žalost (301-400)

moje ponudbe, ker bi mi s tem povzročila veliko	žalost«	. Anica je razumela Minkin pogled.	A
obračunili z življenjem. Drugih se je polastila	žalost.	Tako radi bi še enkrat videli dom in svoje drage	A
v katerem je sporočil, da gre na fronto, je	žalost	pri Kozarjevih še povečalo.Vsem se je dozdevalo	A
postoterila njeno gorje. Hiši, v kateri je	žalost	postavila svoje ognjišče, se vsak rad izogne	A
od voza. Toda tudi ti so pozabili na svojo	žalost	ob pogledu na velike kupe mesa in kruha in na	A
taborišču. Težko bi bilo popisati mladeničevo	žalost.	V sanjah je zrl raj svoje sreče pred seboj.	A
stran 183 . / ‒No, starki je bila prihranjena	žalost,	‒ je razmišljal spotoma.‒ Anica bo hitro pozabila	A
Minka in pritisnila suho cvetko na ustnice.	Žalost	jo je prevzela.Zastrmela je v daljavo.	A
skušal osrečiti, je bil zaradi tega žalosten.	Žalost	se je naselila v Blatograd, da je še ni bilo	A
razrešila že marsikatero skrivnost. Ta je na	žalost	poznala tudi starodavno pastirsko izročilo in	A
prijela za vsako delo. A sin na njegovo veliko	žalost	o Gabrijeli ni želel niti slišati. Na prod pod	A
dušo in da bodo mnogi do smrti živeli njegovo	žalost.	Potem je goslar odmaknil lok in je takole rekel	A
nekako mojih let. In da je potem sama suha	žalost	‒ ali še kaka druga zelo skrita bolezen ‒ z	A
cigansko pesmijo je pač mogoče služiti. Nobena	žalost	nima večje cene od ciganske žalosti.A noben	A
še najbolje, lastnico. In ji je pravil táko	žalost,	da se ji je nemalokrat še solza storila.Včasih	A
odmahnil. Pogled pa mu je napolnila tista pasja	žalost,	ki je Halgata te dni tako ganila. Potem je bilo	A
pravice kukati v Izino samoto, premišljevati njeno	žalost,	ugotavljati, kaj se pravzaprav dogaja z njo	A
sovraštva, v katerem bi ji zdaj privoščil to nemo	žalost.	Nehote so mu namreč zmeraj zazvenele tiste Pištijeve	A
ki je bil v verigah; klical ga je ciganska	žalost.	Tudi on se je le mrščil, vzdihoval in je nekaj	A
me vse bolj žgala kot neznosna, nepomirljiva	žalost.	Njen dom, ki ga doslej nisem želel niti obiskati	A
tako blizu in nikoli tudi še ne tako tiha.	Žalost,	ki sem jo že od jutra tovoril skozi megleno	A
kako poznal njune nočne more in neozdravljivo	žalost,	ki je pojecljavala v temi in ječala v prsih	A
so osredotočeni sorodniki in od koder njihova	žalost	s pojenjajočo jakostjo, s popuščanjem, odseva	A
sta dobra leta, pa vendar se ga ni lotevala	žalost	ob razhodu.Olajšala mu je odhod, ker si nič	A
razpredajo po njej! Neutegoma in preden se ji more	žalost	zamotati v oči, Helena stopi do studenca in	A
jamicah v licih ali v stisku rok, ko se bo njihova	žalost	zamešala v njegovo.Samo Helena ga je poznala	A
vadili in zdaj kar gre, dobro se obseda njihova	žalost,	v srcu pa se radujejo, da so položili spet novega	A
Mušić je korakal sklonjen, kakor bi nesel vso	žalost	tega sveta na hrbtu.Njegove dobre oči so svetile	A
iznova vprašal: »Kaj je novega v Piliću?« »	Žalost	je nova.Teleta mukajo, ker so jim odgnali krave	A
moja zaščitnica, a posestrima mi je globoka	žalost.	Ni mi žal tistih sladkih ur, ko me je ogrevalo	A
veselje nam je neznosno in tako tudi predolga	žalost.	Nehote se človeku v žalosti vrine nekoliko samopridno	A
jezična sila, kateri je zapirala izhod skrb,	žalost	in prilika, ko je pa odjenjala sveta potrpežljivost	A
