vedno (3.101-3.200)

njegovega telesa. Hodil je že po kolenih, pa je še	vedno	hotel dohiteti pobegle.K njemu je pa že tekel	A
Ugrabil sem jo volkovom. Za	vedno	je moja.« Neokretni je pihal kakor v past ujeti	A
Kodrolaska pa ni bila voljna kar na prvi hip za	vedno	pozabiti na jezero in mostišča.Podvomila je	A
Megla je legla nizko nad jezero. Nad njo je še	vedno	bučalo.V razmočen sneg je pa lil gorak dež.	A
Na strehe kolišč v prostranem jezeru je pa še	vedno	mrlel samo dež.Hlad z gora še ni dosegel nižine	A
neporasli vrh Plešivce. Črna gora je bila še	vedno	pokrita z oblaki.Čeprav še ni nehalo povsem	A
osoljenega mesa. In sveže divjačine so imeli doslej	vedno	na pretek.Mleko so pili kakor vodo.	A
je bilo najbolj všeč to, da je Košata Jelka	vedno	in vedno hotela govoriti o Velikem jezeru in	A
najbolj všeč to, da je Košata Jelka vedno in	vedno	hotela govoriti o Velikem jezeru in o mostiščih	A
Košata Jelka je dobro razumela njo, ki je še	vedno	rada mislila na svoj rodni kraj.Drugi so ji	A
nagnilo k zatonu. Sinjeoka Kodrolaska je še	vedno	stala na otoku sredi jezera med gorami.Nad njo	A
Grintovcih in v daljnih Snežnih gorah so se pa še	vedno	bleščali snežni plazovi. Ob ograji na kolišču	A
strupeno gledala, reči pa ni upala nič. Je še	vedno	Bela Ovca prva žena na kolišču.Vse jo spoštuje	A
je bila otrok Godrnjavega Medveda, ki je še	vedno,	čeprav že ves siv in golobučen in upognjen,	A
nič več čudno, da je zavoljo svoje nakaze žena	vedno	obračala obraz na pol od ognjišča, če je hotela	A
je upehala. Šele čez čas si je domislil in še	vedno	sklonjen rekel Jelši: »Pojdi po svojih opravkih	A
Jelenu. Sam je še v trdnih letih, da se še	vedno	drzno spoprime z razdraženim najtežjim medvedom	A
/ . / stran 12 . / Strasten lovec, kar je	vedno	bil in je še. Starejši sinovi si pa že vodijo	A
iz uglednih družin na domače kolišče, ki se	vedno	širi in se bo še.Saj kriči na njem otrok, da	A
ogenj je plapolal na ognjišču. Brkati je pa še	vedno	čakal, da se morebiti Karp sam domisli zavoljo	A
in do sedanje moči in veljave. Vodi ga pa še	vedno	duh Skalne Zvezde, njegove umrle matere.Je kar	A
udelan dihurjev meh. Na spodnjem koncu je še	vedno	kazala glava malega roparja ostre bele zobe	A
Razlivalo je sončen dan po pobočjih navzdol,	vedno	niže in niže, dokler ni izza poraščenih holmov	A
Brkatega Soma, ki danes ob sončnem zahodu za	vedno	odvesla na Temno jezero. Raz mostišče navzdol	A
zimske kožuhe več képenov. Okrog vratu je še	vedno	nosila pisano ogrlico, katero ji je bil v mladih	A
dorasla v staso žensko. Iz njenih oči pa sije še	vedno	neskaljena sinjina.Mlajše sta pa bolj zanimala	A
da bi jo imel kaj prida rad. Je bila pač za	vedno	užaljene Skalne Zvezde hči.Pred ujedavo Redkozobo	A
poševnini navzdol proti drevaku, v katerem se za	vedno	popelje na večno Temno jezero.Prav takrat je	A
dlje od Črne gore, se povzpelo do srede dneva	vedno	više na nebo in zahajalo pod noč čedalje bliže	A
prav. Naj si nikar ne domišlja, da je Udarni še	vedno	pripravljen razdreti zavoljo nje vsa mostišča	A
In menda nikjer ne. Tiščala je pa še	vedno	svojo, pa se nihče več ni menil zanjo. Ostrorogi	A
Kaj naj res nima več otrok? Ko se še	vedno	počuti kakor mladec.In pri vsem obilju, ki ga	A
so si bobri zajezili in stavljajo v razlivih	vedno	nova vodna gradišča.In kolišče se leto za letom	A
je začelo jezero v ravni črti lesketati. In	vedno	bliže in bliže, kakor bi kdo iz navidezno brzečega	A
seleči se ptiči, pa se prav dobro spomni. Še	vedno	ves omotičen, je Ostrorogi vstal, odtaval v	A
sonce. S priprtimi očmi je Ostrorogi gledal v	vedno	bolj žarko svetlobo.Zaščemele so ga oči, pa	A
šla oče in sin drug mimo drugega. Sonce se še	vedno	ni hotelo prikazati.Prek kolišča Ostrorogega	A
Doslej je hodil z očetom pregledovat bobrišča	vedno	le prvorojeni, Vztrajni Volk. Lisjak je pogledoval	A
In čudno. Skoraj	vedno	so mu Zorno iztrgali.Moral je bezati s praznimi	A
Presukani je dorasel do mladca. Kalina je pa še	vedno	ostala med otroki.Bila pa je že kakor nerazcveten	A
je, da od naselij v Velikem jezeru jemlje za	vedno	slovo.Kar milo se ji je storilo.	A
skali v koncu Dolge doline bilo že več let kar	vedno	postavljeno.Samo kožo sta še raztegnila prek	A
Udarni Jalan. Je že res, da ni bil	vedno	prijazen z njo. Nekajkrat jo je bil celo udaril	A
Zasul sem pa jamo najprej z drobnim, potem pa	vedno	debelejšim prodom.Na vrh sem pa zavalil, kakor	A
vajen gledati in poslušati kakor oče, ki je še	vedno	slovel med jezerjani za lovca, pred katerim	A
je spomlad in pa lepa lunina noč. Pa je še	vedno	videl stati ob ograji na prirečnem vogalu mostišča	A
natačno pregledoval. Ugotovil je, da se bobri še	vedno	selijo po potoku navzgor in so kar gotovo više	A
delo kaj naglo napredovalo. Voda je nastopala	vedno	više in više.Preden je zašla luna, niso bila	A
Jelen je vzrojil: »Nič za sedaj. Za	vedno.	Naš rod se ne sme križati s Turovci, dokler živi	A
očeta. Če je bil le količkaj razdražen, je	vedno	po svoje zatrmoglavil. Kasneje ga pa niti Jezerna	A
zatopljena vsak v svoje misli. Ostrorogi je še	vedno	begal od kolišča do kolišča in iskal tisto,	A
Pegasti Ris, da so naplenili dovolj divjačine za	vedno	bolj številno družino.Pogoni so jim redkokdaj	A
je bilo na kolišču več ust, bilo je pa tudi	vedno	več delavnih rok.Pogoni so bili odslej dokaj	A
nazaj na mostišče in opazila, da Ostrorogi še	vedno	gleda za njo.Kar nič se ni upala pomuditi pri	A
dekliček, je bil pa včasih nasajeno osast.	Vedno	se ga je bala.In se ga še.	A
iz njih. Drevak Ostrorogega Jelena je pa še	vedno	čakal privezan ob pristajno bruno na gospodarja	A
postajalo čedalje bolj glasno in se povzpenjalo	vedno	više v Rožni hrib. Debeli petelin je obmolknil	A
mladcu: »Neee ‒!« »Kaj, da ne,« je Presukani še	vedno	trdil svojo. »Zato, zato ‒ ker se ga bojim,	A
menil. Skozi prasketanje plamenov pa je še	vedno	slišal mladenke neprestano ponavljati: »Ooogenj	A
Presukani in prijel za bodalo. »Zalotijo me in mi za	vedno	zamašijo usta.« Pa si je brž domislil ukane	A
Jelen?« je vprašal Oven. »Kar gotovo bo še	vedno	ob pogorišču,« je odgovoril Presukani. »Vôdi	A
da se je Vitorogi motil in njegovo kolišče še	vedno	stoji nedotaknjeno. Ovna in njegove sinove je	A
med prvima otokoma. Z vrha Brda se je pa še	vedno	dvigal dim.Tlele so korenine pod zemljo.	A
položili na dnu drevakov zavoljo vode, katera	vedno	po malem pronicava skozi les, in zavoljo deževnice	A
dorasteš,« se je nasmehnila Ovca. »Ljudi je bilo	vedno	več, živali pa čedalje manj.Nekatere, največje	A
so ju po navadi že zdaleč opazili in jima je	vedno	kdo prihitel po pristajnem mostu navzdol naproti	A
Grede sta govorila kaj malo. Sta še	vedno	v mislih vasovala vsak pri svoji dvojčici.Rakar	A
spet nakladala obročke, po tri in tri, spočetka	vedno	večje, kasneje čedalje manjše, proti koncu pa	A
»Hodi v pasje črevo. Za deklo dekli bom še	vedno	lahko.« Lisjak ni več odgovoril.	A
oblaki, se na vse strani vrtinčili in se spuščali	vedno	niže na jezero, katerega je veter že kar precej	A
Čedalje tesneje mu je bilo. Bliska in groma se je	vedno	hudo bal.Kar privaditi se ju ni mogel.	A
in si potegnil kožuh čez glavo. Trdo je bil	vedno	preverjen, da bliski niso nič drugega kot jezno	A
Toča je ponehala. Jezero je pa še	vedno	burkal vihar in razpenjene valove so osvetljevali	A
niso več. Za sprotno porabo jih je bilo pa še	vedno	dovolj. In kako so bile dobre, nadevane in pečene	A
nista mogla, kako da se Pegasti Ris, ki je bil	vedno	ves vnet za lov, obotavlja. »Če se koj jutri	A
vsak kamen na dnu. Ob skalah so se držale ribe,	vedno	na enem mestu.Le tu pa tam je katera zamahnila	A
na produ onkraj Save. Od takrat naprej so	vedno	prenočevali le na otokih, katerih ni primanjkovalo	A
roko ali pa z glavo namignil. In so veslali	vedno	naprej proti jutru in vrezovali prenesene mejnike	A
trmoglaviti po svoje. Za naprej boš pa hodil	vedno	z mano, če te bom rabil ali ne.« Presukani ni	A
PREPADI Vodna planjava Velikega jezera je še	vedno	valovila v v vetru.Močvirja so pa že zamrznila	A
zobru okobal sedel pretisnjeni hlapec, ki je še	vedno	težko hodil sam. Je menda imel polomljenih nekaj	A
Rakar je vozil v enem Svetlooko Srno, da za	vedno	ostane pri njem kot njegova prva žena.Prav tako	A
pod udarci biča, da bo nje same in njih rod za	vedno	minilo veselje napadati mirne ljudi.« Ostrorogi	A
veter ponehal. Ostrorogovci so hodili navzdol,	vedno	samo navzdol.Utrujeni so bili in bi se že radi	A
290 . / ljudje. In če bi dovolj daleč veslal,	vedno	blizu obale, da bi se lahko vsak čas pred nevarnimi	A
kolišču. Prek gladine Velikega jezera sta pa še	vedno	doneli brenka in pesem mladcev in mladenk.	A
namignil, da jo pride nocoj pod noč iskat in jo za	vedno	odvede k svojemu ognjišču.In sedaj so se vsi	A
Lisjakova druga žena. Tako je pa njegova, za	vedno	njegova.Ni čuda, da je Presukani tako norel	A
doslej ni bil na nobenega izmed svojih otrok. Kar	vedno	ga je hotel imeti poleg sebe.Najrajši je slutil	A
ji je bila nekaj otrok pobrala bolezen, ji še	vedno	živita dva več, kakor je prstov na roki.Oh!	A
prišla otrokova mati, Zorna Kalina. Zorna, še	vedno	brhka ženska, čeprav že davno ne več tako jedrovitega	A
brezkončno pot. Njega samega in Jezerno Rožo pa še	vedno	ogreva dobrotno sonce.Raste jima že četrti rod	A
Turovci nasprotujejo in da nekaj naselij še	vedno	stoji ob strani. Skoraj pride čas, ko se bodo	A
pšenica in se je priklanjalo težko latje še	vedno	zelenega prosa. Ostrorogi je spet obstal pod	A
»Hmja!« Jezerna je vedela, da je Ostrorogi	vedno	kratke besede, kadar ga skrbi.Da mu pokaže,	A
Ostrorogi je vstal in se vzravnal, kakor bi bil še	vedno	v polni moški moči in bi ga prav nič ne težila	A
že tako opletala ob bedru in bodalo je tičalo	vedno	za pasom. Stopil je pred vhod svoje koče in	A
hodil pravzaprav samo spat. Srnjak se je skoraj	vedno	znal pridružiti vzhodnjakom kakor njih vodnik	A
tako docela pozabiti! Saj mu je bila vendar	vedno	všeč.Najbolj se je čudil njeni zvedavosti.	A
Brhkega mladca, Opreznega Srnjaka, je pa kar	vedno	videla pred sabo. Prav nejevoljna je bila, če	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani