Na Dunaju je bil zaposlen v neki bogati družini kot domači učitelj. Že na zunaj je bil res pravi mestni gospod: visokega stasa, s pristriženo kozjo bradico, napravljen vedno v frak, na glavi pa je imel tako rekoč noč in dan cilinder.
»Aha, ti si pa tisti Aljaž, ki prav lepo poje!« mi je segel prijazno po domače v roke, ko sva se prvič srečala.