srce (501-600)

mesta bled mladeneč gré, obup razjéda mu	srce.	Odšl� je léto, zbéžal dán kar poln ljubezni	A
podíra vej odrevenélih. Ko ga vidim,	srce	se mi krči, pógled mi zalíje: tù je revež	A
nóčete. Prelívati kraljévo krí hudóbno	srce	vam želí. Kralj Hofra ljúbi vas prevèč	A
glej duševne divje boje, bolno od strasti	srce.	Ali kakor vir s planine umiri se pod	A
strast in žalost in trpljenje stiska	srce	kratek čas ... V Bogu naj vam srečni dnevi	A
vasica bela v gozdu v tiho vzame ga naročje.	Srce	joče mu brezupno, plašijo ga misli bolne	A
jo pozdravi, solza mu na licu sveti. ”	Srce	moje, revno srce! Daj, povej mi!	A
solza mu na licu sveti. ”Srce moje, revno	srce!	Daj, povej mi!	A
vaseh je pel prijaznih; vsak je ljubil mehko	srce,	vsak je mile pesmi hvalil. Ne zjasni	A
Ko ga našel ni po svetu, poči njemu dobro	srce.	JUNAŠKA PESEM IZ NAŠIH DN�J	A
vedríjo v hrámu tem človéka, razjasné mu	srce	in možgáne, da pred sabo gleda svet šumeči	A
mnogo let naj vínski duh mogočni vaše blago	srce	razvedrúje. Dan za dnevom smo po širnem svetu	A
večni kraj veselja. Oh, in Vaše blagočutno	srce	posvečuje vse ubožno ljudstvo, jasno kaže	A
Človek božji, vse svetosti zvezda res je	srce	Vaše blagočutno, ker varúje svoje míle brate	A
ne zamenja smrtnik z rujnim víncem, kot je	srce	vaše zamenjalo. Ali dragi doktor Anton Mahnič	A
doktor Anton Mahnič navdušúje svoje blago	srce	za krasôto božjega stvarjênja, da o dnévih	A
plane doktor Mahnič, in vzkipí mu blagočutno	srce,	in iz prsij vrè mu glas mogóčen: ”Vi hudobni	A
ne bo mi treba več grešíti, da spozná mi	srce,	kaj v življenju za človeka zló je, in kaj	A
za živ�t prebeli, in potegne jo na svoje	srce;	in utrujen in v radósti divji zvrne Mahnič	A
doktor! in raz sebe sem obleko dala, - da bi	srce	Vaše razvedríla, ko vzbudili bi iz sanj se	A
Sreča divna, to so bile sanje, kar mi v noči	srce	je strašílo. Črnih gostov pesem čudnodivja	A
je sreča, to sladkost: ako vém, da v svoje	srce	mojo shrani ród modróst ...“-	A
Svobode napočil je dan; vsak mísli, kot	srce	velí mu, svobódno naznánit glasnó.-“	A
in brez brk. In pógled zatemní mi, in	srce	trepetá, ko gledam vas, človeštva čast,	A
Duhóv mogočnih čujte pesem zbráno, pesem, ki	srce	pretresa ... Le šumi, vzdíhaj, oj ti gozd	A
počíje; šumí nad glavo lipa mu sanjáva,	srce	mu žalostno bíje ... O sílni gréh!	A
koče, spódil si v grob ga na túje ... Naj	srce	poči mi!... Zakáj bi žível?	A
MAHOMED IN KADIČA ”	Srce	mi od žalosti trepeče, kadar gledam v lice	A
kakor níkdar še ljubilo ni doslej človeško	srce.	Daj v slovó mi roko svojo, daj, poljubi	A
srcá, ni vnemal mi doslej željá ... Zakaj‐li	srce,	oh povej več nisi mirno kakor prej? Kdo	A
sam poljub, en sam objem, in zdravje najde	srce	v njem ...“ Pokríje zemljo svetla noč,	A
. / . / stran 187 . / in neznancev dobro	srce	poka ... V sladki sreči tekla so mu leta,	A
Prosim, vzemi dar iz roke moje ako tvoje	srce	ne mrzí me.“ In Havili odgovarja Juda:	A
veliki so darovi tvoji in hvaležno ti je moje	srce.	Stopi v šator, pijva čašo vina, vm	A
stopa Sihem tjá k šatorom in še vedno mu je	srce	težko ... ”Dina moja, krasna zvezda moja	A
kmalu je ločíti nama. Ali Dina, prej mi poči	srce	predno tebe izgubim na večno.“ In očí	A
prsi. obledita ji nebeški lici: ”Tudi meni	srce	je otožno; ali, dragi, saj je Bog dobroten	A
draga, tvoji želji, . / . / stran 191 . / ali	srce	se bojí mi vedno, da pokopljem nama s prošnjo	A
192 . / Pojdi v šator, da gostija glasna	srce	naše nam razveseljuje.“ In odide Hamor s	A
Vzemi, vzemi pesmi moje! Sílil bodem	srce	svoje, da v tolážbo več ne poje. In	A
neha péti, vídi pesmij roj umréti, neha	srce	mi živéti ... NIKDAR NISEM TEBE LJUBIL	A
njé ali prazno v prsih tebi, prazno je	srce.	TRAGEDIJA	A
pravil o ljubezni meni: saj ne ljubi več te	srce	moje in ljubezni več ne maram tvoje. Glej	A
zaprla, nisi name se tedaj ozrla ... Mrtvo	srce,	mrtvo hrepenenje, tožne sanje, tožnejše življenje	A
v ljubeče mu roké omahne. ”Ljubček zvesti,	srce	mi umíra, črni grob že meni se odpira ...	A
mi umíra, črni grob že meni se odpira ...	Srce	moje bôli več ne čuti, onemoglo mi je v togi	A
pogubil ... O tri dolga leta je trpelo, a umreti	srce	ni hotelo. Pa nocoj na gradu z gosti pije	A
. / . / stran 197 . / ‚Več te, draga, moje	srce	noče, bratje, vzemi si jo, kdor jo hoče.	A
‘ in bežala sem, da v roki tvoji trudno	srce	jenja mi živeti - poleg tebe si želí umreti	A
drug te bolj gorkó. Kaj za tó, če jedno	srce	mrje kaj za tó! Brez srcá je več ljudij	A
gledal, kaj mi listek je povedal; moje pa	srce	ljubeče ní umelo krasne sreče. Kaj bi	A
želeti da bi mene s sladko silo zvésto	srce	kdaj ljubilo, a sedaj je srce tvoje	A
zvésto srce kdaj ljubilo, a sedaj je	srce	tvoje večno moje in le moje ti med vsemi	A
kot slika nebeška v okó zabliščí - in	srce	želi za tebój. Več miren kot kip brez strastí	A
Svetlo solnce, njó mi glej, če je težko njeno	srce	hitro meni to povej! In zvečer dejal	A
njó ... Meni zánjo daj trpeti vse, kar	srce	ji teží, da očij nikdár ji jasnih grenka	A
trpim. . / . / stran 207 . / Naj trpí le	srce	moje, saj trpeti zná, malo sreče okusilo	A
P�KOJ Moje	srce	je pokojno kakor še nikdár takó; ali vendar	A
objèl je dušo moreči jad, in strto moje	srce	plaka ob grobu nad. Ne plakaj ti, ki	A
ljubezni zvestó bi se z menój - tedàj še	srce	tvoje zapustil bi pok�j! DALEČ PROTI	A
lastovka letí, po pomladi ji cvetoči drobno	srce	hrepení. Ti si mi pomlád življenja,	A
morem braníti jaz očém. Zakaj v ljubezni	srce	mi vedno bolj trpí; in vendar v mislih	A
srcé: saj níkdo je priklicati ne vé če	srce	je ljubezen zapustila ... Da ti bi več gorkó	A
- Vso zemsko srečo v	srce	moje izlilo je nebó. KAK� JE NEIZMERNA	A
govoríla? O reci, da je res tedàj ljubílo	srce	tvoje. O reci, da jaz sam sem kriv, če	A
O reci, da jaz sam sem kriv, če plaka	srce	moje. V nesreči je takó bridkó, bridkó	A
solnce in sneg zapadel ní, le njeno, njeno	srce	več zame ne gori. V GORI PONOSNO	A
trpljenje tvoje - ko mlada strast morí že	srce	moje. KAJ ŠE N� GORJt ZADOSTI	A
GORJt ZADOSTI Kaj še ní gorjá zadosti v	srce	vlilo mi nebó? Da me ti nič več ne ljubiš	A
zasíje rosni svit gorjá. Trudno že je	srce	moje, trudno je od bolečin, le kedàj še	A
sanja zemlja mračne sanje zatopí se moje	srce	v čudolepe dní nekdanje in tedàj preteklost	A
krasnejšem sveti. In moje željé, vse kar jih je	srce	rodílo ko z ognjem je vročim ljubilo pred	A
Takrat glas otožen zazvení, sodníku moje	srce	govorí in oprostí mi Bog. O srce moje	A
sodníku moje srce govorí in oprostí mi Bog. O	srce	moje kakó me pač ne bi rešilo saj samo	A
lice dečku obledí, ugasne ógenj mu očí in	srce	mu še bolj zbolí ... LE ENKRuT SEM VIDEL	A
tvoje, le enkràt; le enkràt je bilo srečno	srce	moje, le enkràt ... Ali kdó pozná jo rádost	A
sreča tedàj si zatonila mi! Radóst, ki	srce	k nebu dvíga nikoli ni svetila mi. Brez	A
sreča takó je zatoníla mi; radóst, ki	srce	k nebu dvíga nikóli ni svetíla mi.	A
zame je kupíla. Da mi potoláži potolaži	srce	vroče, ker še zdaj to srce nánjo pozabiti	A
potoláži potolaži srce vroče, ker še zdaj to	srce	nánjo pozabiti noče. KAJ SI SAMA	A
umrje srcé. . / . / stran 245 . / KAK� ŽE DAVNO	SRCE	MOJE Kakó že davno srce moje po njì	A
KAK� ŽE DAVNO SRCE MOJE Kakó že davno	srce	moje po njì na skrivnem hrepení, da bi	A
sreče je ostalo v temnih mi sedanjih dneh?	Srce,	od strastí kopneče, sólze žalosti v očéh	A
pozlatí zemljó temnó. Takó se je vzbudilo	srce	iz težkih togepolnih sanj in v novem svitu	A
podájam že ti jo v slovó. Takó težkó je	srce	moje, težkó od tihega gorjá, o saj za	A
za Heleno pijačo sladko, da užgé ledeno	srce	njeno. A poti tja do njé ne znaš, saj	A
ko veš, da samo zate trpi v ljubezni vroči	srce	moje; ko veš, kako strasti mogočne svoje	A
vijolice in slavci, vsi ubogajo zapóved - ali	srce,	moje srce pa ubogati ne more. Solnčni	A
vsi ubogajo zapóved - ali srce, moje	srce	pa ubogati ne more. Solnčni žarki so	A
Solnčni žarki so prehladni, da bi v	srce	posijali; da odžene mojo žalost, premehák	A
pozabljenim, nesrečnim, tjà želí si moje	srce	s svojo žalostjo globoko, s to ljubeznijo	A
pomladnem jutru, - tam je pókoj prsim mojim ...	Srce,	kaj bi žalovalo? Samo ne umiraš ti.	A
Sveti škapulír krog vrata, v prsih kamenito	srce	... Dalje, dalje po življenja blatni cesti	A
duša, uživánja in gospodstva ... Ali moje	srce	noče ... Pred očmí blesteča megla; v žilah	A
odkàr ljubezen ga je napolnila sovraštva moje	srce	ne pozná. 6	A
valovih tihih sladko bi se tam sanjalo! Tam bi	srce	pozabilo, kar čutilo je nekdaj.“ S strahom	A
zunaj, ni ne zvezd, ne lune jasne; moje	srce	je otožno, ni ne sreče, ne tolažbe. Da	A
sončne? O povej, kakó brez nade moglo bi	srce	živeti? Nebó gorí od zvezd neštetih, z	A
pečí; pa ljubica, zató ne misli, da moje	srce	gorko ni. Zdaj naj sneží, naj brije veter	A
trepeče plamen; noč prihaja v moje trudno	srce.	In na stenah vstajajo počasi temne sence	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani