Smeh ni spravil kneza Lobkovica v zadrego. »Presrečen sem,« dejal je lahkodušno, »da me Vaše Veličastvo opazuje še med jedjo in da še tedaj vzbujam pozornost svojega premilostivega gospoda!«
»Naš Lobkovic,« izpregovoril je cesar, »ima jezik in zobe v svoji oblasti in uverjeni smo, da si bode ž njimi pridobil še mnogo slave!«