povej (101-200)

FRANCKA: O ne, Maks. MAKS počasi: Ti,	povej	no, - kaj pa misli tvoj oče z Nino? FRANCKA	A
mi je tebe... FRANCKA proseče: Maks, ti mi	povej	- kaj ti je težkega pri srcu... MAKS: Le pojdi	A
Po kratkem odmoru.	Povej,	ali nista imela z Maksom nikoli nič? FRANCKA	A
je spremenilo... sam sem videl... ti!... Samo to mi	povej	- ali me imaš še malo rada? FRANCKA: Nič	A
FRANC: To si rekla samo nalašč, ti! -	Povej,	Francka, čisto resno te prašam in brez vse šale	A
kar pripoveduješ. Pusti vse drugo, Maks, in	povej	mi samo, če me imaš rad. MAKS: Čutil bi zmerom	A
Ali ni res?	Povej.	FRANCKA: Res.	A
razodeni ti! No, Francka, pojdi na cesto in	povej	vsakemu, ki pride mimo: moj oče je kradel, je	A
Sede na zofo.	Povej	zgodbo do konca! POLJANEC: Oj prijatelj,	A
DIONIZ: Kje si jo našel, kje si jo videl?	Povej,	da pojdem sam! MRVA: Tako bi se na pragu	A
Takrat sem vedel, da te imam rad.	Povej	še ti, če si mi prijazna, pa te vzdignem, majhno	A
- Jaz pa sem popotnik. JACINTA:	Povej	mi, dragi, kdo ti je bil zmerom popotna palica	A
pod čistim, svobodnim nebom ... STRNÉN: Ali	povej	mi vendar jasno, - kaj misliš, kaj hočeš doseči	A
Ah, kakó prijazno ... kakó se zanimaš zame ...	Povej	mi, Strnén, ali znaš ti lagati? STRNÉN: Kakšno	A
si se mi, kadar sem ti pokazal svojo dušo ...	Povej	mi, kaj si mislil na skrivnem, ko sem ti govoril	A
bi bilo brezsrčno od tebe, da bi me varal ...	Povej	mi resnico in, - gotovo, jaz ti ne porečem žale	A
besede; dam ti rokó, svojemu prijatelju, samó	povej	mi resnico, ne varaj me ... STRNÉN: Govori	A
same prijazne besede v slovó. Ali prosim te,	povej	mi, - kakó te je očarala?Kakó je govorila s	A
MLAKAR: Ne očitaj mi, ne muči me ...	Povej	mi, kaj zahtevaš od mene?Govori, - ali želiš	A
s popolnim razkošjem ... Najprvo in glavno: -	povej	mojim in svojim prijateljem, da sem sit politike	A
priti, kakor je obljubil. MAK: Kadar pride,	povej	mu, da ga težkó pričakujemo ... Ah, to so novice	A
zdaj hipoma sredi jasnega, pomladnega dné ...	Povej	mi, ali tebi ni bilo nikdar težkó v tem svetu	A
A ti bi imela lahko potem kakšne sitnosti ...	Povej	mami resnico: - da sem te ostavila sredi ceste	A
Poroka, dá, o tem sem govoriti hotela. Dáj,	povej	mi, hčerka moja, kaj praviš, bi li rada se možila	A
Saj pravim - roža! GROFICA CAPULET	Povej,	kakó bi se ti zdel ta mož?Saj videla ga boš	A
polnoleten. ROMEO slugi svojega spremstva	Povej	mi, kdo je gospodična tam, ki vitezu je bila	A
Prikaži se, zaljubljeni vzdihljaj! Samo en verz	povej,	pa bo zadosti; samó en ”ah“, samó ”srcé - gorjé	A
če ti ni pogodi. JULIJA Kakó si prišel, o	povej,	zakaj ?Visok je zid, preplezati ga téžko.	A
rekla, - a stran z dostojnostjo zunanjo zdaj!	Povej	mi, Romeo, ali me ljubiš?Vem, da porečeš dá	A
A kje si bil?	Povej!	ROMEO Poslušaj in prihranim ti vprašanja	A
je to prav po kavalirsko povedano. ROMEO	Povej	ji, da naj si izmisli kaj, da pojde k spóvedi	A
Dáj, kaj prinašaš: dobro ali slabo? Le to	povej,	na drugo že počakam.Pomiri me!	A
da ti je slabo. A ljuba, ljuba dojka, dáj	povej	mi: kaj dela ljubček moj? DOJKA Vaš ljubček	A
Ali je Romeo se sam ubil?	Povej!	Ako je mrtev, reci dá! če ne brž reci né!Beseda	A
skrb, nezgoda ti je žena poročena. ROMEO	Povej	mi brž, kako je sodil knez, kako se pravi tisti	A
Po smrti mine vse. ROMEO Dojka,	povej,	kaj dela Julija?Ali ne misli, da sem star morilec	A
sorodno njeni, oskrunil sreče najine mladost?	Povej,	kje je?Kaj dela?	A
je bratranca ubila ji njegova grešna roka.	Povej,	menih, v katerem gnusnem kotu ogrodja skriva	A
katerem gnusnem kotu ogrodja skriva moje se imé,	povej,	da mu razdenem vražji stan!Potegne meč.	A
pojdi k nji, sporoči ji ljubezen Parisovo in ji	povej,	zapomni si: to sredo - stoj, kaj je danes?	A
JULIJA O sreča! Ti, ki si nestanovitna,	povej,	kaj boš storila z mojim dragim?Nestanovitna	A
to mi je nekaj novega! Tukaj je oče, sama mu	povej	in sama glej, kako mu bo pogodi. Capulet	A
JULIJA O Bog!	Povej,	kaj je storiti, dojka?Na zemlji mož, v nebesih	A
Parisom se poročiti. JULIJA Nikar mi ne	povej,	da si to čul, če ne poveš, kako da naj odvrnem	A
CAPULET No, trmica?	Povej,	kod si hodila? JULIJA Kjer sem se učila	A
LORENZO Bog te blagoslovi!	Povej,	prijatelj moj, čegava baklja tam sveti črvom	A
. / . / stran 270 . / KNEZ Kar veš o vsem,	povej	nam brez ovinkov! LORENZO Nakratko vam	A
pravkar sam pred mano hvalil. RADO Brž ga	povej.	MENTEJ Ernest Kokalj. TONE Kokalj ‒?	A
povedati? . / . / stran 26 . / ZORISLAVA	Povej.	GROZDANA Tvoj Čeligoj je bil gotovo lepši	A
NEKLON Ne taji, na očeh se ti vidi.	Povej,	zakaj so tekle iz teh ljubih oči solze, ali	A
dam, pojdi k meni. CVETIČEK Nečem. KUPEC	Povej	mi, kdo pride sem k Zovolju?Koga čaka?	A
MENIH Vse. I ti? Geronu	povej,	kar si čul.Brzo na pot!	A
PRIZOR Prejšnja. Sel SEL Bežite! ZORISLAVA	Povej,	kaj si zvedel. SEL Bežite!	A
bi se bil! ZOVOLJ Pripoveduj! ZORISLAVA	Povej,	kako se je godilo strašno dejanje! BATOG Med	A
dolgočasne kmete: ni li to samo tvoja svojeglavost?	Povej	mi vendar pameten vzrok! JANKO Očetu sem ga	A
kakor tebi, oba nisva bogata ni mogočna. Ali	povej	mi prav po pravici, da li ga res ne zavidaš	A
Tako! Zdaj mi pa	povej	prav resnično: Ti si bila od bolezni rajnice	A
veš, da je to laž, da to ni res, ti veš, o,	povej	mi še enkrat! META Laž je to, gospa, grda	A
Ti si nekaj zamišljen. Kaj ti je, dragi moj,	povej	meni.Nisi li srečen?	A
/ . / stran 21 . / vélika mati, priroda,	povej!	Bilo je, kot bi nikdár ne bilo, in nikdár ne	A
. / . / stran 117 . / »Komu odprem naj, to	povej!	Odklej te jaz poznam?	A
. / stran 124 . / »Kdo spet mi je grozil,	povej!	Ni zvesta, menim, straža tvoja.«	A
obhaja Donava ... I. Mogočna reka Donava,	povej,	ne spé li v tvoji temni globočini slovanske	A
Kdo pod tabo spi, cipresa? Ali srečen je,	povej!	In cipresa glavo resno klanja vetru sem in tje	A
dekličje hišne prostore. Pa tudi, o človek,	povej	mi, za Boga, kaj moreš se z žensko osebo meniti	A
duha mi ozdravi pogum do jasne resnice! Starec,	povej,	imaš li spravljenih mnogo knjig, ki tirajo misli	A
in vendar naprej! No, zdaj mi prav iskreno	povej,	kako se te čudni vtisek prijemlje?« »Nazaj na	A
stran 33 . \/ Zimska romanca O dedek naš,	povej,	povej, kako pa je biló potlej? Oči vanj vsi	A
\/ Zimska romanca O dedek naš, povej,	povej,	kako pa je biló potlej? Oči vanj vsi uprli so	A
vrnil se v dušo: »Oj stokrat prevarjena duša,	povej	mi, zakaj si ustvarjena?« »Stvarnik ni vstvaril	A
nebó pa sta brez mej, ah, kje naj iščem te,	povej?	Oh, kje si, ljubica, zdaj ti, in kje, in kje	A
umori! Končaj z besed sladkostjo, o govori,	povej,	od kod imaš li to oblast? Kako, da vzbujaš v	A
Kako, da vzbujaš v meni tako strast?	Povej	mi, kaj si?Kača li na gori, skrivnostna sfinga	A
vedno zibajoči, li morda vse, li morda nič,	povej!	Ah, Bog si vedi, to le pač odslej za trdno vem	A
umrle so. . /\ .. stran 194 . \/ Svetinji	Povej	mi, o zlata svetinja, na belih prsih devici	A
belih prsih devici, predragi rajnci, viseča,	povej	mi po pravici: Čegav si mi dar?Ali dala spominek	A
iz daljne božje poti, iz daljnega li mesta?	Povej,	ali morda te ljubček okrog vratú pripel je in	A
pritekla, kadàr so njena usta njegà ime izrekla...?	Povej,	zakaj je umrla tak zgodaj, tak mlada devica	A
Vprašal je drevo zelenečih vej: »Imaš-li drugóv,	povej!	« Reklo je drevo: »Imam, imam jih, kot je listov	A
stran 8 . / se prikaži, al sovraži me srcé,	povej,	al ne? Up mi vzdigni, z róko migni, ak bojiš	A
jo čez vse pohvalil, reče mu besede take: “Tí	povej	nam, ki obhodiš bližnje ino daljne kraje, kje	A
misliš ti gledati v njo? . / . / stran 73 . /	Povej	nam, ribič! povej zares, al čakaš, de pade zvezda	A
njo? . / . / stran 73 . / Povej nam, ribič!	povej	zares, al čakaš, de pade zvezda ′z nebes, al	A
kristjanov tvojih vse preudari dela, in mi	povej,	al ni črt nárbolj jezni njih Bog, ki kličeš	A
”Srce moje, revno srce! Daj,	povej	mi!Kaj si moglo spremeniti srečo krasno	A
razrušil, ti razrušil petje lepo.“ ”O,	povej	mi svetla luna! O, povejte zvezde zlate!	A
”Kaj‐li sanjaš o slovésu? Kdo,	povej,	naj loči naju? Ni‐li močna moja roka,	A
vnemal mi doslej željá ... Zakaj‐li srce, oh	povej	več nisi mirno kakor prej? Kdo vendar	A
če je težko njeno srce hitro meni to	povej!	In zvečer dejal sem luni luna, tam nad	A
govorila, da kdaj ne ljubil več bi te srčnó.	Povej,	povej o draga mi kedaj na vzhod vrnilo se	A
da kdaj ne ljubil več bi te srčnó. Povej,	povej	o draga mi kedaj na vzhod vrnilo se je solnce	A
Razpni peróti svoji, kar vzdihi moji govoré	povej	Heleni moji! Kje si, oj stari čárovnik	A
dekle drago, ti ljubiti me ne moreš - a	povej,	kakó bi rasle rože brez svetlobe sončne,	A
bi rasle rože brez svetlobe sončne, in	povej,	kakó brez nade moglo bi srcé živeti? Da	A
_ _ _ _ _ _ _ Ali roka mi omahne. O	povej,	kakó bi rasle rože brez svetlobe sončne?	A
kakó bi rasle rože brez svetlobe sončne? O	povej,	kakó brez nade moglo bi srce živeti? Nebó	A
komaj porojena - kaj hočem jaz brez njé,	povej,	nesrečna, zapuščena?“ ”Nelepe sanje	A
kakó bi rasle rože brez svetlobe sončne? A	povej,	kakó brez nade moglo bi srcé živeti?...	A
- -- -- -- -- -- Ali roka mi omahne ... O	povej,	kakó bi rasle rože brez svetlobe sončne?	A
kakó bi rasle rože brez svetlobe sončne? O	povej,	kakó brez nade moglo bi srcé živeti?	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani