vedno (3.001-3.100)

poet je že več kot petsto let pod rušo, pa še	vedno	vsi govorite o njem, kot da je živ!Jaz, ki pa	A
govorite o njem, kot da je živ! Jaz, ki pa še	vedno	veselo skačem po grajskih vrtovih, si razbijam	A
razoglava stečeva po veliki ocvrti palačinki, moj za	vedno	najdražji? ‒Zdajle mi res ni do tega, Livija	A
se bova še zmeraj ljubila tako strastno kot	vedno,	se poznavalsko pozibavala v bokih in jadrala	A
. / izbranim slovarjem. Zdaj pa odhajam za	vedno,	Hotentot ti nesramni!Se pogrejem ob knjižici	A
Boš videl. Meni je še	vedno	hudo, da so me odpustili.Z doktorjem Šokom sva	A
paketu bomba res je.« »Sv. pomočnica Ivana, ki	vedno	znova vstaja tak′ zarana!« je razburjeno vzkliknil	A
zvonovi bližnje molitvene utice so preplavili še	vedno	malce zbegano ulico. Od gospoda Rogovile pa	A
Mars in Saturn sta si tako presneto podobna.	Vedno	ju zamenjam med sabo.« »Oh, kaj si bila že na	A
odgovoriti nič drugače, kot sem ti maloprej,« je še	vedno	gonila svoje škripajoče dreto moja znanka.	A
dragi Zevsek?« je drdrala, medtem ko sem jaz še	vedno	gledal kot tele v nova vrata in si razbijal	A
»Vse to je ‒ kakorkoli neverjetno se ti še	vedno	zdi ‒ čista resnica.«In se je stisnila k meni	A
kako boš rodila otroka v enem tednu mi pa še	vedno	ni jasno,« sem si razbijal glavo. »In ti tudi	A
leti). Slovenijo je vzljubil, čeprav ga je	vedno	zeblo in je pogrešal sončni vinograd in jablane	A
Aha,« je dejal Ronaldo. »Ampak ‒ jaz sem še	vedno	zaljubljen vate.« »Jaz te imam pa dosti,« je	A
»Ja,« je rekel Ronaldo. »Še	vedno	sem zaljubljen vate.« »Hm,« je rekla Luiza.	A
tudi sama. Našli so ju naslednje jutro; še	vedno	sta se držala za roki. Otroci in vnuki so ju	A
Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in	vedno	sta ga hvalila.Sklenila sta tudi fantiča, če	A
nikoli te ne vidim se nasmejati ali zapeti, ampak	vedno	si zamišljena in žalostna in pa večkrat te slišim	A
milo odgovori: »Ljubi moj mož, res je, da sem	vedno	žalostna in nikoli vesela, toda ne zavoljo pomanjkanja	A
Vesela pa nikoli ne morem biti, v srcu me	vedno	nekaj skrbi; prihodnost premišljujem in zdi	A
in Bog ve, kako je to, da sem zavoljo tega	vedno	žalostna, dasiravno prihodnjega noben človek	A
je, da si ne more pomagati, tolažila se je in	vedno	Boga prosila, da bi mož na vojski srečo imel	A
popoldne ju je s sabo v cerkev peljala in ju	vedno	učila, naj se v cerkvi lepo in spodobno vedeta	A
Nikoli v nobeno tovarišijo ju ni pustila, ampak	vedno	ju je opominjala zvesto Bogu služiti.Pošiljala	A
baron da vsakemu en tolar. »Ti pa, Pavle, bodi	vedno	tako priden pa dober in dobro ti bo,« reče baron	A
boste ukazali. Dobrote ne bom nikoli pozabil,	vedno	vam bom hvaležen.«Baron in baronka sta rekla	A
Svetin vesel, lepo rejen in zal mladenič.	Vedno	je Boga hvalil, da mu je tako dobrega očeta	A
imela, pa veliko rajši te bova za naprej. Bodi	vedno	tako dober, zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo	A
veselje sta imela nad njim. Zraven je bil	vedno	najprvi po vseh šolah.Zdaj je bil v sedmi šoli	A
po vseh šolah. Zdaj je bil v sedmi šoli, pa	vedno	ves ponižen in postrežen.V taki sreči Pavle	A
Pavle vendar nikoli ni bil prav vesel, ampak	vedno	zamišljen in od dne do dne bolj žalosten.Velikokrat	A
pot mu je bila težavna, ker ni bil vajen.	Vedno	je moral počivati.Kmalu ga je tudi pomanjkanje	A
opravilo. Pri taki imenitni službi je bil vendar	vedno	ponižen in pohleven.Več ko je mogel dobrega	A
vsi revni tistega kraja Če očeta imenovali in	vedno	zanj molili. Nekega dne ga je obiskal	A
naredila. Zato sva se iz vsega srca k Bogu obrnila,	vedno	prosila in molila, da bi se naju Bog usmilil	A
si me ubogal in v Boga zaupal. Ako bi ti bil	vedno	tako nepotrpežljiv in nevoljen, kdo ve, kaj	A
katerimi ju je učil vselej v Boga zaupati in se	vedno	skrbno greha varovati. »Ohranita si v srcu,	A
je gospe Korduli ravno nasproti sedel, jo je	vedno	ogledoval in srce se mu je treslo. »Oh,« je	A
ste mi dali tisti dan, ko sem se od vas ločil.	Vedno	sem jo na vratu nosil in vselej se na vas spomnil	A
ura prišla. Moj tovariš, s katerim sva bila	vedno	zvesta prijatelja, kateremu sem večkrat kaj	A
najinih nadlogah sva drug drugega tolažila in	vedno	Boga prosila, da bi se naju usmilil in nama	A
in mene pri življenju ohranil, ker je Rusom	vedno	pravil, da sva bila prisiljena se z Rusom vojskovati	A
je videl, kako zvest in priden fant je in pa	vedno	doma. Največji dobiček pa je imel Janez od tega	A
lastnega premoženja. V njegovem srcu so bile	vedno	večje želje križem sveta iti, pa si ni upal	A
popoldne v cerkev k službi božji; potem pa je bil	vedno	doma in zvesto bral svete in druge dobre bukve	A
videzu po hinavsko prijaznega kazal, skrivaj pa	vedno	iskal, da bi ga zlepa od hiše spravil, toda	A
iz srca. Od zdaj ga je očitno sovražil, mu	vedno	zabavljal in ga pri gospodu črnil, da bi ga	A
zaročim s Svetinom zato, ker bi Ludvik imel nanj	vedno	jezo.Teh dveh torej nobenega nočem.	A
svojim sovražnikom, ampak pridno je molil in	vedno	zdihoval, rekoč: »Dobrotljivi Bog, ti vidiš	A
mi neusmiljeno trga srce. Tudi cekine vidim	vedno	pred seboj pa so vsi krvavi, ne rumeni in vpijejo	A
korenine in iz njih je pognalo sovraštvo, ki je	vedno	skrivaj v srcu tlelo in me spravilo v tako strašno	A
bili spuščeni na dom; Svetina je pa gospodar	vedno	pregovarjal, naj še ostane. »Ne hodi še domov	A
in za take, ki mu nič mar niso bili. Zato je	vedno	natihoma zdihoval in Boga prosil za srečo, da	A
dal, da si je izvolil Svetina, ker je Svetin	vedno	Boga prosil, da bi se mu ne bilo treba streljati	A
general, ga je moral Svetin spremiti in biti	vedno	zraven njega. Nekega dne mu general reče:	A
kdo ugledati. Španjoli tukaj okoli ponoči	vedno	švigajo; precej bi vedeli. da sva uhajalca.	A
blaga za njim, ker so Španjoli pri cestah skriti	vedno	prežali, da so Francozom blago pobrali in škodo	A
že od žalosti in trpljenja pomrlo. Svetin je	vedno	Boga prosil, da bi mu dal zdravje in moč, da	A
upošteval, mu bolj zaupal, da mu ni bilo treba	vedno	vklenjenemu biti.Hiša Svetinovega gospodarja	A
vodi in večkrat v smrtni nevarnosti. Svetin je	vedno	molil in druge svoje revne tovariše tolažil	A
starim Teodorom, Janezovim tastom, sta bila	vedno	prijatelja in sta se večkrat pogovarjala o nekdanjih	A
svetu srečo v nesreči, če človek tudi v nesreči	vedno	Bogu zvest ostane.	A
Skozi gozd je hodil proti vetru. Pazno in	vedno	pripravljen za skok, zavoljo zverjadi.Bile so	A
koncu jezera se je Ostrorogemu Jelenu zdelo	vedno	najbolj prijazno.Skozi gozdove tam zadaj je	A
takrat ni vedela za Ščuko in Karpa. Ju je Som	vedno	prikrival.Zato se je pozneje čutila tem bolj	A
