tedaj (3.501-3.600)

pijete in orožja imate svetlega in ostrega!«	Tedaj	se je oglašala ponočna ptica že prav blizu,	A
izsesavši bogastvo iz zemlje slovenske, bili so	tedaj	na vrhuncu posvetne sreče in slave.Živeli so	A
zelo truden od dolgega pota, dasi mu je bilo	tedaj	komaj sedeminštirideset let, torej še v cvetoči	A
Kadar hoče njega veličanstvo po jedi kartati,	tedaj	kličejo tega tajnega svetnika, tedaj je na mestu	A
kartati, tedaj kličejo tega tajnega svetnika,	tedaj	je na mestu ta diplomatič, da vzdihuje, kakor	A
treba in diplomaticis izpregovoriti besede,	tedaj,	moj ljubi Wolfgange, tedaj je pa knez Lobkovic	A
izpregovoriti besede, tedaj, moj ljubi Wolfgange,	tedaj	je pa knez Lobkovic kakor skrhan nož, ki ne	A
Govoril je ponosno, z velikim navdušenjem.	Tedaj	se Janezu Vajkardu niti v sanjah ni dozdevalo	A
»Kardinal!« Brata, katera sta do	tedaj	vestno poslušala, dvignila sta se s sedežev	A
se veselil strmenja bratov. Ko bi mu bil kdo	tedaj	trdil, da bode nesrečna ta ideja tudi njega	A
razmere v vladikovini mnogo mnogo slabejše od	tedaj,	ko je vladikoval še vzveličani Tomaž Hren.Menim	A
nas motite v važnih razgovorih!« »Govorite	tedaj!	« pritrdil je tudi glavar, »če se stvar že ne	A
sva se vračala po samotni cesti proti domu.	Tedaj,	ekscelencija, napadli so me neznani lopovi skoraj	A
oddirjal proti Turjaškemu griču, ali bi vi	tedaj	tudi natolcevali mene, Janeza Vajkarda, vojvoda	A
prikovan in da je vhod v ta grad odprt samo	tedaj,	kadar hočemo mi, Turjaški gospodje!Ne nadlegujte	A
če imava o polunoči odjezditi iz mesta! Glej	tedaj,	da bo vse v redu pripravljeno, sicer te dam	A
Že je hotel stopiti s hodnika v dvorano. Ali	tedaj	mu je prešinila nova misel možgane, obrnil se	A
»Si, si, signore!« Ravno	tedaj	je stopil Janez Sonce na koridor.V njem so se	A
Poštena je ta, mislil sem si.	Tedaj	pa ste se vi pridrvili po stopnicah navzgor	A
kakor blisk. Če pa jim je hotela upehati noga,	tedaj	so zapele po rebrih gorjače, da je glasno tleskalo	A
tleskalo. In če so se hoteli utruditi jezdeci,	tedaj	je zakričal dolgi vodja: »Na Turjak!	A
drvili so se dalje, neprestano v temni hlad!	Tedaj	pa je na dvoru knežjega dvorca v Ljubljani vodil	A
je bilo v soteski zaostalo. Taki gospodje so	tedaj	potovali s spremstvom, podobnim trênu, ki ga	A
po dolu kakor ob najhujši nevihti. Je li se	tedaj	ponesrečil še kak Kranjčan, o tem nam ne pripoveduje	A
še celo zapisal imena tistih gospodov, ki so	tedaj	načelovali štirim kompanijam deželnega viteštva	A
so poljubljali cesarju roko. Leopoldu je bilo	tedaj	dobrih dvajset let, in njegov deviški obraz	A
ravnotežja, dasi je jezdil po stezah, ki so bile	tedaj	v naši Ljubljani še mnogo slabejše, nego so	A
Lahko je umreti, da so mogli veliki gospodje	tedaj	prav počasi potovati, če niso hoteli kaj spremstva	A
mi vas bodemo obiskali na vašem gradu. Da se	tedaj	skoro snidemo na Turjaku!Do tedaj vas Bog ohrani	A
Da se tedaj skoro snidemo na Turjaku! Do	tedaj	vas Bog ohrani, dragi naš tajni svetnik!«	A
dozdeva se mi, da sem bil ljubši njegovi milosti	tedaj,	ko sem mu bil še ajo, nego sedaj, ko sem njegov	A
Meščanski trg in potem mimo mestne hiše (ki je že	tedaj	stala na mestu, kjer stoji še danes) do stolne	A
gledal proti novemu svojemu znancu. »O polunoči	tedaj	odrineta!« »Si, si, signore!«	A
Ljubljana prekosila vsa druga mesta, katera je	tedaj	obiskal cesar Leopoldus. Pozno v noč	A
