Obračal je srpo oko po jezdarnici ter opazil Jurija Ljudevita, ki se je bled kakor smrt tiščal k steni ter tiščal krvavo roko proti trebuhu, da bi z obleko ustavil kri, ki je še vedno tekla iz rane.
»No, saj sem dejal,« dostavil je ironično, »da bode naš Ludovicus svoje prste vmes vtikal!