žalost (701-800)

ga je obšla nezadovoljnost, s srdom pomešana	žalost,	ki so jo prepodile šele pozno na večer svetlobojne	A
ob steni, ob strani s temnim obrazom, skrito	žalost	v srcu, ali hodi po cesti neznan in neljubljen	A
Da bi imel dom, ko je noč tako mrzla in ko je	žalost	tako težka, da je ne more več nositi sam: zgrudil	A
Čemu to brezdanje trpljenje, čemu bolečina,	žalost,	strah in smrt? Povej, čemu ti moja srčna kri	A
ljubiš, kaj je potem zame drugega na svetu kakor	žalost	in klavrno obešanje?Tista kapljica življenja	A
ljubiš - Lucija, kaj je potem zame na svetu kakor	žalost	in klavrno obešanje?Ali želiš, da ti zapojem	A
kostanjem. Na srcu mi je težko ležala tista	žalost,	ki jo občuti človek, kadar se ugleda, kakor	A
po lestvici, bos in golorok, iz njenega okna?	Žalost	in sramota je, da se gode take reči na svetu	A
nabrala umazana voda pod napeto kožo; strahota in	žalost	pa so bile te oči: ne v enem očesu ni bilo mladosti	A
obraz je bil čisto bel in je razodeval globoko	žalost.	Ko je stopil župnik pred oltar, so se oglasile	A
kar more doživeti človek in jim ni tuja nobena	žalost	in nobena bolečina, tudi smrt ne več.Nekateri	A
je videl samo sebe, svojo ljubezen in svojo	žalost.	Ker ni rekel besede in je tudi napisal ni, ni	A
”Kaj ne bi rajši ostal? Uboštvo in	žalost	je tukaj, ali oboje vidim pred seboj kakor svojo	A
da se je nebo razjokalo; srce žalostno vidi	žalost,	kamor se ozre. ”Ne smelo bi liti ob tej uri	A
sta rekla v svojem srcu: ”Ker gledajo najino	žalost,	so veseli svojega veselja, zato so neprijazne	A
Ameriko. In ko je bila sama, se je vsa velika	žalost	razlila čez njene misli: ”Saj so bile same pametne	A
ter izlijva iz . / . / stran 21 . / srca to	žalost,	ki je več ni treba!Tudi drugi so šli in se niso	A
Noga najde svojo pot brez kažipota, kadar gre	žalost	z njo.“ Nabasali so v voz toliko popotnikov	A
sem bil sam vesel; zdaj pa mi kažeš grozo in	žalost!	“ mu je očital Pavle. ”Seveda sem te pozdravil	A
Pa tudi zasmej se! Kolikor bolj žvečiš svojo	žalost,	toliko grenkejša je!“ Mana je popila skodelico	A
bridkost, še je poln kozarec pred nama! Za	žalost	in skrb je zmerom časa dovolj; boljše je, da	A
potrt in kisel nikar ne bodi. Če je v srcu	žalost,	je vsaka nadloga devetkrat hujša; kdor se smeje	A
stran 201 . / misli na druga pota, kjer je sama	žalost	in samo vzdihovanje. Ko sem videl pred	A
njenem slovesu se me je polastila neizmerna	žalost	in sredi te žalosti se mi je zjasnilo v duši	A
veselje, da je bila ženska. Na veliko svojo	žalost	sem spoznal, prijatelj, da je bila ženska.O	A
spozna do dobrega -- sebi na srečo, drugim na	žalost.	-- Lahko noč!“	A
je preromal daljno pot ... Tako je -- vsa ta	žalost	naj se v molu dopolni!Dejal je, da sem bolan	A
paradiža! Kajti: če ni bilo potreba, da se vsa	žalost	in ostudnost moja dovrši v sebi ... takorekoč	A
ali hišna, da ima le rdeča lica in bistre oči;	žalost	pa je visoka gospa, ki ne sme imeti nemarne	A
žalostnih let, in da ugašajo tiho vsi svetli žarki;	žalost	raste, preprega s črnimi vejami vse srce, vso	A
že, vesel je, - kako bi pač mislil na to mojo	žalost,	ki je nobeden človek ne more spoznati?“ Časih	A
pašaluk.« Juran odide k praporu in se zavije v	žalost.	Garnizija utihne, na karlovško ravan se upre	A
ki je ležal bridkeje na srcu, je bila topa	žalost:	»Nič več ne bom učila, ne bom videla svojih	A
gospodična Anica je bila vsa nemirna. Njena	žalost	so bili njeni domači obiski.Vznemirjali so jo	A
ne za pet tednov, za vse življenje. Strašna	žalost	ji je stisnila srce, solze so ji prikipele v	A
Ušesa si bom tiščala.« Izplakali sta svojo	žalost.	Zunaj se je začelo polagoma mračiti.	A
non inveniet nisi tribulationem et dolorem le	žalost	in bridkost boš našla, če boš kaj drugega iskala	A
in jesenskih cvetovih jo je opojil. Prečudna	žalost,	podobna blodnosti in obupu, je rasla v njenem	A
usoda nesrečne Anaklete vse bitje. Nekaka bolna	žalost	se je je polastila, čudna misel ji je rila po	A
lica so ji begala mimo duše. Plahnela je topa	žalost,	lahko je postajalo v prsih, opajal je vonj kadila	A
ristavila nato: »Pa saj si tudi ti ko sama skrb in	žalost.	« Sedaj se je Juri posili nasmehnil.	A
čisto blizu lica mu je položila usta. Čudna	žalost,	strah in bridkost sta jo obdala, komaj je vedela	A
Ali pogledala se moža nista. Strah,	žalost	pred bodočnostjo jima je bila vzela vse veselje	A
odvrnila Anica, »ti prinesem takoj kavo.« Nekaka	žalost	je brnela iz njenih besed.Tako bled in mršav	A
prikoval smrt na hruško in je prišla v deželo	žalost	in skrb in dolgčas.Popolnoma tako je bilo sedaj	A
A to je bilo samo včasih, ko sta jo morile	žalost	in zapuščenost.Pač pa je smeh docela izginil	A
Ali je to prav?« S silo je krotila svojo	žalost	Anica, hotela se je prisiliti, da ne bo huda	A
tak si, tak!« Neži je prehajal glas iz jeze v	žalost,	in žalost je pri zadnjih besedah prešla v solze	A
Neži je prehajal glas iz jeze v žalost, in	žalost	je pri zadnjih besedah prešla v solze, in solze	A
glasen jok. Šimnu ni bila ne njena jeza, ne njena	žalost	všeč, najbolj pa ga je razburil njen jok, in	A
Lepo, da vsaj vem!« Nežo je prevzela	žalost,	in strah, da bi ji Šime posojenih goldinarjev	A
nato dvignila oči proti oltarju, in neizrečena	žalost	ji je silila v molitev.In vendar ni mogla moliti	A
Stoprav sedaj sta ji napolnili srce brezmejna	žalost	in ljubezen do tega revnega slabotnega človeka	A
Grozna,« se je začudil, »čemu?« Nevolja in	žalost	sta se borili v nji.Ni mogla umeti.	A
Anica sama je nehote pela. Bridkost in radost,	žalost	in veselje, solze bolesti in prijetne miline	A
na dvorišču dvoje oči. Čudovite oči: strah in	žalost,	jeza in zlobnost so se mešale v strastno razpaljenih	A
spomnila tega svojega obupnega položaja, in še huja	žalost	in jeza sta jo napolnile do njih, ki so bili	A
lepi, resni mož. Sedaj pa je ležala globoka	žalost	na njegovem licu. »Prosim,« je rekla	A
v teh očeh nekaj silno žalostnega. Toda ta	žalost	je bila divja, je bila podobna žalosti leva	A
Jerica sva ji obljubila, da bova molčala.« Lahka	žalost	je drhtela pastirju v besedah, in Anica je opazila	A
zdaj zopet z bridkostjo na preteklost. Velika	žalost	jo je navdajala.Ne da bi se čutila zapostavljeno	A
zgodilo, da se je Anžetu izpremenilo veselje v	žalost,	in z nekako nestrpnostjo je čakal, da odide	A
Jerice in preko trudnosti je čutil Luka veliko	žalost	in bridkost. Tedaj je planil pred kmeta	A
se je tedaj zbudila Anica še bolj trudna, in	žalost	se je je polastila še huje.In če se je oglasil	A
Mladi licenciat je vzdihnil. Čudna	žalost	se ga je polastila, ko je opazoval znano mu	A
Tedaj se je mladi poglobil v branje in vsa	žalost	njegovega lica je splahnila in ugasnila ... *	A
attione.1« Vikarju je lice prevlekla trudna	žalost;	držal je list nad svečo in mrmral: »Ne zameri	A
Ljudje so posluhnili. Topa	žalost	je zagrnila duše: »Pomladna nesreča ne bo zadnja	A
»O stric, kaj ste naredili!« »Za jezo, za	žalost,	za lenobo tvojo,« je govoril krčevito vikar	A
bregu ob Beli vodi in sta zlezla, pozabivši na	žalost,	ob vodi na prod.Potem sta videla više gori ovčarja	A
/ stran 112 . / Kakor na dlani je občutil	žalost	otrok in žena, ki tavajo težke po prostoru in	A
tiste, ki ga ljubijo, kako jim daje bridkost in	žalost	sedem dni, da bodo nekoč veseli sedemkrat sedem	A
in grabiče v senožetih za grmom bolhe love.«	Žalost	in robata trpkost sta mu polnili dušo; ne da	A
nepravilnem, nekam razvlečenem obrazu je bila tiha	žalost,	ki jo je delala prikupno, lepo. »Dober človek	A
posili, da bi jo pognal. Jezo delajo človeku in	žalost.	Kakor obnorele so in ščujejo moške.	A
grof. Rana pod lasuljo ga je pekla, zadrega in	žalost	ste mu tlačili dušo.Čustvoval je polglasno:	A
zgrabil tebe in te zdaj strahuje. Pa še ta	žalost,	Mohor, da ti Štefan ne pomaga!Kako bi ti bil	A
je pekla, meglilo se mu je pred očmi. Strašna	žalost,	podobna skrajni ljutosti, mu je napolnila srce	A
lotevala, težka nemoč, čudna trudnost. Vstala mu je	žalost	v srcu: »Pa sem rekel, da se ne vrnem brez Mohorja	A
Bil je mirnejši. Sama težka	žalost	mu je še ležala v duši, pa ni vedel, ali je	A
od ljubljene roke. Pa je kar stresel s sebe	žalost	in rekel: »Ali boš skalo klel, če ti je padla	A
je naredil, da smo drug drugemu v pokoro in	žalost.	Pa ti rečem; ne sodiva, morda so boljši od naju	A
Župnik je začel moliti. Neskončna	žalost,	nekako neutolažljivo domotožje se ga je polastilo	A
lakota pa ne!« »Lakota, ne misli, ta moja	žalost	ni,« nadaljuje, »lakota lovaška.Pa je človeška	A
mlada kri blodila, sem se mogel za tako norsko	žalost	vsaj pokarati, češ da nisem vreden.Potem sem	A
uporna, kakor sir je voljna. Iz nje same ni ta	žalost,	da se noče odreči vsemu, da ne more obžalovati	A
»Kaj delo!	Žalost,	žalost pa skrb, ta ubije človeka,« je dejal	A
»Kaj delo! Žalost,	žalost	pa skrb, ta ubije človeka,« je dejal Duša.Starec	A
sodnika. Pa mi je Bog dal prav takrat tako čudno	žalost.	‚Oče’ sem slišal kakor zares in kakor da je prav	A
nedoumljivo, zadnje, pogubljenje od kraja do konca,	žalost	brez dna in vrha. »Bog pomagaj, Mohor!« je vzkliknil	A
skrivajo po kotih, da bi jih ne slišal, ko jih	žalost	sili, da bi tulili.Pa sem bil že tak, da sem	A
Bil je togoten. Imela ga je	žalost	zaradi sina, ki se je razvijal v čudno svojeglavost	A
Grda bolest od prej je ugasnila v njem, tuja	žalost	ga je napravila zopet dobrega in čednega. Martin	A
se je vsega, kar se je zgodilo z njo. Strašna	žalost	in strah sta jo obšla.Planila je k vratom in	A
sem prinesla za mašo, gospod, da bi mi Bog to	žalost	pa skrb preložil.« Položila je denar na mizo	A
večeri so tihi materinski pogledi, njene noči so	žalost	trudnega potnika.O zemlja mati!	A
Prva bolest je segala v duše.	Žalost	vseh hribovcev in preprostih ljudi.Občutili	A
naglasom je zaklical: »Izvedeli smo, v veliko	žalost	in začudenje, da ste se Gorjani in Tolminci	A
Golji. Čudno ga je prevzela neka brezmejna	žalost.	Sam ni vedel, čemu se je zagledal bradatemu in	A
morda še upanje. . / . / stran 326 . / Nema	žalost	se mu je zrcalila na licu.Nekako nestrpno je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani