Njen nos, nagnjen nekoliko	A
»A, tako! Torej njegova miloba in	žalost	se pretakata po tvojih žilicah.‚Weil′ auf mir	A
popolno prostost in svobodo. Seveda so se na	žalost	ponavadi tudi v tretje preobjedli in se v tretje	A
je klobaso, ali za drobne prsi ga drži silna	žalost.	Grize in grize, a iz oči mu nepretrgoma polzijo	A
vedno pogosteje zahaja in kjer preboleva svojo	žalost,	ki ga češče in češče napada. Drugi dan je nedelja	A
domača vas je utonila za mojim hrbtom kakor	žalost	v nenadnem veselju.Polja, ki so ležala na levo	A
da me pehaš?« Saj bi se lahko branil, ali	žalost	mi ne pusti.Res, žalost!	A
lahko branil, ali žalost mi ne pusti. Res,	žalost!	In tudi srce ne!	A
pa pijem včasih, samo zato pijem, da preženem	žalost.	Tako je!	A
in skrb, tam zakladi in brezbrižnost, tukaj	žalost	in solze, tam veselje in smeh, tukaj raztrgana	A
Ostalo je v njegovih čutilih, kot je ostala	žalost,	ki ga obhaja. Da, žalost.	A
čutilih, kot je ostala žalost, ki ga obhaja. Da,	žalost.	Senzorjem bionetiki namreč niso izbrisali nekaterih	A
Tudi matica Eva ne. Tudi ona ne ve, kaj je	žalost.	Trpek nasmeh prešine Urijev obraz.	A
soncem obsijane pokrajine. Razjedala jih je	žalost	in odločali so se za smrt.Nekega dne se je tudi	A
brez ljubezni! V hipu jo prevzame tako huda	žalost,	da na ves glas zaihti.Solze ji nezadržno tečejo	A
dotakne Rafove roke in občuti, da je hladna.	Žalost	mu izvablja solze v oči. Hotel je njiju dva	A
bolj obseden. V njem se kopiči neka neznana	žalost	in hrepenenje, da bi še enkrat doživel sanjsko	A
topo in samogibno, čeprav globoko v njem gloda	žalost.	Kratek čas je živel z očetom, a vendar se je	A
« šepne Iksia in spet se objameta. »V mojo	žalost	si posvetila kakor žarek sreče.Zdaj vem, da	A
do groba, ki te bo spravljal v smeh, ko te bo	žalost	morila?« »Prav, Angel, pripelji ga.	A
kasarniške ploščadi. Pri Rožičevih, seveda,	žalost	in veselje: žalost zaradi obsodbe in veselje	A
Pri Rožičevih, seveda, žalost in veselje:	žalost	zaradi obsodbe in veselje zaradi bližnjega obiska	A
tam še zadnje pričakovanje, in to kot sladka	žalost?	Moje zanimanje se je za nekaj časa kar samo	A
moral, se pripraviti, ne da bi mogel pregnati	žalost	iz svojega srca. Ne spominjam se več natančno	A
je. V globini njenih šarenic še vedno vidim	žalost	in očitek.Samo to.	A
se vrnem h kaminu. Strmim v ogenj in globoka	žalost	mi stiska prsi.Z dvema ženskama sem v kar najbolj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani