Ogibal se je ljudi in se je umikal tudi lastni materi. Seveda, sram ga je bilo vsega tega, a vendar ni hotel siloma zatreti čudnih misli, ki so bile tako prijetne, da ni mogel živeti brez njih in bi mu bila nazadnje smrt ljubša nego življenje brez teh lepih misli. »Kaj hočem?« si je govoril, ko je obstal na višini pod širokimi hojami.