srce (301-400)

preurna hoja zanesla ga na vek je v drugo stran.	Srce	hitelo koprneče od sreče je in ne do sreče.	A
zbor. Komu, o logi, bodete hladila izlivali v	srce,	ko sine zor? To vem, da boste vi za mano: a	A
ne bilo, in nikdár ne bode poslej. V prsih	srce	je zrcalo veliko, mirno hitita leto in dan.	A
Oh, kaj sem prinesel? ... Prazneje	srce	in temneji obraz. In eno in eno spoznanje zdaj	A
milo, ki davno že pod tiho zemljo spi, ki jo je	srce	moje bolj ljubilo, kot druga srca vsa in vse	A
kako se počutiš, kako ti kaj drobence bije	srce	na oknu neznane te sobe?Mar slutiš, da zopet	A
Dolgo v sobi svoji, v mirnem koti tešil sem	srce,	hladil obraz; sam sodnik pravičen svoji zmoti	A
z nami. Zahvala na ljubem vabilu, ker vem,	srce	plemenito imate, a iti ne morem in iti ne smem	A
jaz malo, in ko bi se tudi vam glasni smejal.	srce	bi mi tožno ostalo ... Obgovarjan Na miren kraj	A
Mrtvaški zvon Mrtvaški zvon, kako tesno	srce	ob glasih bije tvojih! Nekdo je zopet mir dobil	A
za njo prevaran. Mrtvaški zvon, kako tesno	srce	ob glasih bije tvojih! Nekdo je zopet mir dobil	A
svetomirnih tleh, kjer snidemo se vsi rodovi. ‒	Srce	mu ne utriplje več v nestalnem hrepenenju: Neskončni	A
oznanoval, da v Tebi duh je vse spoznal, s Teboj	srce	je vse doseglo! Srce Oh, kaj misliti, čutiti	A
srce je vse doseglo! . / . / stran 55 . /	Srce	Oh, kaj misliti, čutiti mora sleherno srce	A
Srce Oh, kaj misliti, čutiti mora sleherno	srce!	Oh, kaj mora vse prebiti, predno v črno zemljo	A
čuti kdo, kaj je mislilo, čutilo v jami zdaj	srce	hladno? Smrtni dan ‒ brezupno vpitje, dan pogrebni	A
kdo se meni kaj, kaj; je mislilo, čutilo to	srce,	trohneče zdaj! Pepel in spomin Na polju ogenj	A
struje! Dade nam nekaj, kar ustvarijo, dokler	srce	jim pesem narekuje. Sodnikom suhim zdi se vse	A
naj razsodi? ‒ Tistih bralcev zbor, ki nosijo	srce	na pravi strani, ki vina jih že kaplja ne vpijani	A
VI.	Srce	priznava rado in veselo: Tvoj velik sem dolžnik	A
Prejasen srca svojega izraz pustila svetu si ‒ mojé	srce.	In tega srca ni bilo me sram in tega srca me	A
mirno spi vseh mrtvih dan, ljubeče matersko	srce!	Naj te ne motijo zvonovi brneči danes nad grobovi	A
saj imam tudi v srcu grob. In v grobu tem	srce	ljubeče, njen ljubi smeh, njen ves obraz vse	A
njej ta čisti žar. . / . / stran 76 . / Zato	srce	je plemenito nikdar ne zabi in nikjer. Zato	A
ti zatrjam nežno, ki zate jo še zdaj gojim,	srce	posvečam ti hvaležno in čustva vsa in misli	A
Veselil se bodeš v presladki veri, da vsako	srce	se lahko premeri, če hočeš je zase izbrati.	A
ne sodi! kaj lice njegovo izreka, ne sodi!	Srce	je globoko zakrito; ne čuješ njegovega jeka	A
nočni raj v blestečih valih grajskega tolmuna,	srce	mu v čudnem hrepenenju mre, v desnici tepeta	A
krasijo naj gomile moje tla, železen križ in ‒	srce	prebodeno! * Poznamo se.	A
* . / . / stran 101 . / Govôri jasno mi	srce,	zakaj ne znaš, ne moreš, ali nočeš morda pozabiti	A
boli od radostne nedelje, po glavi se vrti,	srce	tišči, in bridek kes otrobe suhe melje: Kdo	A
nima bratov, ni sestra, a da ima za mene le	srce.	Prekmalu je posinil zor, vojakov je odhajal	A
obsuje roj vas slug pokoren, na vek za vas gori	srce!	« A glas ob njih vrši tožeč: »Med brati ni spomina	A
upe mi podereš, nikdar ne bodeš tu gospod!’	Srce	je sinu črv napal, brezupa črv, ljubezni žal	A
črte. Ko je završil sliko drago, dekletovo	srce	je blago rešila toge ‒ bela smrt ...«	A
Proti vzhodu dvigne meč v desnici, a levico na	srce	polóži in govôri, branil li pravico meč je tvoj	A
majki, starki sivolasi v blagih prsih takrat	srce	poči. Skupaj duši vzplavata junaški ...	A
ga ščiti, od temena silna do nog. Zanj vsako	srce	bi gorelo, nanj vsaki pogled bi sijal, vse	A
Da, moram. Najtežjim pokoram za tebe uklonim	srce.	A mojo predrznost odpusti, še preden obide me	A
obhaja Donava ... 10 Brez konca 11 Neumni kes 12 O	srce,	kdo ume te? 13 Jeseni 15 Roži 16 Moja sreča	A
kdo ume te? 13 Jeseni 15 Roži 16 Moja sreča 18	Srce	samotno 21 Slovenska govorica 22 Samozavest	A
upanje brez vere ‒ kaj?! . / . / stran 13 . / O	srce,	kdo ume te? Daleč tam, visoko tam čaka rajska	A
in ne vemo, ali mi, ali oni so izgnanci! O	srce,	kdo ume te, tvojo polnost in praznoto? Ti črtiš	A
kraj grobišča, obzidan gleda le v nebo. Zakaj	srce	se vendar oži, kadar zanese nas korak na kraj	A
v roki njeni ‒ kosa. . / . / stran 21 . /	Srce	samotno Srce samotno, ne ugibaj, kdaj sreče	A
kosa. . / . / stran 21 . / Srce samotno	Srce	samotno, ne ugibaj, kdaj sreče svit se ti odgrne	A
sveta narekuje te pravica, neustrašeno za dom	srce.	Odrevêni gibka mi desnica, jezik mi prirasti	A
se mi zde. Ne veselja, niti jeze ne pozna	srce.	Ali se je svet postaral, ali moj obraz?	A
del, in leka dal nikoli mi, a neki dih sladak	srce	mi je prevzel, prepodil s čela mrak in kot nebeški	A
poslušam iz daljave, telesnih več ne čutim spon,	srce	topi se, moli ave, ave Maria. Moj duh pozabi	A
tabo na klopi samotno posedam, zamika mi duh in	srce	mi utripa, ko žive podobe preteklosti gledam	A
/ Misel Kdaj z resnico se sprijaznim, da	srce	samó si praznim mnogo v družbah govoreč. Bridkim	A
ena resnica gotova, da ljubi brez vsakega upa	srce.	Vse solze, ki tebi namakajo lice, ves mrak,	A
svetu možno, nemožno se je meni zdelo, da tvoje	srce	čisto in pobožno sprejame kdaj me neveselo.	A
sluti, kakor otrok ne vpraša, kaj sme. Vsako	srce	jo enkrat občuti, s sanjami pride, s sanjami	A
naravo in trezen razum, značaj neomajen, a rahlo	srce,	ob radosti zmernost, ob stiski pogum in strah	A
knjige te, koliko spominov sladkih božalo ti bo	srce.	Znanci, znanke iz mladosti stopijo pred tvoj	A
nikoli pevca tožnega ime, dokler se bo topilo ti	srce	v življenja mladega nasladah bežnih. A kadar	A
kdaj pa kdaj, »še bije« ‒ tiho zase šepetaj ‒ »	srce,	ki v njem živim nepozabljiva.« (Po Puškinu	A
jaz ‒ jaz drugega ne vem, kako le bi kaznoval	srce	ti, ‒ Ker tebi tak sem trn očem, imej še dalje	A
možje ‒ A v bledem, mrzlem trupli zastane vtem	srce	... »Ob smrti zadnje želje!	A
zahteva, zahteva resnico, kakor ljubezen naše	srce.	Kje, praviš, bi našel vendar le klico, ki vse	A
naslovom grofinje. Spominja se živo je moje	srce:	Sama sva sedela na bližnjih parobkih ‒ bila	A
Nebeškega plamena čut raztopi v prsih mi	srce	kot vosek, in duha perut omahni v večnosti morjé	A
odkritosrčen preveč, premalo sebi sam. Zakaj	srce	je zaigralo življenjskih ur najlepši del? Sovražnim	A
truden poleg nje zaupno bi razkrival, kaj čuti mu	srce!	Ko pride bela žena, on leže v hladni stan, v	A
cesti, v vetru umre neizraženi vzdih, kdo ima	srce,	ki ve te bolesti, kdo ve za boli, ki umirajo	A
čustvo Marsikomu bi za marsikaj z jasno pesmijo	srce	ogrel, mogel bi in hotel, ko bi ‒ smel. Moje	A
listek poljubiš, češ da ga ljubiš, da ti zanj	srce	gorí... Z listka lic vedrih smukneš - na nedrih	A
preganjala. . /\ .. stran 17 . \/ Sreče ne želi	srce	in ljubezni več, usta zdaj molče, ne prosi pôgled	A
ne prosi pôgled koprneč. In edino željo to	srce	govori, po pokoju, sladkem miru srce hrepeni	A
željo to srce govori, po pokoju, sladkem miru	srce	hrepeni. Misel moja, pusti me, jaz ti dam slovó	A
obrača pogled moj. Rado bi ljubilo, rado moje	srce	druga lica, ah, in tebe pozabilo, neprijazna	A
podoba ena plava pred menoj, in drugim ni odprto	srce	moje. Ve li večni Bog, zakaj?	A
slišati ni več šumenja, listov zelenih. Aj, ti	srce,	kaj bi rado, kaj, da ne miruješ? Sonce ti ne	A
je v jasni visočini več ne pričakuj! Tvoji,	srce,	so spomini in miruj, miruj! Zimska romanca	A
ljubila, potlej me poditi jela... Vzela mošnjo,	srce,	pamet da le ni klobuka vzela! Da le ni klobuka	A
44 . \/ Pred krčmo Oj, mošnjo, pamet in	srce	mi vzela bleda Fani; zaprla hišne duri je in	A
županja hči! Ah, skrivoma, polagoma, potihoma v	srce	prišla je misel taka skrivnostna, od mraka do	A
naši tihi sobici še poje polifon. In v moje	srce	slavček predrobni je zletel, predrobno spletel	A
Saj ni lastovica, misel le je prišla v moje	srce	bedno, da krog Angelíne, dokler dan ne mine	A
gnezdece razdrobil, bedna lastovica! Bedno moje	srce:	tebe je že davno ljubica-devica. Naivna gazelica	A
na lici točajke, pravi tici. In glej, moje	srce	zapoje kot v srečne čase tiste, zakrešem jih	A
tudi; čim mečje so in pólneje, tem bolj moje	srce	bolno je. Ali ti si mi bleda ko beli sneg, ko	A
»Tvoj oče?« »Nemirno	srce.	« »A tvoja mati?«	A
pomagati, še manj vse razdejal bi general, jaz v	srce	ti le meč poslal, le vanj. Je vzor li tvoj uradnica	A
ravnice moj pogled vroč! Kako je ljubilo moje	srce	tišino in mir, ko je prišel večer nad temne	A
. \/ in vse veselo je: kaj čuda, da še moje	srce	se vnelo je! Da je hvaležno tebi, ki mu ljubav	A
Dober večer! Radost se zopet je v	srce	vrnila, ki ga že zdavnaj ostavila je.Dober večer	A
sonca, sladkih ni čulo uho melodij. V moje	srce	se iz nežnega loka ostro puščica izprožila ni	A
sanj? . /\ .. stran 125 . \/ Kritikom	Srce	mi je morjá širina mirna in duša je morjá globoko	A
pozdrav sred cvetličnjakov da še trepeče mi	srce	bolnó. Poslušam...	A
tiši... Tak lahno, tiho ljubav, sladka nada v	srce	hiti; ne vidi se, ne sliši... Kak čudna v teh	A
ne trka ne pri hiši, brez trkanja bi v moje	srce	rada... II Oj, Emil, Emil, detece veselo priteče	A
trpeči duši daj, o daj pomoči!« In čudo -	srce	je mirnó kot prej. In komaj pridem v Šmarije	A
Če videl starec jo - mu Bog pomozi!	Srce	mu prestrelila v temni vozi... Z otroki pa je	A
jaz hitel k bližini tvoji, to vem, da bi mi	srce	prestrelila s pogleda jeznega puščicami. V	A
prsih teh. Boš li vsekdar to bol naznanjalo,	srce,	se vzorom prejšnjim klanjalo? Postani, srce	A
srce, se vzorom prejšnjim klanjalo? Postani,	srce	moje, spomenik, postani zbirka zgodovinskih	A
morem te, dolenjska roža ti! Nikdar ne jenjaj	srce	je ljubiti, nikdar je vetrc sreče božati! Kot	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani