Okolu desetih zvečer je moralo biti, ko je začutila Anica v predsobi tihe korake, in ker še ni bila legla in je mislila, da bode to ali Marjanica ali Jerica, je odprla vrata. Tedaj jo je nekdo prijel za roko, jo potisnil nazaj v sobo, in prej, ko se je mogla Anica zavesti od presenečenja, je stala za zaprtimi vrati v svoji sobi nasproti možu, ki se ga je najmanj nadejala, možu, čegar bližina jo je navdajala z gnusom in strahom. Pred njo, še vedno jo držeč za roko, kakor, da mu ne pobegne, je stal hlapec Tomaž, resen in bled.