Močvirje bi ga pogoltnilo in brez sledu bi za	vedno	zginil. Kakor bi se belega bobra bal tudi pes	A
vode, na travo in na goščave. Ostrorogi je še	vedno	stal kakor okamenel v svojem drevaku. Naenkrat	A
Ubil je močnega samca. Še	vedno	mu je tičala puščica v prsih.Sodil je, da mu	A
Pa ni mogel. Se je Brkati Som še	vedno	držal mrko.Neokretnemu Karpu so se pa včasih	A
vodil v smer glasov. Labodi so se oglašali	vedno	bliže. Ostrorogi je pripravil lok in puščice	A
Dolgi . / . / stran 69 . / potok in ostal za	vedno	pri svojih bobrih, katere čuva beli starec.	A
Pogledala je za njimi. Zadaj nad tilnikom je imel še	vedno	potresene lase s pepelom. Počrnjeni obraz si	A
loku so obšli lesnike in obstali pod skalami še	vedno	v sredi gozda. Sivi Volk se je začel razgledovati	A
nikjer ne bilo. Čimdalje v tesnejšem loku in	vedno	bliže so besno tulili Kozorogovci.Nobena tolpa	A
Bila je težka, kakor doslej še nobena ne. In	vedno	bliže in bliže.S povzdignjenim kazalcem je opozoril	A
Pa sama vidi. Vrsta pelikanov se je	vedno	bolj zgoščala.Lok je postajal čimdalje ožji	A
vzšlo krvavordeče sonce. Počasi se ge dvigalo	vedno	više na jasno nebo in postajalo čimdalje manjše	A
mirno je moral iti naprej. Urni Sulec je še	vedno	stal pri ograji, nad katero je visela mreža	A
Le včasih je zasmrkala. Pa je	vedno	obračala obraz od Ostrorogega stran, da ni mogel	A
Ostrorogi Jelen se je zgodaj zbudil. Dež je še	vedno	štropotal na streho šotora.Kodrolaska in Ris	A
Ostrorogi se je preobračal na ležišču, se	vedno	sproti odeval s kožuhom, pa je bil čedalje bolj	A
Kar zarukaj. Bo skoraj	vedno	kdo v skalni duplini pod Golo goro.Premlatimo	A
s pestjo: »O, ti!« »Dobro si se izdala, da	vedno	misliš na Udarnega Jalana.« Ostrorogi je sestri	A
pa saj ne moreš vedeti, ko si doslej skoraj	vedno	čepel v kolišču in nisi dlje prišel kakor k	A
Nič zato. Še	vedno	je bilo bolje kakor pa do pasu bresti po ledeno	A
ujel v mojem. No, saj ne moreš tajiti, ko si še	vedno	v mojem lovišču.« »Saj nič ne tajim.	A
pomagat, pa ni smel. Mu je Brkati Som odkazoval	vedno	drugo delo, ki pa ni skoraj nobenega opravil	A
Zatekel se je naravnost k Ostrorogemu in še	vedno	gonil, da ga Karp ubije. »Ne bo te ne,« je spregovor	A
več Navihanca Brkatemu Somu. Premeteni je še	vedno	lajal: »Bevsk, bevsk, bev‒« Navihanec je odnehal	A
Udarni Jalan in Sinjeoka Kodrolaska sta se pa še	vedno	grela pod kožuhovinastim šotorom. Na ogenj zunaj	A
vrniti nazaj v Somovo kolišče. Pa kaj, ko moški	vedno	po svoje trmoglavijo. Kakor bi se bila Sinjeoka	A
Zavedel se je, da bi zavoljo vsake druge ženske za	vedno	lahko obrnil hrbet njenemu rodu.Zavoljo Jezerne	A
Zabijali so čedalje daljše kole in se povzpenjali	vedno	više.Gradili so poševni pristajni most.	A
zavoljo kakšnega nesporazumljenja. Saj je bil on	vedno	prijazen z njim.In Tršati Tur prav tako.	A
Nič ne taji.« Neokretni je še	vedno	svojo trdil.Mladci so začeli divje razbijati	A
Led se je debelil in megla je puščala na njem	vedno	več sreža.Jezero je bilo videti kakor obsežna	A
misel uporna Skalna Zvezda, ki prav gotovo še	vedno	vodi svojega Plamenolasca.Drugače bi ne mogel	A
»Zate. Za naju z Jezerno pa bo za	vedno	narobe.Se vse tako čudno zapleta.«	A
bil zadnje dni poslavljal, morebiti celo za	vedno,	vendar ni prezrl nobenega še tako rahlega sledu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani