Zbirka se začne z igro in vabilom v omamo: Za ušesi mi podihaš / nina nana / bodi mana / / Saj sem tvoja / nina nana / prosim dihaj mi v uho / nina nana / / Nina nana. Zadnja pesmica je pojasnilo o njenem pesniškem početju, ko nam izda, da je: Preletela svoje oblake / Na soncu pustila peruti / / Zdaj vem / da so moja pot / trenutki / drobci. In prav ti osončeni drobci pesnice Sonje Votolen so neka vabljiva svojskost, nenasilna, ne izumetničeno »konstruktivistična«, ne »post-moderna«, »globalna«.