Lazar je zaiknil, bodisi da ga je tako morila	žalost,	bodisi da se je tako začudil. »Naj bo	A
posledki preudarka so bili taki, da se mu je bridka	žalost	naselila v domorodnem srcu.Brka si kajpada ni	A
sile nemotene in neprikrajšane osredotočijo na	žalost.	O slavnostnih prilikah nosi naš fant že hlače	A
mu je upanje, da pride Mici. Lotila se ga je	žalost.	Toda junak se ni vdal, ampak se lotil žalosti	A
Uboga vdova in otroci! Ta	žalost!	In pa to, da je bil na lastno prošnjo umorjen	A
ali zdravju! Srd in tema sta mu premagala	žalost	in napotil se je nazaj v mesto, tam je bolj	A
poudarjal svoje očetovske nauke v bolest in	žalost	imenovanega sina. Ne da se tajiti, da ni Petra	A
Čevljar Pirc je bil že dopoldne nasekan; jeza in	žalost	sta ga bili spravili čisto iz tira.Hodil je	A
zavzame spričo grozovite očetove smrti. Posebna	žalost	se je ni lotila, globlje ljubezni ni gojila	A
In ko je hitela gor, so ji pričakovanje in	žalost	in strah stisnili srce in grlo, zaječala je	A
brišem in vas kleče prosim odpuščanja za vso	žalost	in sramoto, ki sem vam jo napravil.Mislil sem	A
se bojim, da se mojemu peresu ne bo verjela	žalost	v vsej žalostni meri. Toda je reč resnično žalostna	A
in če bi mi bil dolžan, ne bi bilo povoda za	žalost,	ampak bi bilo onih deset goldinarjev jako varno	A
natanko. Ali kar sem zapazil globoko v svojo	žalost,	je to, da niso drugi novinarji nič boljši, nego	A
meri razumela željo gospodina in čutila njegovo	žalost,	ko želji ni bilo ustreženo. Toda ni šlo.	A
»Ni treba, Janez, saj bom sama!« Taka	žalost	je bila v glasu, da se je ozrl.Zagledal je objokane	A
Jezus Marija, Ančka, zakaj si nama storila to	žalost?	« Mati je zajokala, Ančki je omahnila knjiga	A
kuhinjo, je Ančka pela veselo pesem. »Včeraj	žalost,	danes veselje.Oj, otroci!«	A
kaj se godi v njem, edino Ančka mu je brala	žalost	iz oči.Čim bolj se je bližal zadnji dan, teže	A
Dekle so si namigovale, češ spet jo je obsedla	žalost	po »Amerikancu«.Toda nobena ji ni rekla žale	A
Hitro so dognali, da niso vse iz enega ovčjaka.	Žalost	se je nekoliko polegla, ko ni bil s to nesrečo	A
novim novi človek, nova odkritja umnosti, nova	žalost	in novo veselje.Tak je tok človeštva.	A
Poskušal je, da bi se nasmehnil. Ali bila je bridka	žalost	v tem smehu.Vsi so ga pogledali, kakor bi iskali	A
ga je pograbilo ta hip. Ali je bil napuh ali	žalost	ali nagajivost ‒ pogum ni bil, to je sam dobro	A
drugih družinah. Vsak mož, vsak fant je skrival	žalost	in nepoznano vznemirjenost, ki se je nenadoma	A
Iz objokanih oči žena in mater je gledala	žalost,	tako globoka in pekoča, kakor jo rodi samo smrt	A
tu in tam se je še oglasilo kakor zavist in	žalost,	posebno na večer, ko je njegova pobožna sestra	A
skrivaj pogledala, videla v njegovih očeh strah in	žalost	ter bila vesela. VI V nedeljo pred malim šmarnom	A
bliža sam sodni dan.« Tako se je zatopil v	žalost,	da ni opazil Goloba, ki je šel po cesti pred	A
hiši. Za voglom so se ustavile, ko SO slišale	žalost.	»Kar pojdimo,« je začela prva.	A
je tudi predramila iz skrbi, ki so ji utopile	žalost,	in šele to pot se je živo domislila, zakaj je	A
Mož pravzaprav ni nič bolan. Samo	žalost	ga bo ujedla. O, vojska, ti si delo hudiča,	A
grom topov. Na mojem srcu je pa ležala huda	žalost	zavoljo vsega, kar sem slišal in kar sem videl	A
povedali, da sedijo v krčmi in se vedejo na	žalost	in pohujšanje.« Cirilova je zajokala, se sesedla	A
stran 309 . / V njegovem smehu pa je bila	žalost.	Ozrl se je na vzklikajočo množico, pomaknil si	A
v njegovem srcu je tičal Krokov nož. Velika	žalost	je obšla Svaruna, ko so prinesli na smrt ranjenega	A
Kaj ti je? Kdo ti je storil	žalost?	Povej!	A
namesto sestre Ljubinice ženo garjavega kozarja!	Žalost	tebi, Iztoče!« »Svarun ne umre in Rado, sin	A
brata! Mozeg se suši v meni, kri mi je izpila	žalost,	suha veja sem na deblu našega drevesa.Sami črti	A
zimo, odkar se nisva videla!« »Jeza me grize,	žalost	me je stisnila v klobčič.« »Čemu srd, zakaj	A
me je stisnila v klobčič.« »Čemu srd, zakaj	žalost	po taki zmagi?« »Ti ne veš, seveda ne veš, kako	A
Maščevanje Bizancu!« »Saj to je, prijatelj, druga	žalost,	ki me še bolj mori.Antje nočejo, Antje, bratje	A
Oče ne sme biti sam. Preveč ga tare	žalost.	« »Ljubinica!« Hunov glas je bil zamolkel.	A
»Govorita, brata, kakšno poslanstvo!« »	Žalost,	žalost velika, Svarune!Pot zaman.	A
Govorita, brata, kakšno poslanstvo!« »Žalost,	žalost	velika, Svarune!Pot zaman.	A
ta, ki edina čuti s teboj. Odkar sem brala	žalost	na tvojem obrazu, ker nisi mogel ogrniti v svilo	A
svilo stanu svoje zveste Teodore, se je zagrizla	žalost	v mojo dušo in nisem spala, nisem se veselila	A
zato sem prišel in on mora z menoj!« »Velika	žalost	in sramota, kadar se koljejo bratje!« »Ne bilo	A
na Krista, otmi ga!« »Tako velika je moja	žalost	in taka ljubezen do tvojega sina, da vse zastavim	A
gospod, kako bi jedel, kako bi pil, ko mi je pa	žalost	zadrgnila grlo.Ves dan te ni bilo; stokrat sem	A
V vseh očeh je bila vdanost, na vseh licih	žalost	in sočutje, ko so zagledali gospoda v žalni	A
nad temi krepkimi bojevniki. Hkrati ga je trla	žalost,	ko je videl divji nered, krik in pehanje, prepire	A
Iztok je bral odgovor z Volkovega lica.	Žalost	mu je plala v srcu. Počasi se je dvignil starosta	A
»Prejasna, beri! Videl sem, da tare	žalost	tvoje srce.Razvedri se ob besedah dobrega Epafrodita	A
pesem, oglasil se je rog, v slavju je utonila	žalost.	V Svarunovem dvoru ni bilo bučečega veselja	A
roparju! Duši me v prsih, za golt me še davi	žalost.	Ne morem sam!«	A
koprnel po boju, da bi sprostil srčno bolečino in	žalost	za Ljubinico okopal v krvi.Upal je tudi, da	A
OSEMNAJSTO POGLAVJE »Kakor peruti črnega vrana leži	žalost	nad taborom!Vodite me pred Tunjuša, edinega	A
taborišče. Takoj med molojci pa je opazil globoko	žalost.	Balambak je sicer porazil varhunske ovčje tatove	A
Ni lagal, velmožni! Čemu torej	žalost	v taboru?Razodeni!	A
Radovan je brenknil ob strune. »	Žalost	je bridka skrivnost!Samo izvoljeni molojci jo	A
in čarodeju svojega rodu! Deklice izročajo	žalost	mojim strunam, glavarji in starešine narodov	A
iskat sledi po ugrabljeni deklici. Toda čudna	žalost	mu je bila zanimiv vozel.Hotel ga je razvezati	A
ozrl na raztrgano sedlo, prevzela ga je zopet	žalost,	sedel je pod bukev in ihtel kakor deklica.	A
dalje. Ko bi ti razodeval, pograbila bi me taka	žalost	in ugriznil tolik gnev, da ga ne utolaži niti	A
upirala. Nastavil je vrč in pil na jezo in	žalost.	»Torej ne greš?«	A
od brezdelja. Na dnu srca je začutil iskreno	žalost,	da je razvaljen Hilbudijev ostrog, da trohni	A
tem se je domislil Ljubinice. Prevzela ga je	žalost.	Koliko slov je razgnal v dežel.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani