vedno (2.901-3.000)

je prišel baron Konštantin, topila se je še	vedno	v solzah.Dobro je čutila, da je vstopil.	A
otroškega krika! Baron in baronica občutita še	vedno	tisto srečo, ki je delež ravno pričetega zakona	A
kakor bi ga kdo z brezovcem tepel. Oče je še	vedno	stal pri mizi in tiščal sekirico v svoji desnici	A
kar osrečuje človeka, sem se moral odreči; a	vedno	še prosim Boga, našega Stvarnika, da bi mu zadostovala	A
kruha. Pri neusmiljenem svojem poklicu je bil	vedno	dobre volje in radi so ga gledali v loških družbah	A
lepem stanovanju, kakor ga žene volja. Mi smo	vedno	pravični sodniki!Uleči se sicer ne more in sesti	A
bali in neradi smo ga srečavali, ker je bil	vedno	pripravljen izpregovoriti trpko besedo. »Kam	A
Trubarja pokličite!« Govorila je	vedno	bolj zaspano, dokler ji ni omahnila glava.	A
ter za trenutek obrnil pogled proti nji. Še	vedno	je njeno oko tičalo na mojem obrazu. Sedaj pa	A
napolnila njen pogled. Ali svojega očesa še	vedno	ni premaknila z mojega obraza. Odloživši korec	A
teče gladko, a privadi se ji, ker se gospodinja	vedno	ravna po svojem gospodarju. Na Visokem sta dva	A
razbijala po mizi, a Jeremija Wulffing je še	vedno	molčal.Čudno je bilo, da ni vzel prav nič v	A
dobrega imela nisva? Bila sva vola pri hiši in	vedno	v jarmu!« »Vi ste spali,« se je norčeval starejši	A
je nalila mati mleka. Govorica je postajala	vedno	bolj trpka.Lukež je že odložil svojo bisago	A
je pljunil v svojo pest ter kazal tako, da je	vedno	pripravljen udeležiti se pretepa, kakor se to	A
imena. . / . / stran 72 . / Pa Bog me je še	vedno	tepel.Prišla je bolezen in oglasila se je skoraj	A
dostikrat posojal denar. In denarja so ti gospodje	vedno	potrebovali, ko so morali pred Švedi tolikokrat	A
pa niso plačali tržnine, ker uživa graščak	vedno	svoje predpravice. Konjiča sem spravil v hlev	A
me je pot, mučila me je žeja, ker je sonce še	vedno	pripekalo.Kakor Izveličar na križu sem zaječal	A
trudil luteran, kako bi dušo mojega očeta za	vedno	prikoval v peklo. Na visoško predhišje je prijezdil	A
celo vojaška oprava z orožjem. Lukež je še	vedno	ležal v lazaretu.Izročil sem mu nekaj denarja	A
pustošila generala Tiren in Wrangel, dva besna in	vedno	lačna volkova.Jošt je vzel sedlo, ni ga vrgel	A
tovor na konju in šale sem bril z onim, ki je še	vedno	sedel za mano v sedlu, pa že bolj v megli.Govoril	A
nastrgal skupaj, da lahko odrinem v Italijo, kjer	vedno	sonce sije, ali pa v Flandrijo, kamor me vlečejo	A
enkrat vprašam: kdo pa je on?« Molčal sem še	vedno	in se vedel, kakor da bi beseda ne veljala meni	A
ti gospodje mi segajo dostikrat do grla: usta	vedno	polna, mošnje pa prazne, da največkrat ni solda	A
Schwarzkoblerja. Izvedel sem, da deklica še	vedno	služi pri poštenih in bogoljubnih ljudeh, ki	A
pričelo na dekletu vse dopadati, in sicer vse	vedno	bolj.Njena postava je bila lepša od postave	A
pripovedovati. Kadar smo sedeli pri mizi, je bilo	vedno	dosti smeha. Da bi se bil Marks za Agato kaj	A
grdega. Tako smo živeli, dasi je šiba božja še	vedno	visela nad nami. Cesar je imel vojske na vse	A
trava za lonec. Prav ima gospod Bog, da nas še	vedno	tepe! Komaj se je stemnilo in ravno da smo še	A
ljubezen: če imaš torej kake dvome, odloči se	vedno	za ono stran, kamor ti kaže ljubezen, gola in	A
Bog ve, da sem je potreben.«	Vedno	dajati in le dajati ‒ tega se naveliča najimovitejši	A
ko sem hodil proti mestu. Loka je bila še	vedno	v prazniku, ker so Škofjeločani uživali preveliko	A
Ponovil je še enkrat vprašanje: »Kaj torej? Ali še	vedno	veruješ, da so čarovnice na svetu?« Sedaj sem	A
ošabnost še ni bila strta in moje srce je še	vedno	kričalo, da visoški gospodar ne bo smel jemati	A
zapusti človeka, je kakor zastava, ki plapola	vedno	v kraje, v katere sapa vleče! Pred domom me	A
ženske so se tresle od groze ‒ le ona je še	vedno	sedela na svojem odru in prav nič se ni zganilo	A
Hodil je ob palici in kazal je, kakor bi ga še	vedno	noga bolela.Pred sodniki je po svoji navadi	A
celim svetom pripoznal za svojo; mučila me je še	vedno	svetna ošabnost.Brat Jurij pa je zopet priskočil	A
tako preril na trg. Tam pa je bilo sovražnic	vedno	več.Prve so bile prišle praznih rok, poznejše	A
svetega očenaša. Mene pa vse to ni presunilo in še	vedno	se mi je v duši oglašalo: »Morda je pa le kriva	A
jih je pa še mnogo, ker so škof in sodniki še	vedno	mirno sedeli, in ti so morali vendar izreči	A
račun, kar se ni dalo preprečiti, ker sem bil še	vedno	gospodar dveh kmetij. Prišel je še celo gospod	A
vode, ko sem stopal po nji ‒ ali Agata je še	vedno	spala.Jaz pa v tistem trenutku že nisem bil	A
veselosti ni več imela. Na njenem obrazu je	vedno	ležalo nekaj oblakov, ki so ostali iz dobe,	A
To sodbo je ob svoji nogi na težki verigi še	vedno	vlačila s sabo, in k verigi ji je bilo prikovano	A
govoril ljudem in dopovedoval, kaka krivica se še	vedno	godi Agati Khallanovi, o kateri na tihem marsikdo	A
rodil. To je naša edina neskaljena prijateljica,	vedno	ti kaže en in isti obraz in zvesta ti ostane	A
potemtakem stara sedemintrideset let, ali bila je še	vedno	čedna ženska, ker njenega obraza še niso bile	A
Izidorja, rojen po njegovi smrti, ki mi živi še	vedno	čez vse ljubljena mati, Margareta Wulffingova	A
Visoškem dvorcu pred mano s sveta ločili in ki še	vedno	iščejo božjega usmiljenja.Ko je vendar na svetu	A
Pograbila sta ga ter pritirala na pot.	Vedno	je še kričal ter zabavljal na rimskega Antikrista	A
Spričetka me je glava bolela, ker sem moral	vedno	nositi ta svetli lonec.Pa se človek vsega privadi	A
graščaku. »Ti torej, ponočni prijatelj, še	vedno	častiš Marijo, kakor to čaščenje ukazuje rimski	A
v bolečih možganih dozdevalo, kakor bi stal	vedno	na enem in istem mestu, kakor bi se pot do vasi	A
kje pod goro na paši zajela vodovja. In še	vedno	je lilo iz oblakov in voda je naraščala više	A
viharjev. Na bledem obrazu so se mu kazale še	vedno	črte tistih bolečin, in roka, ki jo je bil položil	A
hlepeli po mojem posvetnem imetju, ki sem ga	vedno	pripravljen darovati svetemu evangeliju.Vlomili	A
vode človeška pamet nikdar pomnila ni. Ali še	vedno	je lilo. Mežnarija je plula dalje.	A
Kričale so, ali ti na vodi niso čuli ničesar. Še	vedno	se je bliskalo in grom je bučal. Tu je kazala	A
končno pripulil se do njenega vrha. Ali še	vedno	je lilo izpod neba in povodenj se je širila	A
bilo lesovje suho, naju dim ni nadlegoval.	Vedno	še sva z gospodom Andrejem zrla pódse v krajino	A
bogastvo iz ubogih slovenskih pokrajin ‒ Nemca	vedno	sreča išče, posebno če je škof svete matere	A
ko je ona končno dvignila oko, tedaj jo je še	vedno	gledal in gledal ter ji tako izvabil na deviško	A
ženski; morda pa tudi ne zato, ker ga je še	vedno	mučila misel, da je zasledil tu krivoversko	A
tiskano črko?l V zadregi je pozabila, da še	vedno	drži nesrečno knjigo, iz katere je čitala in	A
svoji jezi hitro zaspi. Onemoglo telo je bilo še	vedno	močnejše od razburjenega duha in je zahtevalo	A
besedo nemških predikantov. Ali tedaj je še	vedno	verovalo nekaj naših očetov v tem pogorju, da	A
mKaj?l vzklikne Amandus. mUboga deklica, še	vedno	si velika velika grešnica, ker bi sicer vedela	A
nego bi tako grešil pred Gospodom! Katarina,	vedno	si še grešnica in temà božje nemilosti bremeni	A
reformator v kanoniku Amandu ‒ mvidiš, zato vam	vedno	pripovedujemo, da svete knjige ni dati vsakomur	A
storimo dobro svojim sovražnikom!l Oče Nace je še	vedno	kuhal svojo jezo in zlasti ono o njega priženitvi	A
cerkvijo svetega Petra. Na rdečem prestolu je še	vedno	sedel sveti oče in obkrožali so ga njega rdeči	A
storiti že iz pričetka! Jaz, Paulus Secundus, sem	vedno	za to, reverendissime, da se vsaka rana najprej	A
počasi lezli proti vrhu. Ondi pri hiši pa je še	vedno	stala deklica prav tam, kjer se je bil poslovil	A
nikdar več!l Tako je vzdihala in stala še	vedno	na mestu, ko je bil óni, ki je bežal pred nje	A
. / . / stran 93 . / Kamorkoli pa ležeš,	vedno	zaspiš mirno in sladko, in zdajci si zaziban	A
me je bilo kar groza. . / . / stran 99 . /	Vedno	tudi nisva mogla molčati.Torej sem dejal: mAli	A
in pozna se ji, da tudi ni spalo ponoči. Še	vedno	pričakuje snubača iz Amerike!l ‒ Po hiši je	A
in prišlo kakó v nesrečo. Pri otrocih moraš	vedno	paziti, to vem dobro, najsi nikoli nisem imel	A
Pri tem ostanem.« »Še	vedno	je prezgodaj,« oglasim se jaz, »da bi že sedaj	A
odgovorim ji hrabro, mto nič ne dé. Pa sem še	vedno	močnejši, nego si ti!l mMočnejši,l zaroga se	A
in odslej sem bil za pravega hlapca pri hiši.	Vedno	sem ji delal premalo, vedno se je premalo zaslužilo	A
hlapca pri hiši. Vedno sem ji delal premalo,	vedno	se je premalo zaslužilo, povsod preveč zapravilo	A
ali je že prišla knjiga iz Ljubljane. Toda še	vedno	so jo vezali v mestu in gospod Jurij mi ni mogel	A
Jamričeva. »Pa kaj bi se čudila, saj imate vendar	vedno	prav!« »Oh, gospodična Jamra,« je jecljal Rad	A
Ena, dva. Evo, vidš, d še	vedno	znam.Raj mi že enkat povej, kaj si mi prnesu	A
užaljeno rital. Ura je bila že dvanajst, pa mu še	vedno	niso servirali večerne izdaje Omela. »Kako naj	A
lo ali kura, se ne ve! ‒Za pol′cajsko glavo	vedno	to bo b′la skrivnost. ‒Ino zate morda ne?	A
Nikoli. ‒Ki reče zdaj ‚nikoli’, bo jutri trobil ‚	vedno’	in ‚povsod’. ‒Ti logike je moč tako obilna,	A
pobledelih sten. ‒Ti žene svoje lastne mile še	vedno	ne prepuščam obrekovat′! ‒Pa drugih roj oseb	A
jih vrli žandarmarijski ovaduhi, ob pomoči še	vedno	rahlo potrtih specialcev, po hitrem postopku	A
vrnil tudi nadodrednik Togota in se pridružil še	vedno	trajajočemu slavju ravno v trenutku, ko sem	A
princ poročen, kraljica zajoče, le kralj je kot	vedno	‒ malce zmeden.	A
za hip sem pozabil na oliko, ki drugače nosim	vedno	skrbno jo s seboj, kot najbolj dragoceno sliko	A
kako sem strašen, neugnan, za lov pripravljen	vedno,	četudi sredi dneva, le zakaj, zavoljo lovskega	A
hoduljah in se skušam posloviti čuječ. Če za	vedno	odhajam, si mislim, odšel bom častno.Kot bi	A
to storil s tole okusno pečenko, ki se mi še	vedno	cedi iz korenjaškega gobca!« Babica Bodica Trn	A
kar sam poigravaj! Jaz bom pa občepela za	vedno	tam gori pri neustrašnem Bedancu, mu kuhala	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani