vedno (1.601-1.700)

pripravi pot. Tomo je bil kakor nalašč za to:	vedno	lačen kakor strela in žejen kakor vrag.Pa se	A
spoznavati še po drugih znakih. Npr. da gredo	vedno	zadnji iz gostilne. Mi trije tudi.	A
/ stran 21 . / Hrvatskemu narodu smo bili	vedno	naklonjeni in smo mu to svojo naklonjenost dokazovali	A
molil naprej, drugi za njim in je Mihec bil še	vedno	krivoverček, ker je v križu izpustil Sina.	A
Kjer je beda, tam je tudi zanikrnost, in ne	vedno,	toda skoraj vedno je baš zanikrnost vzrok bede	A
je tudi zanikrnost, in ne vedno, toda skoraj	vedno	je baš zanikrnost vzrok bede.Zoper zanikrnost	A
prisegal, da pusti pijačo. Potem pa je bilo	vedno	huje.Zdaj, če nima že navsezgodaj ruma, se tako	A
Nič?« »Bi se že, pa kaj, ko je	vedno	pijan.V pijanosti pa je kakor zverina.	A
Kolikokrat jo je že izkupil, pa mu pijanemu jezik še	vedno	ne da miru.Zdaj je ob edino obleko, ki je mogel	A
Take tolažilne besede, veš, je treba imeti	vedno	pri rokah, včasih več zaležejo kakor drobiž	A
krčmo. Mimo šotorov grede, kjer so stale še	vedno	gruče deklet in fantov, se je nenadoma domislil	A
se je sesedla na stol poleg vode, ki se je še	vedno	gugala in valovila v škafu.Vsa zasopla, kakor	A
Najboljša! To sem	vedno	trdil.Je za vse: za mleko, za teleta in ješča	A
To je tisto.« »I, no,	vedno	tudi ti ne boš vlekel za druge.« Anton je pogledal	A
če se pokesaš, Janez, tebi bodo pri nas vrata	vedno	odprta.V soboto te plačam.	A
mi povedala, da si pri slovesu prosil zame.	Vedno	ponavlja: Zakaj je šel Janez?Treba bi tega ne	A
saj veš, Janez. Kar nekaj mi stiska srce in	vedno	se nečesa bojim.Prepričana sem, da je vse odpuščeno	A
drobčkana, izbirčna v jedi, huda gizdalinka, ki je	vedno	trdila, da hoče biti vitka in lepa, čisto »moderna	A
»Saj gospodar skoraj nima več časa zame.	Vedno	ta tintin! On je vse.	A
velik martinček ali kaj. Lisko leze in leze	vedno	bliže in že hoče pritisniti nos prav pred modrasa	A
da je ona pridna in ne jaz.« »Čehelj, ti jih	vedno	klatiš.Poznam dobro tvojo skrbno ženo in pridno	A
meni pa rekla: »Človek se mora v življenju	vedno	učiti.«‒ »Celo nošnje prvih čevljev,« sem dodal	A
solzah. Planila je k vozu, Gregec se je je, še	vedno	v joku, oklenil krog vratu. Lojze je zavil proti	A
pticam za priboljšek, zlasti ko so morale pitati	vedno	lačne kljune mladičkov.Ko so bili mladički godni	A
skorjice kruha. Tako so mu bile všeč, da je	vedno	tiščal za menoj.Pa mi šine drzna misel v glavo	A
»Tegale sem skrivši vzela s seboj.	Vedno	joka po domu. Revček!«	A
se na glavo potapljajo v vodo. Na dnu vode so	vedno	dobile kaj za v lačne kljune. Nekoč obstoje	A
»Iz te fare ni. In to je	vedno	bolj prav.Iz domače jo nevoščljivke vedno opravljajo	A
vedno bolj prav. Iz domače jo nevoščljivke	vedno	opravljajo.Te pa ne poznajo in je zato ne bodo	A
le povej, ali bi šel z mano?« Francelj ga še	vedno	gleda in nič ne reče.Zato ga pobara še oče:	A
gospodinja je imela za babico ali starega deda	vedno	shranjen v zaklenjeni omari kak priboljšek.	A
je bila z vsakdanjim črnim kruhom. Ta je bil	vedno	v veliki miznici v hiši in ob njem krušni nož	A
‒ Veš, pastirji v planini so imeli za pasom	vedno	sekiro, da so po stagnah kaj otrebili in napravili	A
upal. Koklja z zborom otročičkov je prihajala	vedno	bliže mravljišču.Tik pred njim se je ustavila	A
blizu in se prikril v grmovju, da sem ga imel	vedno	v očeh. Najprej se je razgledal na vse plati	A
obstopili. Konjar Drejc je bil prileten mož,	vedno	več v gozdu kot doma. »Žrebeta sem vam rešil	A
in gre z njo v polje. Večji so v počitnicah	vedno	pri delu: ta podaja snopje, oni tlači seno,	A
»Prazni seveda? Oboje imejte	vedno	nabito.Posvarila sva vas.	A
čez pot navzdol po bregu. Obstal sem in še	vedno	držal revolver v roki.Bitje srca sem slišal	A
naprežene v delo doma in v polju, da bi nas utegnile	vedno	loviti in voditi za roke. Nekega dne sem šel	A
znašati gnezda. Za nas, večje dečke, je bilo to	vedno	zanimivo. Pazljivo smo zasledovali, kje si ptički	A
pod vasjo vranje gnezdo. Vrane so si izbrale	vedno	visoka drevesa: lipe in hraste. Še bolj slaven	A
vam jo razložim. Pri čredi na planini so bili	vedno	trije: prva glava je bil črednik.Njemu za pomoč	A
pregovora: Če prirojeno naravo z vilami odganjaš,	vedno	se ti spovrača. Tudi muc Kodi ni kriv svoje	A
ji niso znali več prav postreči. Za vse in	vedno:	Makalonca, Makalonca!Kar zavidali so jo za toliko	A
odjezdil. Prva pot mu je bila na dom, ko je	vedno	mislil nanj. Ko potrka na gradu, so ravno obhajali	A
dolgo planinsko palico. Tak je rinil skozi gozd	vedno	više in više, kar naravnost kvišku.Ko je prišel	A
ga je izročila in mu priporočala, naj ga ima	vedno	pri sebi.Ni ga potegnil iz žepa, samo močno	A
zmogel, mi vrneš. Če ne, mi daš, kar se te	vedno	drži, pa in ne iz mesa ne iz kosti.« Zguba ga	A
cesar in vsi ministri. Vid je na obrazu še	vedno	imel naličje.Cesarična je bila kar trda od nepočakan	A
je vozil v zraku jastreb plešec in se spuščal	vedno	niže, dokler ni planil nanj in zasadil kljun	A
ki sedi na zlatem prestolu v oltarju, se še	vedno	sveti na glavi demantna krona. O zgodovini	A
gasnila. Temni obrisi gozda so rasli od bregov v	vedno	razločnejših črtah.Vrh gore se je rodila iz	A
sva se naravnala v smer, kamor je kazala še	vedno	iztegnjena lovčeva roka. Prihuljeno, stopajoč	A
svobodni. Zato ima uporni fant za očetovo svarilo	vedno	pripravljen odgovor in ugovor: To je po starem	A
je zažgala. Ogenj po travi je preskakoval	vedno	više in više.Tudi jaz sem pograbil oklešček	A
hvalila prenoščišče. Potem naju je pobarala,	vedno	nasmejana: »Ali znata jesti žgance?« »Ho, ho	A
Bog mu daj nebesa! Odprte glave je bil,	vedno	med prvimi.Škoda ga je bilo.	A
dež, nenadoma sprevrglo; začelo je naletavati,	vedno	bolj in bolj na gosto, dokler se ni do velike	A
za Jožkom, ki jim je kazal pot. Jožek je še	vedno	nosil coklice v rokah in tekel pred drvarji	A
posekavat drevesa ne hodi nihče sam ‒ samcat.	Vedno	po dva in dva.Saj je celo naš Gospod poslal	A
ded je bil krojač, zlasti za trdo raševino.	Vedno	je le gostoval v Žirovnici.Slednjič, na starost	A
domov, ostala sta Štajerja. Toda Franceljna je	vedno	vleklo domov, dokler ni res odpovedal mojstru	A
pričakoval drugo dete. Žena Rezka je skušala moža	vedno	prigovarjati, naj se nič ne boji, da je krepka	A
opozoril prav na taka drobna sovraštva, ki so še	vedno	sled kajnovstva in nepotrebnih bolečin, a lahko	A
krpo ni vredno pogovora, če boš tudi poslej	vedno	naš stalni dninar: v poletju za polje, na zimo	A
in oporekal: »Moj oče in očetov oče smo res	vedno	zatezali pred hišo kak voziček.Vsi smo bili	A
jokat k Jurjevim, prosila na mile pretege, češ	vedno	smo bili prijatelji in vsi prepričani, da je	A
vardeval, trije otroci hiše so se ga držali	vedno	za žep in prosili vnovič in vnovič za nove igrače	A
Reber ščipat prvo travico. Ovce so mu bile še	vedno	ljube, kot bi mu bili njegovi otroci.Po vseh	A
je za tako zemljo treba. Res je bil Nejc še	vedno	posebno srečen, kadar je po ves teden drvaril	A
mogla do dobrega umiti. »Le žugaj; kovač, ti	vedno	žugaš.In vsi žugate in se upirate zoper vsak	A
predpasnika, da ga dvigne k očem. Mož je še	vedno	gledal otročiče in je molčal. »Res je, že vem	A
Trdo je poudaril besedo dekla, dasi jo je sicer	vedno	klical za Jero. »Spi,« je odvrnila kratko Lojza	A
»Včasih! Pravzaprav	vedno.	Ali sedaj je že taka!	A
Saj se ti je srce smejalo, ko si spoznala: Še	vedno	me ima rad.Le jokaj, ko si že prešuštvovala	A
dolgo razpeljano premišljevanje se je končalo	vedno	in vedno: »Kaj poreko ljudje?O, vse bi prikrili	A
razpeljano premišljevanje se je končalo vedno in	vedno:	»Kaj poreko ljudje?O, vse bi prikrili, da ni	A
ključ, odprla in prisluhnila. Iz hiše so se še	vedno	čuli težki koraki očetovi.Naglo je priprla vrata	A
takega.« »Ne bom, ne,« jo je Jera gledala še	vedno	proseče. »Pojdi torej v zelnik in oberi gosenice	A
solze. Lojza je šla k njivi, kjer je France še	vedno	sedel v senci. »Ali je šla?« je izpregovoril	A
je pogledal v strop in pomolčal. Nato je, še	vedno	gledajoč kvišku, rekel resno: »Boste že zvedeli	A
boste v kratkem s prižnice povedali, da ostane	vedno	na Kozjem hribu.Ženske je treba poznati.«	A
ni poslušala Petrinovih oklicev, ker se ji je	vedno	mudilo domov, je vendar takoj zvedela o tej	A
ravan, si je želela preko ravnine in naprej,	vedno	naprej, saj sama ni vedela, na katero stran	A
pokrižala pred bogcem, nato se je spustila navzdol,	vedno	hitreje, dokler ni začela teči, in je tekla	A
nezvesta ‒ nikoli.« Toda iz gozda se je še	vedno	režal isti hudobni obraz in hihitali: »Nezvesta	A
Franci ni bilo kar nič obstanka v hiši in se je	vedno	medla v kuhinji. »Pisal?	A
naslonil ter čakal jutra. Nekoliko je zadremal, ali	vedno	je prisluškal.Zarana se je lotil vardeje, tiho	A
Lojza je utegnila veliko manj brati kot prej.	Vedno	je bilo malenkostnih opravkov vse polno.Toliko	A
pedenj visoko belo malico. »Le mislite, da imamo	vedno	tako pogačo,« si je mislil, »saj ne veste, da	A
Nobenega nočem. Samo zato, da jim pokažem, ko so	vedno	pravili, da se ne znam oženiti.« In France je	A
pokveka.« »Pojdimo pit,« je silil Matic, ki je še	vedno	držal liter v rokah in mu je bilo hipoma vse	A
Kako bomo živeli? In še	vedno	vleče burja, ni je meglice, ki bi nam obetala	A
čednosti, molitvenosti in veseli nedolžnosti	vedno	med prvimi.Živ človek ji ni mogel oponesti najmanjše	A
vprašal Jamnik. . / . / stran 286 . / »Menda za	vedno.	Kar nas je nad petdeset, so nas odpustili.	A
Ali Bizanc je kakor morjé. Vse pogoltne, pa je	vedno	lačen, nikdar ne pravi dovolj, kakor peklensko	A
Zamolklo so donela po suhi ravnini.	Vedno	bliže so prihajali.Tu so!	A
vzvišenega prostora svetlikajoče se lučke.	Vedno	več jih je ‒ proti reki se zibljejo. »Hilbudij	A
potok se je zasukal na levo in za ovinkom še	vedno	gluha šuma.Konj je začel pogosto hrzati in prhati	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani