zdaj (3.501-3.600)

»Takoj zjutraj ga snamem. Ne, kar	zdaj	ga bom snel.Počakam, da mama in oče zaspita	A
zaspala. Bil sem nemiren in še sem drhtel, a	zdaj	že od sreče, ker sem našel rešitev.Ležal sem	A
Moje srce se napolni s pogumom.	Zdaj	vem, da moram samo bliskovito skočiti k tepki	A
Nikdar ga ne bom dosegel!« me prešine. A glej,	zdaj	se spomnim pravljice o bobu, ki je poganjal	A
klopotca in tako preženem smrt izpred hiše.	Zdaj	sem že neznansko visoko.Vsi domači hribi so	A
se vprašam, kako sem ga neki privezal, če ga	zdaj	ne morem doseči.Stegujem se in se stegujem,	A
resno rekla, a se je takoj nasmehnila. »Vidiš,	zdaj	pa jaz verjamem v sanje!Oh, kako čudni smo ljudje	A
mi je neznansko žal, ker ga voda ni odnesla.	Zdaj	sem vedel, da ga bo odnesla šele prva jesenska	A
Gotovo je bil nekoč veliko večji.	Zdaj	je majhen.In v tem je zgodba njegovega življenja	A
vrh gore, ena sama mogočna bela skala, ki je	zdaj	žarela v večernem soncu. »Lepa je naša	A
marsikaj povedati,« je zategnil mornar. »Ampak ne	zdaj,	« je rekla Tinka.»Zdaj nam povejte o kamnu.	A
»Ampak ne zdaj,« je rekla Tinka. »	Zdaj	nam povejte o kamnu.Komaj že čakamo.«	A
Tako se je rodil kamen.	Zdaj	ni bil več kos Rodice, zdaj je bil sam svoj	A
je rodil kamen. Zdaj ni bil več kos Rodice,	zdaj	je bil sam svoj kos.Postal je torej kamen.	A
Bilo mu je čudno radostno, ko je padal.	Zdaj	letim, letim, si je govoril.Priletel je na polico	A
»Ustavil?« je zahropel kamen.	Zdaj	šele se je zavedel, da leži nepremično in da	A
prepletala, sta ga popolnoma zapletla in ovila.	Zdaj	je vedel, da res ne more nikamor naprej, dokler	A
pa greva še malo v svet.« »In tudi boš lahko	zdaj	šel prej k njivi,« je rekla jelka. Macesen	A
gozdu, je zibala ptice, ki so gnezdile v njej,	zdaj	pa je zibala mizarjeve otročičke, ki so bili	A
je v zid vzidal tudi kamen. Vendar mu je bilo	zdaj	lepše kakor v gozdu.Bil je blizu njive, pa jo	A
je obležal za hrastovo korenino. In tako je	zdaj	tudi tukaj že trideset let. Vidite, počasi se	A
grobega, ki je včasih tudi sam bil črn in trd,	zdaj	ni našel besede.Prav nobene besede.	A
je pot povsem po naključju prinesla mimo in	zdaj	iz samega dolgočasja in brezdelja opazuje razburjeno	A
hitreje mine, pa še naučim se marsikaj.« »No,	zdaj	ga slišite na svoja ušesa,« je povzela gospodinja	A
spet odpravil na sprehod od stene do stene.	Zdaj	se nisem več zatopil v »notranje duševno delo	A
govorili ljudje in gledali za njim, ko se je	zdaj	že z muko spenjal po strmi stezi, ki je držala	A
smrekovih vej in nanje polegel Okouinokoua. »No,	zdaj	te moram pa še zvezati, drugače mi med potjo	A
rekel, ko mu je naredil na prsih velik vozel, »	zdaj	pa imaš, privezan si ‘okou in okou’.«Nato je	A
razširili spoznanje, da je najhujši glad glad srca.	Zdaj	pa se ljudje že nasmihajo, ker čutijo, da je	A
Saj je bilo potem še slabše, kakor poprej.	Zdaj	vihra v Trstu tudi le tuja zastava in ta še	A
vihtel nad njim težek, s trnjem opleten bat.	Zdaj	zdaj bo bat padel po sinovi glavi.Privila se	A
nad njim težek, s trnjem opleten bat. Zdaj	zdaj	bo bat padel po sinovi glavi.Privila se je k	A
je računala. Že dolgo prosi za potni list,	zdaj	pa ji ga bodo gotovo dali, saj bo plačala.Še	A
pomoto; medvejke je bila nabrala za učitelja,	zdaj	pa je pri tabli stala učiteljica. Učiteljic	A
ter rekel mirno kakor prej: »Dragi otroci,	zdaj	je na vrsti računstvo, potem pa lepopis.Toda	A
njem bridkost in z bridkostjo jeza in upor.	Zdaj	nisem več premišljal, kaj naj rečem, zdaj sem	A
Zdaj nisem več premišljal, kaj naj rečem,	zdaj	sem vedel, da je treba molčati, ker ga ne smem	A
najlepšem prazniku sem trdil tudi za veliko noč in	zdaj	res ne vem, ali sem se lagal o božiču ali o	A
se lagal o božiču ali o veliki noči. Toda	zdaj	lahko rečem, da sem že odrasel človek in zato	A
polnočnici in o družini tudi ni govora, zakaj	zdaj	sem sam, domov ne morem, bogataš nisem - in	A
zaspal v snegu, noge so mu zmrznile in tako se	zdaj	vlači po cerkvi ob dveh berglah.Da, človek se	A
Tudi k polnočnici pojde. Sicer proti župniku	zdaj	nima nič, saj je gospoda Kocjančiča že spravil	A
vse do zadnje pikice, kaj ji je pisal sin. In	zdaj	odgovarja: »Dragi Lojz!	A
dobro rejena, po 3 lire živa vaga. Matilda služi	zdaj	pri Kumu.Sama ne ve, kako je zašla tja, saj	A
Rudi je celo dejal, da je prišla na pravo pot.	Zdaj	veš, kako je. Najboljše je, dragi moj, da si	A
nihče rekel drugače, kakor Tinkina sreča.	Zdaj	pa je Tinka sklenila, da se mora na vsak način	A
Potem se bo zdrznila. Kaj pa	zdaj!	Kaj porečejo jutri doma, ko ne bo sreče nikjer	A
Toda počakaj.	Zdaj	na zimo bodo začeli drvariti, zmeniš se in pojdeš	A
šege in navade, vse to je na vasi izginulo.	Zdaj	že vsak pozna randevu.Kam?«	A
čeladami velik strah in še večje spoštovanje.	Zdaj	pa je seveda druga stvar.Vas je postala po vojni	A
ampak oboje je že precej skrahirano«. »Kaj si	zdaj	tu?« »Da.	A
« je v srcu godrnjal Ludvik. »Samo da me bo	zdaj	moril s tem svojim praznim čvekanjem.In potem	A
na cerkev in na vse hiše in na polja, ki so	zdaj,	ob prihodu Ludvika, tako jasno zaživela pred	A
zna. Otroke krščuje kakor se njemu zdi in je	zdaj	naraščaj oblagodarjen s čudovitimi imeni:Romolo	A
Starega Franca je vrgel na cesto in je tako	zdaj	sam neomejen gospodar.Z Ano se včasih malo sporečeta	A
izdihnil. Testamenta ni napisal, zato pa se	zdaj	doma prerekajo in prepirajo vsi na mile viže	A
vse svoje posestvo, prodal žago in mlin in se	zdaj	poganja za poslednjimi vzdihljaji.Nezakonskih	A
vrečico smodnika. Stvar je pač zadostovala, da	zdaj	sedijo.Obsojeni še niso in tudi tako kmalu najbrže	A
Ponajvečkrat grem mimo njih in se ustavim, posebno	zdaj	na jesen, pri majhni, povsem brezpomembni stvari	A
mesečini; bil je začuda bel in bliščeč. Tako,	zdaj	so šli in nihče jih ne bo videl nikdar več.	A
tem nekam pozabil na tisti cigaretni ogorek.	Zdaj	pa se je nenadoma spet pojavil pred mano.Ležal	A
Kmalu sem jo pobrisal čez mejo.	Zdaj	se potepam tod in kadar se, zlasti zdaj na jesen	A
mejo. Zdaj se potepam tod in kadar se, zlasti	zdaj	na jesen, drugi spominjajo bazoviških dni z	A
kako zelo se je teta spremenila, a vendar se je	zdaj	vse to zdramilonekje daleč v mojem spominu.	A
Življenje svetnikov ter odrezavo zagodrnjal: »Pob,	zdaj	pa sedi in beri!«Sedel sem, otipal vsako črko	A
di dvojčič i‐me‐no‐van je bil ...« Ta slika je	zdaj	tako jasno zaživela pred mano, da sem komaj	A
skedenj, s skednja pa sem stopil na vrt, ki je bil	zdaj	tako siroten in star; trhla lesena ograja je	A
navzven. V tem vrtu je imela naša mama toliko rož,	zdaj	pa so ob plotu rasle tako bujne koprive, da	A
našo pokojno mamo tudi dražilo. Tako sem tudi	zdaj	jasno slišal njen stavek o veliki usodni uri	A
je,« je nadaljevala in gledala v podobo. »Še	zdaj,	ko ga takole gledam, se mi zdi, da bo najprej	A
svetlih oči ni smel imeti!« »Saj, kje pa so	zdaj	Pologar, Okrogličar in Modrijan?« sem vprašal	A
Tudi tam ima dve hiši. V njegovi hiši je	zdaj	dom ljudske prosvete in zadruga, njegovo polje	A
In saj ni čuda. Kako in kaj je	zdaj	z bogom, tega jaz po vsem tem skoraj ne vem	A
in trd, brez slehernega sledu smeha, je bil	zdaj	zagorel ter kljub ostrim brazdam sproščen in	A
prežvekuje najbolj jalovo seno in še zamuka ne.	Zdaj	pa vem, da je človek ... da je človek ... kako naj	A
vseh frontah so se morali tepsti in umirati,	zdaj	pa, ko je prišel čas, da bi doma zgrabili za	A
»Bo!« sem pritrdil. »In	zdaj	pa povej naprej!« sem jo podrezal. »Saj	A
zavezniki, ko zaveznikov sploh še nikjer ni bilo,	zdaj	pa jih ti zavezniki strpajo v ujetniško taborišče	A
dušo do kraja ugonobil, nisem pa mislil, da boš	zdaj	še s škornjem hodil po njej!’Drejc ni zrogovilil	A
pobrali in odgnali v Italijo, pa so kar kopneli.	Zdaj	je bil, zdaj ga že ni bilo več.In vse je Obrekar	A
odgnali v Italijo, pa so kar kopneli. Zdaj je bil,	zdaj	ga že ni bilo več.In vse je Obrekar odpeljal	A
sta sedemdeset let lahko nosili gnoj, bosta	zdaj	vendar še nekajkrat nesli kruh.To je vsekakor	A
Že res, da so pridigali o domovini. Toda	zdaj	vem, da so bili ljudje, ki so tako pridigali	A
še ni ozelenel. »Da,« je nadaljevala teta, »	zdaj	pa je bila domovina, domovina iz lepih knjig	A
Pravzaprav, bil je v nevarnosti.	Zdaj	ga vsi rešujejo. Da ... ljudje so šli iz dolin	A
seveda je reven,’ se je nasmehnil Obrekar, ‘toda	zdaj	ga branimo.Najprej ga moramo rešiti.	A
rakljo, s katero so po dogovoru trkali. Toda	zdaj	ni nihče potrkal.Koraki so lomastili vse okrog	A
odbornik, član okrajne gospodarske komisije,	zdaj	boš pa nosil.Pravijo, da si bister gospodar	A
In bilo bi tako, če ne bi bil Boris prišel.	Zdaj	pa je vedel, da mora rešiti otroka.Prenehal	A
bosimi nogami nad praznim drvalnikom, pa sem tudi	zdaj	spustil noge z roba ognjišča. Teta se mi je	A
Šel je počasi in mislil: ‘	Zdaj	bo konec.’Toda ko je bil sredi dvorišča, so	A
Boris sta prišla. In njun bivši komisar, ki je	zdaj	pri nas za učitelja.Ta je govoril.	A
‘Zdravo, očka Orel!’« »Kje pa je	zdaj?	« sem vprašal. »Boris?	A
zibelka devetim otrokom in grob njegove žene.	Zdaj	se mi ta hiša ni zdela tako strašno majhna,	A
zarezali z ostrimi kosami v sočno travo, ki je	zdaj	padala pod še bolj odločnimi zamahi.	A
Sredi reke sem obstal in pogledal naš dom.	Zdaj	tudi naša hiša ni bila več tako stara in osirotela	A
ogovarjal otroke, ki so hiteli v šolo. »Oho,	zdaj	gre pa Bukovška bistra glavica, glavička!« je	A
Ravničar pa je seveda še stal na mostu. A	zdaj	ni bil sam.Pri njem je stal naš sosed, stari	A
živo govoril. Prej me ni zanimalo o čem govori,	zdaj	pa, ko me je odgnal, me je prijela radovednost	A
Jezno sem se ozrl čez reko. Cene	zdaj	ni bil več sam.Za vozom se je zibal tudi Modrijan	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 3.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani