vedno (3.201-3.300)

lahko dogodi. Ostrorogi Jelen je doslej še	vedno	prav znal voditi svoj rod in ga bo tudi za naprej	A
legla senca. Vrhove visokih bregov je pa še	vedno	obsevalo sonce.Pa ni več dosti manjkalo, da	A
vodo z njimi, potem jih pa enakomerno potresali	vedno	v eno in isto smer.Vrhnje plasti peska so posnemali	A
je vodo in pričel latvico na okroglo vrteti;	vedno	v isto smer.Čepel je na produ, posnel od časa	A
Lipa je prišla tik ognja in obstala. Še	vedno	je menjaje pogledovala zdaj mladca, zdaj ščuko	A
Nad pogorjem proti večerni strani je pa še	vedno	medlel ozek krajec lune. Oprezni Srnjak je potrpežlj	A
hlastnil Oprezni. »Mhe!« Jelen je pokazal še	vedno	trdne zobe.»Mlad si še, pa ne veš.	A
Saj nič posebnega ni. Le	vedno	se menijo, Košata, Tulpa, Grabljivi Jež pa tudi	A
Opreznemu se nikamor nič ni mudilo. Še	vedno	je ždel v leščevju.Njegove misli so se pa spreletava	A
Ostrorogi Jelen kljub sivi glavi in visokim letom še	vedno	tenko slišal. NAGLE ODPRAVE Ostrorogi Jelen	A
se mu pridruži, da bo videl kaj sveta. Kaj bi	vedno	tičal samo pri svoji lisici, Pisani Tulpi.Volkovi	A
Ostrorogi Jelen se je pa obotavljal, kakor bi še	vedno	pomišljal, če naj odrine ali ne.Da bo on sam	A
če naj odrine ali ne. Da bo on sam kdaj za	vedno	odpeljal enega izmed svojih najboljših sinov	A
vznevoljiti. Zgoraj na mostišču sta se še	vedno	pogovarjala Jelen in njegov in Jezerne Rože	A
in stapljali s cinom v bron. Grčavemu je še	vedno	zvenelo v glavi samo zlato obrnil se je proti	A
more biti morja.« »Morebiti pa le je,« je še	vedno	pomišljal Grčavi. »Ne.	A
prostranih nepreglednih planjav ne poslavlja za	vedno.	So ga čedalje bolj mikale.	A
več; padel bi v prvem spopadu. Toliko je pa še	vedno	imel moči, da izpelje krožni lov v stepi.Hodil	A
stepo dvoje vrst, kakor dvoje kač, ki se pa	vedno	krajšata in puščata za sabo raztresene, čedalje	A
Pa kaj bo ta drobiž.« Jelen še	vedno	ni hotel verjeti v uspeh lova, ki ga je bil	A
jo je ležati kar v travi. Ostrorogi je še	vedno	stal pri ubitem antilopinem kozlu.Ni vedel,	A
čedalje bliže drug drugemu. Kolobar je postajal	vedno	bolj strnjen in vedno manjši.Otroci so kričali	A
Kolobar je postajal vedno bolj strnjen in	vedno	manjši.Otroci so kričali in ženske vreščale	A
bil nadejal. . / . / stran 137 . / Kaj še	vedno	niso pozabili zamere zavoljo Drobne Grlice in	A
zamislil, da ni slišal ne skovika, ki se je še	vedno	zdaj pa zdaj oglasil, še manj pa zateglih glasov	A
da ga ne teže leta in da svojo sivo glavo še	vedno	lahko pokonci nosi. Ob ogradi je Ostrorogi spet	A
Ostrorogi je ujel, da sta ga njegova soseda še	vedno	precenila za kakor kremen trdnega dedca.Kar	A
zverjadi. Raz drevje pa so prek plotu ograde še	vedno	treskale sulice in sikale puščice. Potem pa	A
drznil sedaj stopiti v ogrado. Mogočni tur je še	vedno	stal na sredi.Bil je toliko oddaljen od plotu	A
vzhodnjaki vred ne. Ostrorogi Jelen je še	vedno	stal na ubitem turu.Truma pred njim z glavarji	A
domislil Orel. »Srnjaka vrežem v ročaj, da se bo	vedno	spominjala, kako sva jo jaz in Oprezni klicala	A
ledena planjava kar ginila pod njegovimi nogami.	Vedno	bolj glasno je pel Panjev boben.Hkrati so pa	A
glasno je pel Panjev boben. Hkrati so pa tudi	vedno	bliže za bežečim Orlom zavijali volkovi.Jasnookemu	A
Zašlo je sonce. Turovci so se še	vedno	mudili v Reki. Ostrorogega se je znova lotila	A
nejevoljen. Medeja je posadila osivelo Jezerno in še	vedno	čvrsto Kalino na klop ob zadnji steni za ognjiščem	A
besede. Globoko iz grla je prihajal njen glas,	vedno	enakomerno, prav kakor mačku, ki se greje na	A
zadovoljen nasmeh. Svesta si svojega uspeha, je	vedno	bolj priganjala. »Nujta, nujta!	A
grenka misel, da utegneta Jezerna in Zorna za	vedno	ostati oleseneli.Obenem mu je nekaj prigovarjalo	A
. / . / stran 204 . / »Se mar namerjaš za	vedno	nastaniti ob Velikem jezeru, junak junakov,	A
Ostrorogega od nog do glave, ga prijela za zapestje še	vedno	močne roke in spet spregovorila: »Kaj meniš	A
Ostrorogi Jelen dvignil pest. S pogledom še	vedno	uprt v Argo, je prav iz dna prsi spregovoril	A
moški so bili golobradi. Le ta pa oni je še	vedno	nosil poraščen obraz.Večinoma starci.	A
čedalje glasnejši. Med pesem in strune so se	vedno	bolj pogosto sekali cvileči vzkliki mladenk	A
Argo. Takrat je pa stopil pred vzhodnjaka še	vedno	bradati Presukani Lisjak.Mrko je pogledal, prijel	A
»V čem se ne ravnam?« »Še	vedno	hodiš kosmat kakor medved.«Jelka je pocukala	A
Oprezni jo je stisnil k sebi, kakor bi se še	vedno	bal zanjo. »Si le spet pri meni.«	A
zelo malo menijo, čeprav so kdaj pa kdaj še	vedno	premenjavali z njimi uplenjeno divjad. Otroci	A
Pa gospodar ni hotel privoliti. Se je še	vedno	zanašal na kosti belega bobra, ki že o pravem	A
tiščal vanjo, naj sede z njim v drevak, da jo za	vedno	odpelje s kolišča Turovcev. »Kaj me nimaš rada	A
greli v klobke zviti modrasi. Treba je bilo	vedno	paziti, kam naj človek stopi.Strupeni piki kač	A
gladino. Ladja črnolasih vzhodnjakov je postajala	vedno	manjša in čedalje manj je bilo videti njenega	A
je glava omahnila in njegove jasne oči so za	vedno	ugasnile. Velika glavarjeva koča na kolišču	A
se je Ostrorogemu Jelenu upognil do takrat še	vedno	zravnani tilnik. Kar za nobeno reč se ni maral	A
odgovoril: »Naredi po svoje!« Volk se je naveličal	vedno	istih besed in je ob priliki nekaj pogodrnjal	A
hribov, doline in nižji griči so bili pa še	vedno	kopni. Mraz še ni bil povsem pritisnil, močvirja	A
žrtev Nevidnemu, ki zahteva ugreznjenje, da za	vedno	zgine za človekom vsaka sled. Starica je pokleknila	A
Vekovečno materjo in s kostmi belega bobra, pa tudi	vedno	še z duhom svoje lastne matere Skalne Zvezde	A
da ne vzdržiš dolgo. Pot za nami ti ostane	vedno	odprta.« »Prav,« je pritrdil Lipan.	A
brona bom pa koval orodje in orožje. Zanj bom	vedno	lahko dobil živeža in vsega, od vas in od drugih	A
Izpod kolišča Ostrorogega Jelena so pa še	vedno	odvažali drevaki blago in ljudi.Vsako jutro	A
Drave. Vsi so imeli še dokaj opraviti, preden za	vedno	odrinejo.Največjo zadrego je pa imel mali Škrjanček	A
bilo Ostrorogovo oko že staro, je na daleč še	vedno	dobro razločilo.In je videl, da bušaka vlečeta	A
vznak, zadnjič pogledal v bleščeče sonce in za	vedno	zaprl od dolgega in napornega življenja utrujene	A
nepremočljive šotore. Naliv je pogasil tudi še	vedno	tlečo mrliško grmado. Sonce je vzšlo v izprano	A
sta mlajša in brzonoga. Tako je bil gonjač	vedno	prisiljen na desno in levo vleči in z vrbovo	A
Avstriji in srednji Evropi. Država je imela	vedno	vnanje vojske, bila je v vednih zadregah, morala	A
posnemajoč pridigarski glas, kmetom govoril, a	vedno	po strani pogledoval: »Resnično, resnično vam	A
potolažiti ali od sebe odvračati, krivo, ker bili so	vedno	bolj razdraženi, in oni mali šepavi je svoj	A
precej kmetovanja začeti, temveč je kakor prej	vedno	več zdoma bil nego pri domu.Ni se ženil, ali	A
zmenjeno, da je ženin Poloničin, zahajal je Nande	vedno	k Mozolovim, tako da je bil več pri njih nego	A
lepo o ljubezni kakor ta Nande. Zato ga je	vedno	rajša imela, ako mu tudi tega ni pripovedovala	A
hišnega strica Blaža, ki ni mogel nič jesti in je	vedno	gladil svojo bolečo tepeno glavo.Kajti povsod	A
/ Sicer mu je pa dogodek v kamniški krčmi	vedno	po glavi rojil, tisti dan in drugi dan. »Ali	A
pa ne bi resnično bilo?« To vprašanje mu je	vedno	vstajalo.Od kraja je že verjel.	A
Groga? Ta na Paleževini?« vprašuje Blaž, ki je	vedno	bolj drzen bil, ko se mu je posrečilo prvič	A
takoj napotila proti Grogovi hišici, kjer je še	vedno	brlela luč, akoravno je bilo že mnogo čez polnoči	A
zanimalo vas bo zvedeti, da ta gospod ni bil	vedno	Vernazz, nego je bil nekoč nadlajtnant pri našem	A
dekla, katera je pogrinjala mizo, hodila je	vedno	sem ter tja. Po obedu si je Vernazz zopet zapalil	A
vendar ne bodo motili rokovnjači!« »Pa ti hodiš	vedno	tako sam okoli!Nevarno je in v vednih skrbeh	A
lahko se misli, kajti Boltetova Špela, katera je	vedno	prva vse vedela, pritekla je kmalu zjutraj na	A
nejevoljen zarad slabega uspeha, oskrbnik pa še	vedno	silno nemiren in zamišljen. Okoli poldne vrnil	A
stezi navzgor. Zlasti v mraku so pogostoma, a	vedno	le posamezno prihajali; toda ne zmerom po veliki	A
brado in lasuljo, v kateri so ga njegovi ljudje	vedno	videli. »Ali so vsi zbrani?« vpraša Tomaža.	A
zamolklim glasom obloškemu kobilarju, kateri je še	vedno	stal za jetnikom in držal vrvico: »Vzemi mu	A
Vsak bo dobil svoj delež, vsak po zaslugi kakor	vedno.	A jaz denarja nečem; razdelite si ga med seboj	A
posestvo na Spodnjem Štajerskem, kjer še sedaj	vedno	bivam, in tam seznanila sem se tudi z inženirjem	A
vaše prerokovanje,« kolne Tonček; »pa meni se	vedno	bolj dozdeva, da pravo mislite; in čakajte,	A
je počel. Ako ga je vprašala mati, imel je	vedno	dovolj pametnih odgovorov, tako da ona ni dalje	A
strastnemu lovcu, kateremu srnjaka psi podijo	vedno	bliže in bliže.Še sopsti si ni upal.	A
. / stran 167 . / Nande se vrne naglo in	vedno	silno nemiren k oknu; Polonica je v istem trenutku	A
moči protiviti se čutu, da ga oni nadvladuje še	vedno	kakor nekdaj v mladih letih, in zdelo se mu	A
je kaj spremenilo. Oskrboval je graščino še	vedno	stari naš znanec Štefan Poljak, katerega je	A
pri obširnem gospodarstvu. Njen oče bil je še	vedno	sodnik v Kamniku in, kolikor je imel prostih	A
usodni noči sušica pobrala, bolehala je starka	vedno.	Morila je ni toliko izguba edinega sina, bolela	A
Bila je morda kakih trideset let stara, še	vedno	lepega, pa malo bledega obraza, kateremu se	A
je bil tako oslabel, ker ga je rana na glavi	vedno	bolj pekla, da ni mogel več dalje. Ostala sva	A
se bala vojakov in biričev, ki so ga hodili	vedno	iskat. Potekla so tri leta, pa Nandeta ni bilo	A
bil menda posebno slabe volje, ker klel je in	vedno	sam s seboj govoril, ko je železnega mačka z	A
licu. Oko je bilo svetlo in bodeče, usta je	vedno	nekako na levo stran zategovala; le kadar se	A
vendar že . / . / stran 43 . / dolgo na mestu in	vedno	govorila sama s seboj zdaj tiho, zdaj kričé	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani