Ivan se je potegnil čisto malo naprej, vzel je ponujeno dlan in s hladnimi prsti počasi, narahlo sledil njenim odcepom in potém prijel jo je v obe roki težkal jo je in pestoval, božal in miril - dolgo, dolgo, saj je odganjal tudi svoj strah in nemir. Čutil se je neznosno razdvojenega, kakor v mori, ko se cepiš in cepiš, počneš povsem nasprotujoče si reči, a si vse to in prejšnje in kdove kaj prihodnjega še vedno ti. Se bo lahko odtrgal od nežne, tople Anine dlani in hodil svojo pot, ne da bi jo kdaj zapostavljal, žalil, izdal?