”Mislil sem, popotnik, da si mi zvezda nedosežna, ki roma visoko na nebu z menoj; mislil sem, starec, da si mi mladost izgubljena, ki jo nosim, spomin daljnodaljni, v tem trudnem srcu s seboj. Glej, zvezda se je približala, svetla mi je padla na dlan; pozdravljena, ti zvesta mladost, ki si bila pri meni še tedaj, ko sem te malodušen objokaval!“
Videl je njene temne lase, njen beli, ozki obraz, njene tenke roke, slišal je njen topli glas.