Oče je obmolknil, potem je bruhnilo iz njega v eni dolgi sapi, kot da se boji, da ga bo zadušilo, če ne pove vsega, kar ima še povedati:
»Potem so jih danes navsezgodaj odpeljali v Dobravo, saj veš, kje je Dobrava, ne, tista ogromna hosta, saj se je spomniš, kolikokrat sva se tam mimo peljala na sejem in vedno me je bilo strah, da nas bo kdo napadel, ker so se tam baje že godile grozne reči ...«
Očetu se je spet zapletlo: zamotil se je s potokom manj pomembnih besed, ko pa bi moral izreči, kar je imel povedati, mu je spet upadel pogum.