moka, pa se še oglasi; mi smo vsak dan doma!«	Tedaj	se je povrnil Nacón.Ob rami mu je visela zaklana	A
gori v starem gradu! Pravemu kristjanu se je	tedaj	bati te zidine, in prosim vas, premilostivi	A
Samo Pikašca se mu ni oglasila, ker se je	tedaj	že kuhala v širokih loncih spodaj pri potoku	A
Turjačani zidali svoj grad počasi in polagoma;	tedaj	so prikrpali k prvotnemu poslopju novo poslopje	A
kadar srečate sveta služabnika božje cerkve,	tedaj	raz konja in na kolena!In dostavil je še tudi	A
še tudi: Kadar pa srečate Lutrovega hlapca,	tedaj	mu z mečem prerinite trebuh, ker drugega ne	A
je Tomaž Ručigaj. »Kadar je oskrbnik doma,	tedaj	pretekó tedni in tedni, da dobim kaj moče v	A
tistem mestu! Ako se hoče vreme izpremeniti,	tedaj	mi je vsekdar, kakor bi se mi sprehajalo žareče	A
konja, da bom zlahka pobegnil v gozd zeleni. In	tedaj	je izpregovorila Marija Devica: ‘Hruška Gospodična	A
najboljšega vina, ki si ga moremo misliti!	Tedaj	pa je prvič izpregovoril naš preljubi gospod	A
vsakim listom, ki ga sapa odnaša z veje! Od	tedaj	pa zgnije vsako leto hruški Gospodični sad na	A
Potem pa jo je zopet odrinil navzdol.	Tedaj	je opazil na veji, ki je segala do graščinskega	A
je drobni obrazek gospe Ane Rozine, ki je bil	tedaj	tako bled, kakor da je zlit iz samega belega	A
kakor bi spal. A njegova srčna kri pojila je	tedaj	rušo in korenine hruški Gospodični.	A
roditelji tega paglavca, tega Jurija Ljudevita!«	Tedaj	se je Tomaž Ručigaj dvignil izza mize ter je	A
zabranjevala izhod. Tomažu Ručigaju zavrtila se je	tedaj	mala čumnata okrog in okrog; vse mu je plesalo	A
tudi so se radi smejali na račun imenitnega, a	tedaj	- ko je Janez Vajkard še vedno imel v svoji	A
namenjenemu proti knezu Lobkovicu, ki je bil	tedaj	s svojo bistrostjo izrinil Janeza Vajkarda iz	A
gledala najvišjo srečo in slavo onih, kateri so	tedaj	zastopali kruto in oholo turjaško pokolenje	A
Vaše Veličastvo opazuje še med jedjo in da še	tedaj	vzbujam pozornost svojega premilostivega gospoda	A
Turjaku, klobuk pa si je dejal na glavo šele	tedaj,	ko je bil družbi izginil iz pogleda, ko je vedel	A
bukovjem prepreženo strmo robovje, s kojega se je	tedaj,	ko je knez svojega konja ustavil, vzdignila	A
je nezakonski sin našega Janeza Vajkarda!«	Tedaj	pa se je vzbudila pobožna navada vladarju, ki	A
silno debele spodnje ustnice, katere so se mu	tedaj	v jezi čudno zavlekle, tako da je postal celi	A
zopet trdo in varno zemljo pod sabo; stal je	tedaj	zopet trdno. »Da,« ponavljal je navdušeno	A
opsoval tisti dan, ko je tebi palec odsekal.« »	Tedaj	sem mu pravil,« govoril je Jurij Ljudevit veselo	A
lepšo od lune sredi jasne pomladanske noči.	Tedaj	je po meni vse gorelo in kri je tekla po mojih	A
kot topljeno železo. In kar je bilo najboljše,	tedaj	še nisem bil oženjen in ne vkovan v jarem, ki	A
vzdihnila je, ‘kako da prihajaš tako pozno?’ Ali	tedaj	sem že ležal pred njo na kolenih ter ji govoril	A
Tudi Aricaga je posegel po težkem meču, ali	tedaj	vmešal se je Jurij Ljudevit v ta prepir, govoreč	A
Rozino, katero naj Bog blagoslovi! Vprašam	tedaj,	vesta li kaj takega, kar bi srcu in bojazljivi	A
gorkem, nego da bi bili zajezdili v mrzli hlad.	Tedaj	je dal visokorojeni in vrli baron Janković obložiti	A
smo težki postali, kot je težak nabit topič,	tedaj	nam je ukazal vrli in visokorojeni Janković	A
Aricaga!« odgovoril je junak Simonović, ki je bil	tedaj	že pozabil na poprejšnji prepir. »Govori!«	A
Vstal je junak Simonović.	Tedaj	so mu noge že nekaj omahovale in oko bilo mu	A
da se danes še bolj klečeplazi, kakor je bilo	tedaj	v navadi, ko se je v deželnih stanovih časih	A
naših časih bi se enaki ceremoniji smejali.	Tedaj	pa se je umel tak obred sam ob sebi, ker ni	A
nemška imena, pregleduje, opazi takoj, da je od	tedaj	skoraj že vse zamrlo in da so ponosne obitelji	A
njegovega Janeza Vajkarda. Prav gotovo pa je	tedaj	opiral svoj pogled v polkovnika Aricago, ki	A
in zrl je v krajino, nad katero se je krožilo	tedaj	tožno jesensko nebo. Ali da ustrežem takoj svoji	A
Zopet se zavije v dim ter zatisne oči.	Tedaj	pa se ustavi vlak.»Grčava!« začuje se glas hripa	A
voda med tesnimi travniki, po katerih se je	tedaj	pasla živina. Tu in tam je čepela koča, z vinsko	A
njemu do zdaj neznane. Od juga je vlekla sapa	tedaj,	in vrhovi v gozdu so šumeli, kakor bi sami sebi	A
Miran Sin moj! Obljuboval sem ti večkrat, da	tedaj,	ko bodo počivale moje kosti v zemlji in bom	A
življenja, vzel od tebe za vselej slovo, da se ti bo	tedaj	odkrilo, kar je ležalo temno in težko nad menoj	A
Kadar prideš po beli cesti navzgor, do vrha,	tedaj	se ti odpre kostanjev gozd in ravnina se razprostira	A
je Nižava! Bogomir, tu se je rodil tvoj oče.	Tedaj	je bil gospodar na Nižavi in tudi na Višavi	A
. / . / stran 12 . / In tako je ostalo do	tedaj,	ko sva z Ernestom dorasla in prišla v šolo,	A
Prišla je Gregorju Lesovéju nekdaj zadnja ura. In	tedaj	sva stala z Ernestom pri postelji njegovi.Tega	A
proti domu, omamile so ga bile vinske moči. In	tedaj	je bilo, da sem mu dejal: »Ernest, jaz se bom	A
so se čuli njiju lahni koraki. O, da ju ni	tedaj	zadelo in razdrobilo neba prekletstvo! Meni	A
je bila poprej odpadla. In misel mi prešine	tedaj	goreče možgane, misel, ki mi je tako rahlo objela	A
zvezde, in tisti, ki za njimi kraljuje, zrl je	tedaj	z usmiljenjem na to ubogo stvar, katera je črni	A
črkami in brez srda, ki se mi je kuhal v duši.	Tedaj	sem vzel slovo tudi pri kostanjevih gozdih.	A
srce, kjer si bil z mirno dušo zopet zaspal.	Tedaj	si bil moja edina tolažba in, če si kdaj morda	A
trnje je poganjalo med njimi! Spomnil sem se	tedaj,	kako bi mi bila lahko spremenila ta ženska življenje	A
je duša potrta in od blagih čutov zapuščena,	tedaj	se zateče vselej k tebi, vzorna ljubezen! In	A
erinijam je prišel v žrtev! To je občutil	tedaj	Bogomir Lesovéj in neskončna grenkoba se mu	A
pravimo življenje, skoraj popolnoma omamil.	Tedaj,	ko se mi seznanjamo z njim v tej povesti, imel	A
izrečena, da bi priloženi zavitek prebral šele	tedaj,	ko ga vprvič obdajo sape rojstnega pogorja,	A
trati je rastlo nekoliko starodavnih bukev in	tedaj	delalo dolgo senco z vrhovi. Nekje više pa je	A
na Nižavi! Kar je nas mladega ljudstva bilo	tedaj	na Nižavi, drlo je vse v Rakovec, da bi gledalo	A
hoče, kaj skriva ta Višava v sebi. Preiskuje	tedaj	opravo po sobah, podobe po stenah.Odpira zaboje	A
Pa brez uspeha.	Tedaj	dvigne pogled.Nasproti visi mu zrcalo, in ostro	A
Ta misel da mu novega življenja.	Tedaj	se odpro vrata, in starec, ki ga že poznamo	A
mizi se mu skrči v pest. Poskuša vstati, ali	tedaj	ni imel moči. »Lesovéj, Lesovéj!« mrmra med	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 3.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani