žalost (801-900)

zasadil, vinograd najlepši, pa si mi v preveliko	žalost.	so se gospoda v Gorici, kaj naj storijo.	A
Ubogi moški! Prečudna	žalost	jih je trla, dotlej je niso poznali.Čudovita	A
ni umel potolažiti. Starec je stisnil svojo	žalost	v eno kratko prošnjo, eno edino: »Štefa,« je	A
»Saj ne more biti od Boga, od hudiča gre ta	žalost	vame!« Zopet je bral: »Gospod bo tebe pred tvojimi	A
Stisnil se je sam vase in zagrizel svojo strašno	žalost.	Do jutra ni zaspal; trpel je in sovražil in izpraševa	A
mišičastega telesa. Brezkončna jeza, nepojmljiva	žalost	obide Martina.Zaškriplje z zobmi, upre se v	A
davkarji so se oddahnili, v deželo pa je šla	žalost	in beda.V Gorici niso imeli ne lesa ne mesa	A
jo prijateljsko prelomil na pol. Kruh sem na	žalost	pozabil doma, a nama je vseeno teknila.Bila	A
ampak vse tja do Nemčije, Švice in Francije. Na	žalost	pa moram zapisati, da je Severna stena najbolj	A
blatnih tleh švigajoče, vzbujale so še večjo	žalost	v osameli duši moji.Pol dneva je minilo, ko	A
da v kratkem odidem. Videlo se je, da ji je	žalost	prepregla obrazek. Zamolklo je vprašala:	A
stran 72 . / Globoko se mi je povesila glava in	žalost	in toga sta gospodovali nad mano. »Gospod Jošt	A
Potem sta prošt in abé Angelo Inglesie odšla, v	žalost	gospem, ki bi bile še prav rade klepetale o	A
milost, zadnje čase ni bilo najboljše? V svojo	žalost	sem to čul!« »Božične praznike,« je odgovoril	A
je odgovoril Topolščak. »Kar smo imeli tisto	žalost,	živimo le bolj zase in ničesar ne izvemo!«	A
vodo. Stopil sem nato še dalje po hodniku in	žalost	se me je lastila, da bom moral s praznimi rokami	A
preteklo pol leta po smrti očetovi in se je	žalost	o grenki izgubi v sinovi duši nekoliko pomirila	A
POGLAVJE Glej, on je krivico učinil, zlo rodil in	žalost	samo, kopal je in skopal jamo, ali sam bo v	A
širni zemlji v ljudskih napevih izraža globoka	žalost.	Če jih poslušaš, zdi se ti, kakor bi čul peruti	A
otroških let dorasli nista vedeli, kaj da je	žalost.	In spominov preteklih, ki bi ju bili morili,	A
mi je o pokojnem škofu Vidu Adamu, ki je na	žalost	loškim podanikom sedel na škofijskem prestolu	A
ji je pretipal srce in obisti, vtopil svojo	žalost	v žganju in prezgodaj izpil, kar ni bilo namenjeno	A
se prejšnji. »To je vse zakrivil ta šment, ta	žalost,	ta Miha, ki mu je vsak pot pretežaven ter bi	A
krvoločni človek, vse tiste sta sedaj morili skrb in	žalost.	« Tedaj je dostavil kaplan Andrej: »Oddahniva	A
zmerom nepokorni!« je Majnhalm vzdihoval. »Na to	žalost	bi se lepo priteknila še merica medice ‒ kaj	A
Vrbinčev gospod si je včeraj ves dan tu neko	žalost	moril, kakor je hotel povedati, pa že ni mogel	A
Kako boš sam?« Skrita	žalost	in užaljenost sta zasenčili Trlepu obraz. Kaj	A
»Da smo mater pokopali; da je pri nas sama	žalost;	in da bi ga vi radi domu.« »Vse je res, ali	A
vedela, kaj se prede v njegovem srcu. Da ni več	žalost	sama za rajnko materjo, si je nehote skoraj	A
pregrda je bila njegova usoda, prevelika njegova	žalost.	Med njivami je hodil s pobešeno glavo in je bil	A
je v prelepo bukovo hosto in je skrival svojo	žalost	in jezo.Kjer se je včasih bahatil, se je zdaj	A
vzameš mladiče iz gnezda. Njena materinska	žalost	je bila tako neponarejena in prava, da se je	A
nemirno je dihala. Tiho se je umaknil, skrb in	žalost	sta šli z njim. IV.	A
tudi vino prav dobro zdravilo za otožno srce:	žalost	ti lepo odplahne, moči ti da, drugo srce in	A
/ stran 133 . / Brez besed je poniglavil,	žalost	za rajnko ga je pekla v čezdalje hujši bolečini	A
Kaj pa hočeš vendar?	Žalost	ti ne obudi žene.Pozabi!	A
»Ali nimaš v krošnji nič prida več?« »O	žalost	Izraelova, kdo pravi, da nimam?Vaša visokost	A
padel je in v pol ure je bil mrtev. Kolika	žalost	zame, si lahko misliš.Potem so sovražniki v	A
Drugega več ni mogel naročiti. Grozno	žalost	je občutil Pavle v svojem srcu ob smrti svojega	A
zapustil. Niso se goljufali, srečno je bila njih	žalost	spreobrnjena v večno veselje, katero v nebesih	A
vekomaj čaščen, usmiljeni Bog, ker si danes mojo	žalost	v tako veselje spremenil!Tvoje dobrote, o Bog	A
obraz je bil prepaden in bled; ves je bil v	žalost	utopljen, da je bil mrliču podoben.Svetin ga	A
starega prijatelja Teodora ker sta slišala njegovo	žalost	zavoljo bližnje Svetinove smrti. Bila pa sta	A
pa mu uide in namesto nje ostane bridkost in	žalost.	Tako je bilo zdaj s Svetinom; mislil je, da bo	A
njimi. Čez njen obraz je bila pa razlita vsa	žalost,	ki jo je bolela v srcu. Jelenu se je zasmilila	A
Čez bledokoščeni obraz se je razlila globoka	žalost	in velika zaskrbljenost: »Vsa kolišča v Velikem	A
solze. Toliko let je bila že žalovala ‒ in vsaka	žalost	je vendar le v početku najbridkejša. Govorili	A
Ta na videz skrita, a vendar globoko pekoča	žalost	izpodjedala ji je zdravje; hirati je jela in	A
treba marsikateremu, da se mu utolaži bridka	žalost	ali da se mu spreobrne v veselje: temu prijazna	A
blagovoljnimi bralci le malo takih, ki, bi poznali	žalost	in otožnost po kozi, ki bi lahko bila, pa je	A
vzhičenost, veselje ali . / . / stran 51 . /	žalost	ali kakršen koli izredni položaj duševnega počutja	A
je bila in zgrbančila. Največ je pripomogla	žalost	in skrb za sina, da mu je starost prezgodaj	A
preživel te omedlevice. Skrbi za izgubljenim sinom,	žalost	in bolečine so mu obelile glavo in ga rinile	A
Tamkaj lomi on roké; trepetaje k nebu gleda,	žalost	trga mu srce. M. Vilhar Vsa turška sila, ki	A
let, če je moralo tako biti, da jim je mamo	žalost	izgrizla.Na Marka bi popazil, da ne zaide v	A
Marka v srce, ko je spoznal glas in Ančkino	žalost	v njem.Sram ga je bilo, da bi bil najrajši potegnil	A
ki je vstopil. Marko je na videz premagal	žalost:	»O, dobro jutro, Cenek, pa si zgoden.« »Se nama	A
domov na sol. Spoznal je njegovo dobroto in umel	žalost,	ki mu jo je sinoči prizadel s svojo trmo.Počakal	A
se bo ulila ploha. Tevž je uganil njegovo	žalost	in je računal da bo držal Joža z njim, če nabode	A
vse bolelo. Rad bi bil zapregel in raztresel	žalost	za Cenekom po širokih cestah.Pa, kako?	A
poženem na taka pota. - Smrt mi je vzela sina in	žalost	me je v skobec ujela, pa bom že počasi rešil	A
in bo držal sren. Nak. Preveč sta ga grizla	žalost	in jeza.Vzel je lopato in kramp in odšel z Volkunom	A
in letos bom jaz mačevski ovčar.« Veselje in	žalost	sta se mešala v Petrovih očeh, pa je bilo več	A
kol plotu, ki ga je postavila med ata in Marka	žalost	za Cenekom, in sta bili obe veseli kakor že	A
Videti je možu kakih sedemdeset let, skrb in	žalost	se mu bere z obličja.Večkrat vzdihne, potem	A
dobri mož tega ni mogel, priča to, da mu je	žalost	zanj prinesla dolgo bolezen, od katere je do	A
dne pred večerom. Veselje se ti hitro lahko v	žalost	spremeni, srečo ti naglo skali nenadna nesreča	A
cvetoča, zdravje in mladost oznanjujoča barva,	žalost	je bila razlita po njenem obličju. Mati	A
Usedi se!« Reza se usede in, ko svojo	žalost	ukroti, vpraša jo gospod fajmošter: »Kako ste	A
nekatero srčno rano zaceli, utolažil je tudi njeno	žalost,	da je pozabila nekoliko nesrečnega brata.Bila	A
sedaj mi je dovolj! Škoda, sramota, jeza in	žalost	‒ vse je prišlo name in sedaj ste še vi začeli	A
pesniku, skoro kjer koli se odpre? Za veselje in	žalost,	za naš najskrivnejši čut ima poet besedo in	A
leto, celo leto. Ves trud in vse muke, vsa	žalost	in vsa radost ‒ vse je bilo in sedaj pričenjamo	A
preiskovanju je zadel zopet ob orglice v žepu in vsa	žalost,	vsa bolest mu ni mogla zabraniti, da jih ni	A
tujih ljudi sedel pri kosilu, prijela ga je spet	žalost	in z njo vred strah, kdaj, ob kateri priliki	A
popravil števila cekinov na svojo korist, bila sta	žalost	in zaeno veselje.Vest se je oglasila: »Jaz sem	A
in grških klasikov na radost učenjakov in na	žalost	dijakov; in še bolj bi želel, da iztaknejo vse	A
poljubi roko. Samorad bere na njega obrazu	žalost	in zbeganost; drug človek pa bi sodil, da je	A
zrakoplovno ladjico nad dvorcem. Preplašenost,	žalost	in jeza so Samorada tako prevzele, da skoraj	A
ravnati z dušnimi bolečinami; ko pa vidi, da je	žalost	velika, poda Samoradu vonjavo smotko, češ da	A
kjer razsipljejo denarje. Sedaj igra svojo	žalost	tako prirodno, da se ti prav smili.Tvoje sočutje	A
sami! Jezik nima besed, da bi izrazila svojo	žalost;	ako pa bi jo mogla, vi te žalosti ne morete	A
in zakliče: »Hiti na srce moje, Cvetana! Vsa	žalost	je pozabljena, in nihče naju več ne razdruži	A
Vedno mi bosta prav ljuba gosta.	Žalost	mi je res velika; ali če jo delita z menoj,	A
bodočnosti snival moj slovenski rod. Bridka	žalost	me obhaja, ko sedaj to premišljujem na sivem	A
in črnjake na veselje rdečkarjev ‒ oboje na	žalost	narodovo. Narod sam pa je bil kakor čreda brez	A
svoji žalosti nisem hotel razodeti. Sedaj je	žalost	minila ...Genij sem Velike Azije in bivam sedaj	A
žalosti, da ne bom ničesar dedovala za njim. Ta	žalost	me je tolikanj omamila, da sem se vdala hudobnemu	A
prebode srce. Vendar so bili hudo obsojeni, na	žalost	Samoradovo, ki je menil, da niso zaslužili kazni	A
kakor vse do sedaj opisane, pomnožila mu je samo	žalost	in gnev.Sedel je na grešniško klop Cvetanin	A
je odločilo in Miško je bil ostro obsojen, na	žalost	Samoradovo, ki je bil kriv tudi te obsodbe.	A
črne oči, v katerih je gorela jeza in se topila	žalost,	ter je bolestno zdihnila: ‚Oj štor ti štorast	A
dolino. Krasen dan je bil, a dolina mi je bila v	žalost	utopljena. Kolikokrat prej sem ondi na Kazanici	A
Matevž je zdirjal v dolino in se napil. Ne na	žalost,	ampak na veselje.Vedel je, da mu bo Marijanica	A
pogled v srcu. A zopet se mi radost izpreminja v	žalost,	če pomislim, da bo vse, kar smo si pridelali	A
Globoko ganjen utihne sivolasi oče; notranja	žalost	ga je hudo prevzela.Svetla solza se mu utrne	A
kateremu sem obljubila svoje življenje. Neskončna	žalost	prešinja mojo dušo, če pomislim, da se mi odteguje	A
In res, ganile so mladeniču srce, Zalikina	žalost	je pretresla Mirka.V njegovi duši je zasvetila	A
blaženo Marijo Devico na pomoč. Ta tuga in	žalost	je seveda razjedala Zaliki zdravje.Postala je	A
maši in v cerkev. S teboj delim vso tugo in	žalost.	Zatorej govori, nesrečna žena:	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani