Vse se mu je čudilo, ko je z junaško desnico krotil svojega vranca ter mu neomagljivo sedel na širokem hrbtu. SEdaj, ko je bilo zopet v mesto odriniti, izkazal se je Krištof Simonović še večjega čarobnika: podil se je na konju stoječ (kakor umetni jezdeci današnjega časa) pred tolpo svojih stražnikov ter brzdal konja z eno roko, z drugo pa je sukal pet vatlov dolgo sulico in niti za trenutek ni izgubil ravnotežja, dasi je jezdil po stezah, ki so bile tedaj v naši Ljubljani še mnogo slabejše, nego so danes, in dasi je kakor z loka izprožena puščica švigal sedaj tja, sedaj sèm.
Ob cesti sta stala gorenjska kmetiča z rdečimi telesniki.