nova beseda iz Slovenije
lahko gledal na vse, kar je tičalo za njim. In | tedaj | je prišla moja duša med dve težki mlinski kolesi | A |
pa je, da sem prebil obilo vojske, katera je | tedaj | divjala okrog nas, da nikdar k sapi nismo prišli | A |
S palico sem jih tepel ter jih gonil naprej. | Tedaj | se mi je zdelo, da me je eden teh bojazljivcev | A |
levo, je bila tudi moja obveza težko krvava. | Tedaj | sem se spomnil, da sem obležal v batalji in | A |
proti Agati Schwarzkoblerici, da je vse, kar je | tedaj | govoril, bilo izmišljeno in da prosi njo in | A |
1587 je zapuščal bleščeč sprevod loško mesto, | tedaj | posestvo bavarskih brižinskih škofov, ter je | A |
potrditi. . / . / stran 4 . / Škof je bil | tedaj | že vladni namestnik v Gradcu in obdajal ga je | A |
ljubljanski Casparus Freidenschuss, ki je bil | tedaj | najbolj vročekrven nasprotnik nemškemu luteranstvu | A |
zeleno virje. Ondi pri produ spustila se je | tedaj | iz gostega bičja povodna ptica ter šinila visoko | A |
Knjiga pa mu je počivala na srcu, knjiga, ki je | tedaj | pretila spreobrniti nas Slovence v luterane | A |
gostovanje se je vleklo skoro do večera, ker tudi | tedaj | so ljubili bogato kosilo, kakor ga še dandanes | A |
imenovan Iškarijot!« In Carolus je dvignil | tedaj | meč, da bi prebodel brata odpadnika.Silna strast | A |
svetem svojem ognju!« je odgovoril ta srdito. | Tedaj | je bilo Jurija Kosma življenje v nevarnosti | A |
na zemljo in ljubezen do brata, omamljena do | tedaj | po tuji veri, vzplamtela je v trpečem srcu, | A |
kakor da sta mu nogi že deloma v zemljo zabiti. | Tedaj | ga je hotela zapuščati zavest, tolklo mu je | A |
bila je zdaj rdeča in s krvjo bratovo oblita. | Tedaj | je vedel, da ga ne sme preobdati slabost, ker | A |
stara ženica na soncu. Vas poljanska je štela | tedaj | kakih dvajset lesenih hišic, stoječih v bregu | A |
potok teče dandanes v ravni črti skozi vas, | tedaj | pa je, stopivši med prva poslopja, napravljal | A |
pristopil ter ji položil roko na glavo; šele | tedaj | je dvignila pogled proti njim in dejala z dobrovoljnim | A |
bi ga bili morali izprazniti!« Čudè je bil | tedaj | premožen vaščan.Njegova hiša je stala v bregu | A |
in padel je na trebuh po zemlji ter obležal. | Tedaj | je prišla zadaj iz hiše še druga oseba.Bil je | A |
sklenil je roke ter pričel moliti. Zunaj pa sta | tedaj | razsajala grom in blisk in na mala okna se je | A |
ter mi kratili sveto hrano, ki sem jo ravno | tedaj | jemal iz knjige Lutrove.Kaj praviš ti o tem | A |
ti k temu?« Ponosno je govoril, ali ‒ ravno | tedaj | je zadonel po sobi pok, kakor bi se bil sprožil | A |
‒ Popihala pa je | tedaj | sapa ter potisnila kočo v reko, da je plula | A |
grahasto družico na svatbo v prvi pomladi. Od | tedaj | je dvanajst ali štirinajst let.Meseca aprila | A |
da bi ne stradali v gozdni samoti. In to ne | tedaj, | ko se v strašno dolgi noči pričakuje jutro, | A |
njemu. Če pa je tekel v bližini studenec, | tedaj | je nosač Miha izpraznjeno steklenico vestno | A |
pijače pritekla kalna in pregreta studenčnica, | tedaj | se je Miha rotil na vse svetnike, da se je morala | A |
ki slovi po vsem pogorju. N a tem mestu se bo | tedaj | počivalo prav prijetno.Na tla s košem, Miha | A |
planine, in stari Grintovec, v katerega vznožju so | tedaj | že tudi peli petelini, stražil je nad njimi | A |
do naše Zale in nje gorskih sosedov. In skoro | tedaj | se je utrgala tam na Žirovskem vrhu črna lisa | A |
vendar, koliko izpremembe! Kakšna je bila Zala | tedaj, | in kje so drevesa, ki so jo senčila tiste dni | A |
minulost in oglejva si Zalo, kakršna je bila | tedaj, | ko so še dihali óni po zemlji, katerih ostanki | A |
slej pozvan zasesti stol brižinske škofije. | Tedaj | mladi kanonik še ni slutil, da boš ravno ti | A |
te lene zverine!l Po stezi mimo je prišel | tedaj | mlad ogljar.Kopo je kuhal v šumi in sedaj je | A |
zaslutim, da tiči med njimi kaj krive vere, | tedaj | bo premalo temnic na loškem gradu, in naj so | A |
izpregovoril, in ko je ona končno dvignila oko, | tedaj | jo je še vedno gledal in gledal ter ji tako | A |
sredi pota se srečata z nasprotnikom. Da ni | tedaj | tolpa psov pritulila na prizorišče, moral bi | A |
Ali zopet se mu skali zavest. | Tedaj | se prikažejo njega hlapci in stopijo iz grmovja | A |
vse tiste sta sedaj morili skrb in žalost.« | Tedaj | je dostavil kaplan Andrej: »Oddahniva se nekoliko | A |
radostno kakor midva dihala v rahlem zraku. | Tedaj | se je privlekel Jernač izpod Skale iz tihega | A |
krivoverce kakor presvetli škof Hren, ki je | tedaj | dičil škofijsko stolico ljubljansko.‒ Morda | A |
kakor se oklene materino srce otroka, posebno | tedaj, | če mu je stregla v nevarni bolezni, trepetaje | A |
jih ukradel nebeškemu Odrešeniku. Ali hodiš | tedaj | s pravim duhom k maši Gospodovi, Katarina?l | A |
zasledil tu krivoversko zaroto, o kateri do | tedaj | ni vedel ničesar. mHodi z zbranim duhom v cerkev | A |
priskočiti mu je morala, da je odprl knjigo. | Tedaj | so se nje prstje dotaknili njegovih.In prav | A |
s skupnim trudom vendarle odprla. Nji se je | tedaj | prav močno tresla roka, in kakor nam pripovedujejo | A |
čaka boljše ležišče in spretnejša postrežba. In | tedaj | se bo spomnil kanonik, kar mu je odkrila ta | A |
temveč hudiču in kraljestvu njegovemu!l Kako je | tedaj | strast davila kanonika Amanda!Kako rad bi se | A |
prisegali na krivo besedo nemških predikantov. Ali | tedaj | je še vedno verovalo nekaj naših očetov v tem | A |
letu. Če pa je drugače sklenil Oče nebeški, | tedaj | se ozirajte v jasnih nočeh proti zvezdam na | A |
/ stran 29 . / Ali slutili niso, da se je | tedaj | že brusilo orožje, s katerim so potem nánje | A |
življenja!l In starec povzame: mDolgo je temu in | tedaj | smo se bili ravno odpovedali krivi veri ter | A |
V strahu je bil in to po pravici, zakaj prav | tedaj | so loški biriči iztikali po tem pogorju.Vprašal | A |
mašnik, če ga pokliče Gospod. Ko pa bom umiral, | tedaj | svojim morilcem ‒ žal, da ne umeješ jezika svete | A |
hiši in so menili, da so ženske že polegle, | tedaj | so se ti strastni luterani spogledali. Bili | A |
odnesli nekoliko vstran, ne opazi ga takoj. Prav | tedaj | je glasno molil, in kakor strela so jo prešinile | A |
v njega trpinčeno telo. Niti mraza ni čutil | tedaj, | nego samó svilnato mehkoto ženskega lica.Nje | A |
mreže svoje. Ko ste me iz mraza prenesli v izbo, | tedaj | sem hitro zaspal in imel sem čudne sanje.Prišel | A |
In vprašal sem: mZakaj se mu to ne dovoli?l | Tedaj | mi je že težko prihajalo srce, in ko sem vprašal | A |
tudi ženili. In sodil bi človek, da je bilo | tedaj | ustno poročilo svete vere bolj živo negoli sedaj | A |
bleda smrt kakor razljučen pes podi za menoj.l | Tedaj | vstopi stari Konrad, kanonikov sluga.mNa vse | A |
in gospoda vicedoma!l mČe mi Bog ne pomaga, | tedaj | me ne ozdravi tudi tvoj ljubljanski ranar, Conrade | A |
dadó in trmoglavi so kakor vol na paši. Na pot | tedaj, | dobro, dobro!Jaz pa ti pravim, Conrade: ruit | A |
zdravi in radostni lovili po božjih gozdih.l | Tedaj | je kanonika Amanda preovladala brezupna toga | A |
Amandus, bilo je takisto!« . / . / stran 65 . / | Tedaj | pa se oglasi Jernač izpod Skale, rekoč: »Noč | A |
Kadar je zaljubljeni petelin samó klepal, | tedaj | sva obtičala na mestu in niti sopsti se skoro | A |
sopsti se skoro nisva upala. Ko pa je brusil, | tedaj | sva švignila dva ali tri korake naprej in napenjala | A |
izpregovorim jaz, »in če ima gospod Andrej petelina, | tedaj | vemo vsi, da slepa kura časih tudi zrno najde | A |
razljučeni psi v nižini zavohali gorki sled njegov, | tedaj | je že pri vrhu, ondi, kjer so čakali lovci, | A |
duši, nam pa obilo lepih lovskih dni in posebno | tedaj, | kadar se zatečemo semkaj v črno Zalo!To je moja | A |
neumnostih? Pa tudi poseben lov ni bil danes, čemú bi | tedaj | lovili prazne marnje?Molčimo rajši in zaspimo | A |
obvarovali toče in nevihte. Kazala je dobra letina | tedaj | in Materi božji na Gori bodi čast in hvala, | A |
Okrog mize je vse zajokalo in v Podlesju se je | tedaj | prelilo toliko solza kakor ne skoro prej ne | A |
Rad je torej prihajal v tuje hiše in najrajši | tedaj, | kadar bi bila prišla južina na mizo.Tako je | A |
kraje, in še sam Bog ve, ali se še kdaj vrneš, | tedaj | so nam pa kaj vredne te peščene njive in te | A |
hribovje in doline. In to vselej, posebno pa | tedaj, | če je ajda v cvetju, ali pa sedaj, ko cvete | A |
prislužim kaj denarja. Pisala si ne bova ‒ in | tedaj, | pravim vam, prišle so temu škratu solze v oči | A |
zdravje boš pila!l Tomaževa žena mi je bila | tedaj | pač deveta briga.Če je že hotela imeti to gosenico | A |
težko pridobljenim plenom vrnil iz temnega loga, | tedaj | ti prav skoro opešajo moči, da moraš leči bodisi | A |
in kakor kamen mirno sem ležal na trdi peči. | Tedaj | se zunaj hiše začujejo koraki, in kakor strela | A |
in ko sem ga prinesel k postelji, k materi, | tedaj | mi je zopet zaspalo v rokah. mVidiš jo, Lenka | A |
prezgodaj spravil pod zemljo. Kadar pa odhaja, | tedaj | mu skrivoma vselej kaj potisne v roko, meneč | A |
odpuščal, kje pa bi cesar jemal svoje vojake? | Tedaj | bi bili vsi ženske in drugega nič.Pri tem ostanem | A |
. / stran 121 . / Če pa je stara in grda, | tedaj | je tudi nje vrednost majhna.Romovševa pa je | A |
molčal. Ni me hotel naložiti na voziček in | tedaj | sem se zavedel, da mi je Romovševa Polonica | A |
človek kar položil na klop in pretepel do krvi! | Tedaj | še danes se ni prikrivala!Z otroki so križi | A |
spoznal in v miru sem srkal svojo kapljico. | Tedaj | so se odprla vrata pri sosednji sobi in začul | A |
hiši, in jaz o vsem tem ne vem ničesar!l In že | tedaj | sem računal na prste, koliko let utegne in pravzaprav | A |
Planina boleče zaječal in omahnil s konja, prav | tedaj | se je zgrudil tudi Mihael. Budislav se je urno | A |
močo, z boleznijo ali s točo!« »Da, kmet je | tedaj | siromak, ki je ob vse: ob veselje in ob kruh | A |
poročena, in Svetinka je bila zdaj v drugem stanu. | Tedaj | sta neke noči dobila dva lepa, zdrava fantiča | A |
pripovedovala, kako da je moral na vojsko iti; | tedaj | reče Pavle: »Ljuba mati, povejte nama, kakšen | A |
»Lepo je to,« reče baron, »všeč mi je; hiti | tedaj | domov, prosi privoljenja, in če te bodo pustili | A |
Obljubil si mi dati, kar prosim; ne zavrzi | tedaj | moje prošnje!Prosim te samo to, da hišnika ne | A |
ve, kaj bi se bilo s tabo zgodilo. Zahvaliva | tedaj | Boga, ki tako dobrotljivo in usmiljeno z nama | A |
naprej; drugega opravka nimamo, lahko gremo | tedaj | obiskat dobrodelnico in malo kraje ogledamo | A |
sinu storil, je bila moja dolžnost, ne hvalite | tedaj | mene zavoljo tega.Dolžnost je bila to krščanska | A |
Ni se več ganil. | Tedaj | šele se je mladec povsem zavedel svoje zmage | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 3.901 4.001 4.101 4.201 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |