srce (601-700)

harp takó sladkó vró pesmi koprneče in	srce	plaka in drhtí od žalosti, od sreče.	A
da se mi kako vznemirjaš.‘ Meni je zastalo	srce	od sovraštva, od bolesti, in v očéh njegovih	A
in drugo je natura. Preveč se je bilo moje	srce	napolnilo z grenkobo, z dvomi, s sovraštvom	A
na rame - čemu? Rame so mu vse ožuljene in	srce	je polno grenkobe in nezadovoljnosti.Čemu resnoba	A
valovih tihih sladko bi se tam sanjalo! Tam bi	srce	pozabilo, kar čutilo je nekdàj.“ S strahom	A
razsvetljeni, kako je življenje to! Moje tožno	srce	hoče v čarobno vrvenje to. Oj to šepetanje	A
Na licu nobenem gorjá ni, le meni je	srce	tesnó, Heleno v bleščeči dvorani zaljubljeno	A
da bi pel: ”Klečíte in molíte, četudi	srce	brani se, molíte in trpíte ...“ 7	A
zunaj: ni ne zvezd, ne lune jasne; moje	srce	je otožno: ni ne sreče, ne tolažbe ... Da	A
razsvetlite širno mi nebó! Spati neče nepokojno	srce	... In kakó naj spalo bi nocoj, ko pri	A
je željàh mi usojeno živeti -- kamor	srce	mi velí, tjà ne morem pohiteti. 9	A
...“ pa, ljubica, zató ne misli, da moje	srce	gorko ní. Zdaj naj sneží, naj brije veter	A
harp takó sladkó vro pesmi koprneče in	srce	plaka in drhtí od žalosti, od sreče.	A
nevesela? Zakaj ti bleda žalost je nocoj	srce	objela? Ljubezen tvoja že mrjè, še	A
Kaj mi né bi se okó solzílo, kaj mi né bi	srce	trepetalo! Gledal tvojo sem visoko slavo	A
moje drago -- rož duhtečih si nasula v	srce	moje žálostno -- odgrníla je gardíne, sence	A
mano bi ves svet se klanjal, -- pa ostalo	srce	bi nesrečno!...	A
Ah, kakó je bílo takrat mrzlo, pusto	srce	moje, kakor belo, tiho polje pod meglenim	A
da se mi kakó vznemirjaš.‘ Meni je zastalo	srce	od sovraštva, od bolesti, in v očéh njegovih	A
da brez tebe, draga Franja, more moje	srce	peti ...? KAJ SE SPOM�NJAŠ, DRAGA?	A
dobil. . / . / stran 111 . / LJUBILO TE JE	SRCE	MOJE Ljubilo te je srce moje, kot níkdar	A
LJUBILO TE JE SRCE MOJE Ljubilo te je	srce	moje, kot níkdar prej ljubílo ní; in vendar	A
kratek očenašek zmoli zame in če je tvoje	srce	res mehkó, usmiljeno in blágo, ljuba Nina	A
TRIOLET In vendar, dèkle, ni mi	srce	mrlo, ko brez ljubezni bil je pógled tvoj	A
je lepi sèn nocoj, in vendar, dèkle, ni mi	srce	mrlo! Kakó sem upal, da ves čar bi svoj	A
meni kdaj odprlo; in vendar, dèkle, ni mi	srce	mrlo, ko brez ljubezni bil je pógled tvoj	A
Za njé ustvarjen ni na zemlji raj, nikdár	srce	ni moje bilo srečno! Če le za hip bi pilo	A
pojoči nebeški angeli v sneženih haljah. In	srce	ti drhtí v teh lepih glasih, kot nikdar ni	A
... nazaj jo zabodi puščico globoko v to	srce	bolnó!“ NJENA PISMA	A
Roke so prazne, ah razočarano, prazno je	srce,	željno počitka ... S črno gardino zagrnil	A
brez počitka in postaje; kar je grenkob, to	srce	jih je užilo. Kaj se očém je trudnim zasvetilo	A
rám ni padla butara! Še je molilo to	srce	verno: saj ni tvoj ukaz, o Bog, da moja trdna	A
obraz sem pal in sredi gluhe te nočí je	srce	vzkriknilo od bolečine, zavpilo je v nebesa	A
Tisto bodalo, s katerim si nekoč zabodel v svoje	srce,	tako silovito, precizno, globoko, da je krvavelo	A
‒‒‒‒ Zdaj je čas, zdaj začni, temo izruj,	srce	zavaruj!Zdaj!	A
dihom manj. . / . / stran 43 . / TIŠINA Tvoje	srce	je tako mrtvo, da usta izustijo vse, kar jim	A
se zdi. Oh, kako lahno drhti mi, v solzah se	srce	smehlja, ah, tu na prsih objetje celega čutim	A
greti s svojimi poljubi, da takšen si, kot je	srce,	ki ga nihče, nihče ne ljubi ‒ Jesenska pesem	A
‒ Vedno više, bi više	srce	brez utehe ‒ vedno tiše je, tiše kot polja in	A
Ne maraš šopka lepega, da deneš si ga na	srce,	ker meni roke krvave, ker meni roke krvave?	A
vtikajo. Ah takrat kri vzkipi mi, mati, na	srce	žalost leže mi ‒ Jaz fantič mlad sem, bolj kot	A
fantič mlad sem, bolj kot noži pogled njih v	srce	reže mi ... Jaz fantič mlad sem, čujte, mati,	A
lehe! Koliko vzgonov v njih, koliko vzmetov ...	srce	si prosi utehe, koliko misli prej, koliko sklepov	A
duše čutim, Alma, tvoj obraz ‒ in nemirno polje	srce,	in nestrpno čakam jaz. 3 Po teminah vlažne	A
duša moja. Brez vse strasti gorko že bi k tebi	srce	oči nad tabo veselejše vzgore! Tak do temnih	A
hrepenenja nas žgo, glasov milih si duša želi,	srce	plače ‒ in uprte v temo so žareče oči. Ah, prelestna	A
osorej, slišal pesem to, kot še nikdar poprej	srce	ga teži ... Težko, težko živeti je samemu brez	A
. / stran 54 . / Kdaj po šumnih valovih se	srce	pomiri, kdaj svetlo se in čisto, mirno izzveni	A
burno bi strastno morje in v radosti celi kipelo	srce!	Fin de siecle 1 Kje zdaj si, ljubica ponosno	A
kaj si zdaj, ne čuj! . / . / stran 57 . / 3	Srce	je žalostno in bolno od tesnobe, duha objeti	A
prostem diru čez trupla znanih ranjencev beže!	Srce	je žalostno in išče si rešitve, duha okleniti	A
Nekaj, zvezda, k tebi vleče s silo silno mi	srce,	to življenjska tajna skrita je bodočnosti moje	A
dalje mrak molči, prši sneg, zamrzava ... ah, v	srce,	zdi se, naletava. Neumen je, kdor toži Neumen	A
kako ga bol mori, kdor svetu vse razkriva, kar	srce	mu teži ‒ Kako naj svet le celi pomiri mu srce	A
srce mu teži ‒ Kako naj svet le celi pomiri mu	srce,	ko češče vzroka boli dobiti sam ne ve. To je	A
melodija V trudnih čustev igri pusti utihnilo je	srce,	spusti, noč, svoj plašč, ah, spusti na oči težke	A
najdeš ti! Zdravstvujta mesto, visoko dekle ti,	srce	tu skameni ‒ Življenje drugo hočem zaživeti	A
livade ‒ pa naj sonce blešči, jeza božja buči,	srce	se odzove, ne pade! Hej, razgrni se, pisani	A
prvi brat, druga brata vzhod, zapad, zadnji ‒	srce	je brez nad ‒ Velika družina to, ni je moč pregledat	A
Kakor na srebrni dromlji pesem izzvenela, šlo	srce	za srečo, šlo podnevi, šlo ponoči. Ah, v njem	A
da vse se vrne kdaj. Le ti, pomlad, ki v	srce	siješ, le ti ne prideš več nazaj? Ah, če enkrat	A
čuje. Kara tiha me, temna noč, kara vest me,	srce	ne umeje; tako veter tam zunaj naraščajoč neobčuten	A
dveri zaprte, nanje trkam s prošnjó, a nikjer se	srce	ne ogreje. EPITAF Življenje celo sprt, nestalen	A
si zdaj, ne čuj! . / . / stran 13 . / III	Srce	je žalostno in bolno od tesnobe, duha objeti	A
prostem diru čez trupla znanih ranjencev beže!	Srce	je žalostno in išče si rešitve, duha okleniti	A
pregnana je noč, in res sen je pregnan, a če bije	srce	še, poslušam plašan, rokó si polagam na levo	A
plašan, rokó si polagam na levo stran. Še bije	srce	mi, še moči je, oja! A jaz vzamem ženó si, da	A
dalje mrak molči, prši sneg, zamrzava ... ah, v	srce,	zdi se, naletava. KMEČKA PESEM Prelepa vaša	A
Tu trepetalo mi telo je in s strastmi mučeno	srce	‒ kraj mene »ona« je drhtela, upirala oči je	A
duše čutim, Alma, tvoj obraz ‒ rn nemirno polje	srce,	in nestrpno čakam jaz. III Po teminah vlažne	A
votlogleda. Ne bodem takrat strepetal, ko mi	srce	utripati prestane, ko iz očesa mrklega trpljenja	A
poljski že cvete, rastejo že rdeče rože, od želja	srce	mi mre. Oj, to dekle, dekle moje, pojdi, pojdi	A
osorej, slišal pesem to, kot še nikdar poprej	srce	ga teži ... Težko, težko živeti je samemu brez	A
Bogme, kam tako po cesti? Bogme, kam	srce	si misli? Ah, domov po tej grem cesti, kam srce	A
si misli? Ah, domov po tej grem cesti, kam	srce	drugam naj misli? Vzad, poglej, kipe mrakovi	A
Zakaj? Zaman zares v	srce	prišla ljubezen ni brez konca in brez kraja	A
najdeš ti! Zdravstvujta mesto, visoko dekle ti,	srce	tu skameni ‒ Življenje drugo hočem zaživeti	A
gorko hrepenenje, da nikdar bi vas ne poznal!	Srce	molči in pričakuje, a ni stopinje od nikjer	A
Nekaj, zvezda, k tebi vleče s silo silno mi	srce,	to življenjska tajna skrita je bodočnosti moje	A
dejali ste? Zakaj mi smehljajoč ste varali	srce	mlado, da lepega sveta sem čakal, oh, tako težko	A
življenje, pridi, šumno koprnenje, in prevpijte mi	srce!	Jasnih, jasnih, sončnih dni, polnih borb, polnih	A
‒ Ljudsko	srce	spe na pot, tja v Velesovo potuje, v Log, na	A
za me dva al tri vsaj očenaše, eno svečko za	srce,	če mu ktera plapola še. V vesni Že zopet prihajaš	A
pridi še noč ‒: več življenje ni to, če s srcem	srce	ne piruje! Hej, kupil si jaz pipo bom Hej	A
čare razgrinja mi noč čudovite, ž njo diha i	srce	in v njem oživijo vse tajne, radosti in boli	A
poljski že cvete, rastejo že rdeče rože, od želja	srce	mi mre. Oj, ti dekle, dekle moje, pojdi, pojdi	A
stoji na gori, ptič vesel mi v njem prebiva,	srce	ljubi te, mladenka, ljubica ti ljubezniva.	A
cvetje v polju, stas tvoj ‒ jela ni tak tenka,	srce	pa ‒ ne ljubiš ti me, in ‒ le to zanič, mladenka	A
Zakaj? Zaman zares v	srce	prišla ljubezen ni brez konca in brez kraja	A
starka v plan sneženo o Silvestrovem strmiš, le	srce	ti bolj ledeno: z mojim v prsih spet živiš!	A
čuje. Kara tiha me, temna noč, kara vest me,	srce	ne umeje; tako veter tam zunaj naraščajoč neobčuten	A
dveri zaprte, nanje trkam s prošnjo, a nikjer se	srce	ne ogreje. Še minulost pred meno Še minulost	A
ljudje, in za to mojo srečo ‒; le da ne hvali vas	srce,	res ‒ hvalo znal bi večo! Ljubila sva se Ljubila	A
na sveti. To pa, ko Noe v deske, hočem jaz v	srce	zapreti, da rešim in ohranim je! Res ‒ raznoliko	A
v vetru šumi vsa obsevana gora, ah, če mlado	srce	boli navdajajo, trpeti, vdati se mora! Ne bodeš	A
vi, mladi časi? Svoje, samorodne pač volje	srce	nam Bog dal je, da bije, pa naj grem po gozdu	A
pregnana je noč, in res sen je pregnan, a če bije	srce	še, poslušam plašan, roko si polagam na levo	A
plašan, roko si polagam na levo stran. Še bije	srce	mi, še moči je, oja! A jaz vzamem ženo si, da	A
čez planinske viške, le dežja v nje, a nam v	srce	daj rajši svoje bliske! Gore naj tam, se vnemajo	A
znancih plovejo oči, po gorah, po vrteh, spet pa	srce	se ti miri ob hišah in vaseh ... Pozdravljene	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani