nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Balada o trobenti in oblaku, poved v sobesedilu:
Saj! Tisti štirikotni kos neba je ozko žrelo brezdanjega prepada, jaz pa sedim tukaj, globoko na zemlji, v globoki kleti - in kar nenadoma, ta hip, zdaj, se zemlja obrne in glej: zaradi kamna v drobu izgubim težnost in padem v tisti brezdanji prepad; padem skozi odprto okno, švignem navzdol ob tistem gladkem belem zidu, švignem mimo strehe, mimo dimnika, skozi dim inpotem padam in padam in vem, da ne bom nikdar dosegel dna, ker ga ni; samo padam in bom padal, dokler me tesnoba ne omami, da se izgubim... padam in padam in okrog mene visi neskončna, navpična, temno modra tišina kakor pločevinasta streha, in tudi votlo ropota kot pločevina...«
Nehote se je zgrabil za mizo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani