žalost (501-600)

odgovoril gospod. ”Ampak vaša radost je moja	žalost,	in kar vam je razjasnilo obraz, ga je meni zatemnilo	A
hodil tod, spomnil se je besed gospodovih in	žalost	ga je objela.Onkraj šentpetrskega mostu, kraj	A
ne izvijem nikoli več in velika je bila moja	žalost.	Zakaj hudo je pogledati v oči poslednji uri.	A
bled in je razodeval globoko, neutolažljivo	žalost.	Ozrl se je name z resnimi očmi in je izpregovoril	A
zdelo jako čudno. Opazil sem takoj in na svojo	žalost,	da je prod mrtev, brez diha, brez glasu, vse	A
Kje je zdaj skrb? Kje	žalost,	srd, kje sram in kes?Odkod ponižanje, čemu razočaran	A
Vesoljen pojem, beseda vseh besed; vse je v nji:	žalost,	sram, ponižanje, razočaranje, in glad in blaznost	A
ustnice so trepetale še zmerom. Šla je in globoka	žalost	je bila v njenem srcu.Ozrla se ni nikamor; ulica	A
Napoleona. Mnogo je ljudi, ki jim je življenje sama	žalost	in bolest brez konca; ne cveto, ne rode sadu	A
lahko videla, da se ne spodobi. Sramota in	žalost	ji je zdaj plačilo in Bog vedi, če ni pošteno	A
lepa hčerka, krepek ljubimec, ljubezen, prepir,	žalost,	obup, junaštvo, sreča, ”in tam se igra dvoje	A
-- Lepa si, Matilda!“	Žalost	je bila na njenem obrazu; gledala je nanj s	A
razvil v pobožno lilijo? Toda bolečina je in	žalost,	če zahrepeni lilija po rdeči pohotnosti; zardela	A
za silo popetrinil, zdaj šele vidim, kakšna	žalost	mi je bila namenjena.Gospod Valentin je bil	A
kraljevanjem. Hodil je po dvoranah s povešeno glavo,	žalost	v očeh in nezadovoljnost na ustnicah...In kakšne	A
Na dvoru kralja Malhusa je vladala velika	žalost.	Kralj sam se je prikazal komaj svojim vernim	A
bogastva. Kdor se malo ogleda, opazi na svojo	žalost,	da pridejo do tega smotra najprej sleparji in	A
srcu. Osvajati ga je pričela obenem globoka	žalost,	kajti hipoma je začutil zopet z vso močjó, da	A
Kam misli? Kam gre tvoja	žalost,	tvoj strah, tvoje upanje, kam tvoja volja?	A
in Hanci sami se je zgenilo v prsih; bila je	žalost,	sočutju podobna, ali dvoma ni bilo v njenem	A
sočutju podobna, ali dvoma ni bilo v njenem srcu.	Žalost,	kakor ob tistem večeru, ko jo je srečal v globeli	A
senci je bila njegova roka silna in težka ...	Žalost	kakor ob tistem večeru je bila v njenem srcu	A
Hanci se je dvignilo v prsih kakor srd in	žalost;	ali ni se genila, ozrla se je na očeta z velikim	A
ubožno; pregrešna in ošabna se ji je zdela celo	žalost,	ki je je bilo srce polno ... Nekdo je zaklical	A
razumljive besede, pa je občutil v srcu kakor	žalost;	začutil je nenadoma plaho in skrito ljubezen	A
za Mateja, so se mu oči izbistrile, resnična	žalost	se je prikazala v njih. ”Ali ti je Hanca	A
Poglejte me vsaj!“	Žalost	se je prikazala v njenih očeh. ”O, Mate,	A
bile njene oči: tako globoko je bila skrita	žalost.	”Zaupaj name; pisal ti bom in povrnem se	A
...	Žalost	jo je obšla in obšel jo je sram.Spomnila se	A
srebrno verižico na telovniku. ”Videl je mojo	žalost,	pa je vesel!“ Stopila je v stran in je postala	A
-- sam si je kriv!“ Otopela je bila v srcu	žalost,	komaj v sanjah je še zaskelela rana ... Razlegel	A
klanec; komaj korak in pozabljena je bila vsa	žalost.	Lahke so ji bile noge, kakor da bi hodila po	A
gorke in sočutne, ki je ne more zatemniti nobena	žalost	...“ Objel jo je okoli pasu, okrenila sta se	A
raka še enkrat ozre nate! In zdaj -- tiho,	žalost!	“ Tesno sta se oklenila drugi drugega in njune	A
daljne dni, ko mi je bila nedosegljiva! Obilna	žalost	bo z obilnim veseljem poplačana; to je šolski	A
je le sanjalo, ali pa so si bili vso bridko	žalost	kar nalepem izmislili.Jaz se ne baham z mučeništvom	A
sneg in mraz; ulica je spet zadremala v svojo	žalost	kakor lačen otrok, ki je bil v poluspanju naglas	A
povedali!“ . / . / stran 187 . / Občutil je	žalost	in sram. ”Že mnogo sem grenkega skusil, že	A
159 . / ruti in copatah ter tiho, nikomur na	žalost,	nikomur na ljubo, izgine v brezdanjost. Natakari	A
obraz, dolgo je gledal na obadva in obšla ga je	žalost.	”Kje sem vaju srečal in kedaj, sivolasa neboglje	A
bilo ne jablan, ne orehov, da bi prikrivali to	žalost;	na oknih ni bilo ne rožmarina, ne nageljnov	A
v srce bridkost. ”Hudo je človeku, če vidi	žalost	tako veliko, da še na svojo ne pomisli več!	A
Kurent jo je pozdravil s svetlimi očmi in	žalost	je zadremala v njegovem srcu. ”Ne múdi se	A
dni. Pa se napoti romar v Ljubljano - kje	žalost,	kje plahost? Vesela je preteklost, še veselejša	A
ni mislil ne na Mater božjo in ne na svojo	žalost,	temveč na krčmo.Pod Marijo pa je slonel angel	A
Noga bo težka, glava bo klonila, v srcu pa	žalost	in strah!Ni vam bil rodoviten Marijin blagoslov	A
začuti človek težo na ramenih, pa ne vé odkod,	žalost	v srcu, pa ne vé zakaj. Sedel sem na Rožniku	A
vroče ustnice v polspanju, tedaj se je zgenila	žalost	v njegovem srcu, vzdignilo se je hrepenenje	A
Bog vedi po kakšnem naključju izgubljenih v to	žalost;	in daleč tja, vse do konca, pusto otožno polje	A
kakor po neprijetnem, napornem delu. Ni bila	žalost,	še komaj utrujenost, temveč zoprna nezadovoljnost	A
premislila sem nocoj, ko sem sedela v temi in je šla	žalost	mimo srca: treba je govoriti resnico, brez strahu	A
me omamijo te lepe besede in kar ostane, je	žalost	... Kako lepo si govoril, da hrepeniš po meni	A
prvega vzdiha in plane. ”Daj meni, Lojze, svojo	žalost,	tvoja žena sem. Povej!“	A
ker v samoti tako malokrat mislim na tvojo	žalost.	Kadar me obiščeš v mestu, vidim tvoje prošnje	A
temenu, . / . / stran 179 . / utrujenost in	žalost	v očeh, nemirno spanje ... to so menice, so obresti	A
od znanca do znanca ter pripovedoval svojo	žalost.	Ta mu je svetoval tako, drugi drugače.	A
polja in travnike, skozi vasi in mesta. Pred njo	žalost,	za njo sreča.Kamor pogleda, tja zasije sonce	A
vprašujoče; in ves obraz je razodeval veliko, samotno	žalost.	”Kdo so oni, kdo sem jaz?“	A
njem bi bila predrzna misel, da sem Vam storil	žalost	in da sem Vam bil več, nego pesek na stezi.	A
Jokcu je bilo, kakor da je bil doživel veliko	žalost	in krivico.Verjel je sanjam, če so bile prijetne	A
Greh je!“ ”Ni greh, Jokec;	žalost	je v mojem srcu in Bog sam jo je poslal ...Koliko	A
Ne bodi žalosten, Jokec! Tema je in v temi je	žalost	še večja; pride v srce in pobegne, ko zasveti	A
samo na njegov obraz, temveč tudi v njegovo	žalost:	njegova povest, prej tako temna, je bila veliko	A
veder njegov obraz, lahka misel je pozabila na	žalost,	kakor na neprijetne, neresnične sanje, na dnu	A
je videla obraz. Lep je bil in bled in velika	žalost	je bila na njem; in lepe črne oči so gledale	A
vas, četudi vas ne bodo videle moje oči.“ ”	Žalost	je v tvojih besedah, Tinka!“ ”Nič žalosti	A
lepo nocoj.“ Gospod Edvard je razumel vdano	žalost	njenih misli in uprlo se mu je srce, ki je bilo	A
- Tinka, ti boš vodila mene!“ Ko je videla	žalost	v njegovih očeh, je približala svoj obraz njegovemu	A
veliko, globoko bridkost, tako resnično in rezko	žalost,	kakor da mu je umrla Tinka.Pogledal je naskrivoma	A
Neskončna, iz bolečine in gnusne vsakdanjosti rojena	žalost	mu je spačila obraz. ”Videla si resnico!	A
moja ljubica. Vse moje misli pozna, vso mojo	žalost	in vse hrepenenje mojega srca.Trpel je z mano	A
ki ne žanje ne denarja, ne časti, temveč samo	žalost	in trpljenje.“ Gledala mu je v obraz, čudila	A
Trenotek samo!“ Samota je bila zunaj in	žalost.	”Samo še trenotek!“	A
/ . / stran 33 . / Odkod ljubezen in odkod	žalost?	“ ”To so tiste besede; tako ste govorili prej	A
napolnila nerazumljiva, brezvzročna, globoka	žalost	njegovega srca. ”Zakaj to danes?“	A
je na ustnicah njen poljub in je vztrepetal.	Žalost	je ostala v njegovem srcu in ni mogla stran	A
tovariša in prijatelja. Zdaj vidim na svojo veliko	žalost,	da mi niste ne tovariš, ne prijatelj.Prijazno	A
odgovoril takoj. ”E,“ je zmajal z glavo Ferjan, ”	žalost	je žalost!“ ”Rad jo imam!“ je govoril Kačur	A
”E,“ je zmajal z glavo Ferjan, ”žalost je	žalost!	“ ”Rad jo imam!“ je govoril Kačur in je gledal	A
”Ženo imam in otroke ... in vino!“ ”O	žalost!	“ je vzdihnil Jerin. Kačurja je kljuvalo v	A
”Ne!“ ”	Žalost	velika, če tebi nisem pogodi!“ se je okrenila	A
zasmeh, ali če so nesmisel. Tista grenkoba, topa	žalost,	je ležala kakor kamen na mojem srcu.Časih sem	A
v glavi mi je bilo pusto in tesno. Neizmerna	žalost	mi je legla na srce, oči pa so ostale suhe in	A
bridkosti polnim glasom in je zakril oči. Njegova	žalost	je pretresla moje srce; stal sem, stopil sem	A
in veletok! Bodi žalosten, Bog ti blagoslovi	žalost,	žlahtno čustvo je!Toda nosi breme z dostojanstvom	A
Kako pa ti? Tvoje srce je v	žalost	potopljeno in namesto da bi vzdignil visoko	A
zvezdnato nebó. Zopet mu stiska srcé brezmejna	žalost,	goreče hrepenenje.Solzé mu tekó po licih, in	A
počasi in dolgo, me je nenadoma minila mehkobna	žalost	in vsega se me je polastil divji srd.Tresel	A
brezkončnimi sencami? Na dušo mi je takrat legla	žalost,	široka in tiha, kakor to ravno polje.Bila je	A
tako iskreno kakor tvoje; moje oči vidijo vso	žalost	sedanjosti in ves obup prihodnosti prav tako	A
Človeka obide prav tisti strah in prav tista	žalost,	kakor obide nedoraslega mladeniča, ko je bil	A
skoraj dremalo. Srce mi ni bilo veselo, toda	žalost,	ki sem jo občutil tedaj, je bila tako mehka	A
... Tako je bila legla	žalost	v moje srce.Po gladki cesti so hiteli vozovi	A
Tisto noč pa sem se upijanil, zato ker je bila	žalost	in ljubezen v mojem srcu.Kakor v omotici sem	A
Edino, kar sem čutil razločno, je bila grenka	žalost	v srcu ... Včeraj še mladost, vesela, lepega	A
praviti o svojih novelah. Izvlekel je na splošno	žalost	in vznemirjenje iz znotranjega žepa svoje mize	A
pridejal sem še vso noč in vendar sem izgubil na	žalost	še marsikatero kapljo iz kozarca.Kolikor bolj	A
skril obraz v roke; obšla me je bila velika	žalost	... O Nina, kar sem takrat slutil globoko in	A
povezano butaro, sem nosil nekoč pozneje svojo	žalost,	ki je bila še veliko težja.Pobegnil sem bil	A
je izpreminjala zmerom bolj v globoko, živo	žalost.	Preko prostrane, močvirnate ravní je držala cesta	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani