Muzelj se je ozrl po njih in všeč mu je bilo, da so njegove besede našle pravo mesto. Zato pa je nadaljeval s še bolj povzdignjenim glasom: »In sem spet premislil vse to in rečem: Podrla se je visoka gora Dobrač in jo je bilo sram, ker sta uganjala Martuljkov čarovnik in ziljanska čarovnica na nji samopašnosti. Če temu ni bilo tako, sta jo pa podrla sama iz objestnosti.