Kako sta se samo lepo oblačila drug za drugega, kako skrbno pripravljala prav za vsako srečanje! Tremo sta imela, strah ju je bilo drugega pred drugim že od ranega jutra, tolikšno je bilo njuno medsebojno spoštovanje! Kako bela je bila vedno Jožetova srajca in kako omamljivo je Marija vedno dišala po toaletnem milu, da, prav vsako popoldne, ko sta se končno sestala na tem ali onem zelenojamskem vogalu, se poljubila in se z roko v roki sprehodila mimo zelenojamskih hiš v polje, do Taškarjevega boršta in nazaj; prav vsakič srečna, da tudi ob njunem ponovnem srečanju ni bilo nič takega, kar bi ju razdvojilo.