Neko sredobežno, neosredotočeno čustvovanje brez smisla, zatavano in izmuzljivo, ki sem se ga sramoval pred drugimi in ga izražal le, kadar sem bil stisnjen v kot. Pravzaprav pa je bil to strah, podoben onemu, ki ga je imel Handkejev golman in ki ga ima človek, ki zaide v večji kraj, ne da bi imel za to pravi razlog.
Kdorkoli me je že povprašal po vzrokih mojega potovanja, sem se mu vedno drugače izmislil.