žalost (401-500)

za poveljnikom. Vseh se je polastila tiha	žalost,	nezadovoljnost. Praznih rok se morajo vrniti	A
izpod oklepa carsko pismo. »Starosta Viljenec,	žalost	vas je pograbila, ko ste čuli, da je pod rušo	A
Tunjuš, požrešni volk naše in vaše svobode. Toda	žalost	se ti razsladi v veselje, ko zveš, kaj govori	A
Solun!« so mrmrali vojaki, ker jih je pekla	žalost	Iztokova, ki so ga ljubili s tako strastjo,	A
Bučanje rogov ga ni predramilo. Skrb in	žalost	sta ga upognili in mu izpili kri, da je bil	A
rodbini, vetrovno jesensko jutro je bilo, tedaj je	žalost	stisnila vsa srca. Alena ni prepevala	A
kljubovala, toda vselej, kadar jo je obšla resnična	žalost,	je prihitela k očetu, k materi, in kakor skoz	A
ni vedel Brest, ali je kljubovalnost ali je	žalost.	Alenin očitek ga je zapekel.	A
vendar nisem mogel jasno razbrati: je li to	žalost	ali je le odsev prikrite navihanosti. »Torej	A
žalostni, časniki žalostni, ljudje žalostni ‒ sama	žalost!	Pomisli, če bi bili mi, izbrana družba ‒ glej	A
Osiveli popotnik je pomolčal. Tiha	žalost,	ki se mu je ob pripovedovanju porodila, kakor	A
obsulo z bogatim veseljem kipečega življenja.	Žalost	je umrla v njegovi duši in še ozrl se ni več	A
zapeli in odrinili, tedaj je obšla Silvestra	žalost,	da je segel po žganici in se napil do nezavesti	A
žganici in se napil do nezavesti. Tako je topil	žalost	in jo moril.Toda vsak mesec in vsako leto je	A
zdihoval. Toliko ga je prevzela bolečina in	žalost,	da je ves otrpel storil svojo dolžnost, bilo	A
pogreb se je zgrnila vsa okolica. Resnična	žalost	je prevzela duše.Celó srca, ki je v njih tlela	A
sreča; če naj bi bila sreča radost, je ljubezen	žalost.	Ljubezen je tesnoba in bolečina.	A
sebi domov, a še tam je bila ta moja birma živa	žalost,	ne doživetje, ki ga nikoli ne pozabiš. Birma	A
mirila strica in tudi v njenem glasu je bila	žalost	nad tem, da je v življenju več hudega kakor	A
vic, saj jih ima vedno polno malho. Jaz si na	žalost	ne zapomnim niti enega,« je končal isti alt	A
oznanila Katarina. »Belo vino me spravlja v	žalost.	Imamo kaj postupa ali terana, Miloš?«	A
lovili na uho korake, ki se morajo vrniti. Njuna	žalost	je bila še nema in gluha. Veroniki se je stiskalo	A
nasmehnil sam zase, rekel ni pa nič. »Jaz sem se na	žalost	tako napil, da ne vem več, kako je bilo naprej	A
»Nič se ni dalo več storiti. Na	žalost	smo bili brez moči.« Rudi Resnik je	A
prihajajočemu zlu, toda trud, neprestana skrb in	žalost	so naposled docela razrvali njeno živčevje in	A
sočutja. Vse bi storil, samo da bi se njena	žalost	umaknila veselju, ki bi se njenemu lepemu obličju	A
povsem korektno, česar on, nadzornik, o drugih na	žalost	ne more trditi ...In v bodoče si ovadbe take vrste	A
mogel pridružiti kakemu odraslemu človeku. Na	žalost	je bil sam, edino preko dvoriščnega balkona	A
V hišici na Gradišču je zavladala nepopisna	žalost.	Posebno hudo je zadel dečkov izgon staro teto	A
zato pa je Luko nepričakovano obšla neizmerna	žalost,	značilna za opite ljudi.Sredi poti je bridko	A
žalitev. Nato ga je nenadoma prevzela takšna	žalost,	da je zaril glavo med prste, ki so se porosili	A
med nama...« Lovrekov vedri obraz je prepregla	žalost.	»Sam Bog ve, kod hodijo!	A
zastavice na zemljevidih! Dobri notar pa v svojo	žalost	ni utegnil izvesti svoje namere, kajti že tisti	A
zgodbo. Zdelo se ji je, da posluša nesrečo in	žalost	svojega srca ... da sedi pod kozolcem ihteča in	A
prav tako oblečen, kakor si povedala ... Srd in	žalost	v srcu ... o, srd in žalost!“ Skril je obraz	A
povedala ... Srd in žalost v srcu ... o, srd in	žalost!	“ Skril je obraz v dlani; Hani se je zdelo	A
Razor gospoda Antona, to kilavo in bledikasto	žalost,	nato pa še tisto babišče, ki bi je s hrbtom	A
Gospodu Šlibarju so pisali od doma. Pomisli to	žalost	... Brat mu je umrl.“	A
oči. Sladak spomin oblije s prečudno lučjo vso	žalost	in vse trpljenje; in žalost je veselje, trpljenje	A
prečudno lučjo vso žalost in vse trpljenje; in	žalost	je veselje, trpljenje sladkost. V bleščečo	A
bilo bojazni na njem, komaj da je bila otrpla	žalost.	Zavzdihnil je Traven, gospa ni odgovorila	A
ostala bi samo še tista estetična, sentimentalna	žalost,	ki jo imajo ženske tako rade ...Ali nisem bistro	A
romantiško nego tista smrt in tista sentimentalna	žalost	... da bi bilo še bolj romantiško, če bi midva	A
ostane po njem za spomin tista sentimentalna	žalost,	ki jo imajo ženske tako rade ...Kaj nisi rekel	A
pogleda in ozdravljena je vsaka bolezen in vsaka	žalost	je pri kraju. Lahko bi mi bilo do smrti hudo	A
ubogi fant, in bo vprašal: Kje je moja mati?“	Žalost	je napolnila njeno srce, njenega upanja pa ni	A
lice, na roke; oči so se mu zasolzile, velika	žalost	je segla v njegovo srce.Pokrižal je njo in sebe	A
sploh nihče govoril ni. In vaše srce objame tiha	žalost	... Navduševal se je za ”narodno dušo“ in imenoval	A
na dežnik. Njegov obraz je izražal globoko	žalost;	brki so se mu ščetinili, stresel se je zdaj	A
Na vseh obrazih se je poznala utrujenost, ali	žalost,	ali sama slaba volja, z dolgim časom in s tihim	A
močnejša od mene. In spoznal sem tudi, da je njena	žalost	globoka, globlja nego je razodeval obraz.	A
drugih skrbi imamo, da bi raziskavali tvojo	žalost!	‘Tako so govorili imenitniki, jaz pa sem šel	A
kakor je hodil; ne zmeni se ne za mojo nekdanjo	žalost,	ne za mojo zdanjo radost; in tudi jaz se ne	A
poslednja grenka misel življenja ...“ ”Kaj bo ta	žalost	na veke ostala?“ je vzkliknil profesor.”Kaj	A
enakomernost: vsak dan isto delo, iste skrbi, in tudi	žalost	in tesnoba v srcu vedno ista.Koliko noči je	A
A kaj to! Hujša od napornega dela je	žalost	in sramota - zakaj ljudje kažejo z zasmehom	A
nisem bil, ker nisem vedel, kaj da je strah in	žalost;	le radoveden sem bil sila, kaj da se bo nenadoma	A
polni prsa; mirnejše je srce in trudna zadremlje	žalost.	Pogledalo je name dvoje temnih oči in tenke	A
in stvar se je pričela. Peli sta, da je bila	žalost,	dolgočasno nemško kvanto, stopicali sta po odru	A
popoln trubadur ... Vrnila sem se v posteljo; vsa	žalost	in vsa ljubezen je bila pri kraju in zaspala	A
lepe domovine ...“ Leglo mi je na srce kakor	žalost.	”Kaj je bilo zmerom tako?	A
ponižno upanje -- glasu od nikoder ... Kesanje in	žalost	napolni srce popotnikovo.Čemu se je bil napravil	A
ozrla na njegov rdeči obraz in sem videla, da	žalost	ni zelo velika: posegel je otrok po piškotu	A
bila utrujenost, ali je bila čudna nerazumljiva	žalost	-- nič mi ni bilo do vesele družbe, legla bi	A
sladko, ko mi je stisnil roko in rahlejša je bila	žalost	v mojem srcu. Z njim je prišel doktor Premec	A
času in še danes trepeče v mojem srcu tista	žalost.	To je bilo tedaj, predno sem za zmerom zaprla	A
pognalo v lica, vzravnalo mu je život; ljubezen in	žalost	in srd in upor. ”Ni starost, mati!	A
spoznanja polne oči, jo je presunila tolika	žalost,	da v srcu ni bilo več prostora za molitev.	A
poznal, najbolj pa v strašnem molku, v daljno	žalost	zamaknjenem.Lenart je razumel, kar je videl	A
Tista ura ni najsijajnejša sreča, ni najtemnejša	žalost.	Prav navaden, malenkosten dogodek je, kakor	A
bila tolika vsenaokoli, da je slišal sam svojo	žalost.	Še listje trepetlike, ki je stala samotna, je	A
so gledale skozi pekoče solze in moja glasna	žalost	je bila afektirana.Imel sem preveč opravka s	A
gledal navzdol. Prišla je bogve odkod globoka	žalost	v njegovo srce; tako je bila tiha in samotna	A
Naj bo v božjem imenu! - Težko mu je bilo, ali	žalost	je bila mirna, ves strah je minil. Ob	A
Pa kaj? Čemu	žalost	in premišljevanje?Rosna kaplja kane z lista	A
je jokala še zmerom; tudi Malči samo je obšla	žalost.	Obljubil je bil, da se povrne kmalu, in da bo	A
ga ni bilo več. Trpljenje je tam zunaj, sama	žalost	in grenkoba.Hudobno gledajo oči in če gledajo	A
bila in ni razumela in tudi ne mislila, odkod	žalost...	Zdaj pa je razumela vse, njene misli	A
zato ker je vedela, da bi bil moj odgovor sama	žalost	in grenkoba.Tudi jaz si nisem upal, da bi jo	A
in mislil, pa zmerom tista skrb, zmerom tista	žalost	kakor noč in noč brez konca!Je že tako narejeno	A
spoštovanje, ne vé odgovora in obide ga globoka	žalost.	Stoji pred tabo ljubljenec naroda, debel prstan	A
telesa ... Za tihe zidove bom zaklenila svojo	žalost,	dokler ne uvenejo moja lica in upadejo moje	A
prišlo mimo in takoj je minila Jerneja vsaka	žalost.	Uščipnil jo je v lice, dekle se je zasmejalo	A
da bi zaihtel ... . / . / stran 122 . / V srcu	žalost	in skrb, večno noč, je sanjal človek o luči	A
sentimentalno . / . / stran 7 . / razjokal. Vsa	žalost	se je hipoma izgubila in nosil sem jo na prodaj	A
”Žalosten je človek, toda vdano trpi svojo	žalost!	“ Stopil je v izbo, pokimal je mimogrede pisarju	A
tisti tihi kraj šentflorjanske doline, kjer je	žalost	in siromaštvo.Tam na rebri, nad klancem siromakov	A
šele legla nanje in na njih tiho lepoto vsa	žalost	sinočnjega večera?Kedaj so bile resnične?	A
gledala za njim z resnim pogledom, skoro je bila	žalost	v njem.Z ljubeznivosladkim smehljajem jo je	A
mene. Žalostna si, ker ti je kanila ponevedoma	žalost	v srce, kakor kane zjutraj mesečina v izbo.	A
kane zjutraj mesečina v izbo. Daj, da mine ta	žalost,	da ugasne hitro kakor mesečina zjutraj, otrok	A
prepevali smo veseli.“ Župniku pa je segla	žalost	v srce. ”Tudi ne bodo videli, kadar se prikaže	A
bi šel. Tedaj pa je obšla siromaka neskončna	žalost,	in vzkliknil je: ”Še toliko nimam, da bi	A
/ stran 111 . / ”Dovolj smo si ogledali to	žalost,	zdaj pa se spodobi, da izperemo iz duše vse	A
zapoved v meni, da me nese korak tja, kjer je	žalost	in smrt.Skoraj vselej se je zgodilo, da sem	A
dosegel posebnih uspehov; zakaj na njegovo veliko	žalost	ni imela Tinica nobenega smisla za kakšno ”resno	A
očesom in z zasmehom razodevati svoje srce!	Žalost	je komaj še žalost, veselje ni več veselje.	A
zasmehom razodevati svoje srce! Žalost je komaj še	žalost,	veselje ni več veselje.Le hudó je, da je treba	A
bila postavila narodna umetnost svoj šator.	Žalost	najprej in potem tolažba, veselje in ples.Tako	A
tako iskreno kakor tvoje; moje oči vidijo vso	žalost	sedanjosti in ves obup prihodnosti prav tako	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani