povej (601-700)

mi na predavanje!« »Kaj je z Veroniko, brž	povej!	« »Nič takega, da bi morala še ti zavrteti jezik	A
»To, kar sem ti ravno povedala.« »	Povej	še enkrat.Kako je rekel?	A
gremo,« se je zarežal Roman. »Veronika, ti	povej.	Medtem si utegnila premisliti.	A
»Kdo sem, Veronika?	Povej	mi.« »Mama.	A
Zakaj?	Povej	mami.«Izpod spuščenih vek so pritekle solze	A
To te vedno spravi v dobro voljo. Potem pa	povej,	kaj je treba.«Sedla je.	A
Blaž. »Gor pojdi, zverina mala, in mu mirno	povej,	da ga kliče oče.« »Kaj je, ata?« je zadihano	A
sem se razgovoril,« je vzdihnil. »Še ti kaj	povej,	Olgica.« Pobožal jo je po hrbtu roke	A
»Pa pustiva to.	Povej	mi rajši, zakaj sam ne voziš!Če bi jaz imela	A
je iskreno razvnel Resnik. »Samo kdaj, to mi	povej!	Na podjetju me podijo, da sem že čisto zmešan	A
ogledalcu prestregel Resnikov karajoči pogled. »	Povej,	no, Rudi,« je Olga z globokim, grlenim glasom	A
sploh ni besede vredna. Brez zamere, kar ti	povej,	se bolj splača poslušat!« »Da ne bom	A
»Saj res. Pa še to	povej:	ali smo morda mi krivi, da zna Gradnik samo	A
Samo nekaj ji stori!	Povej	vsem tistim, ki bi Beli dvor tako radi spravili	A
bi Beli dvor tako radi spravili v tuje roke,	povej	jim, da so se hudo zmotili!Beli dvor je in ostane	A
Belega dvora čas drugače teče ...« »Ne čvekaj,	povej	hitro, kaj hočeš!« Gradnikov glas je	A
oknu in se pomirjen spet obrnil. »Nikomur ne	povej,	da sem pred begom govoril s teboj!Mamo prosi	A
»Marija, ti si jo zadnja videla ...	Povej,	kako je izginila, kam jo je odpeljal! ...«Jok	A
Nekaj bi rad, ali ne?« ga je bodril grof. »Kar	povej,	nič se ne obotavljaj!« »Če zares smem	A
krčmarjem. »Na, dobro skrij in mu nikar ne	povej,	da še kaj imaš!« S tem nasvetom mu je	A
»Drugače pa ...« »	Povej	mi natanko, kako živiš!« ga je spodbudil Urbančič	A
Tja voziva dnevno, Janez in jaz izmenoma«. »	Povej	no, Lovrek,« ga je dregnil molčeči Janez, »kako	A
Tožiti ga moraš!« »	Povej,	kako je bilo.« Ulrik je bil tokrat pošten	A
misliš, kdo je nedavno sedel na tem stolu?« »Kar	povej!	« »Miklausinov Ulrik!	A
A pustiva zdaj to!	Povej	mi raje, kako se ti je godilo, odkar si moral	A
negotovo kretnjo segel med svoje redke lase: »	Povej	mi vendar, za koga sem se toliko trudil, za	A
»Misliš?« »Zdaj pa še ti	povej,	Gradnik,« je spremenil Miklausin pravec nevarnemu	A
naredil, kakor da ničesar ni opazil. ”Le to mi	povej,	kdo ti je vdahnil to koristno misel, ki si mi	A
Veš kaj, Hanca? Bodiva ženin in nevesta!	Povej,	nevesta, povej zdaj, če me imaš rada!“ ”Rada	A
Hanca? Bodiva ženin in nevesta! Povej, nevesta,	povej	zdaj, če me imaš rada!“ ”Rada te imam!“ je	A
Rada bi te poljubila, saj te imam rada. Samo	povej,	kdaj prideš snubit in kdaj bo poroka!“ Njen	A
in čemu so spovednice v cerkvi? ... Zdaj pa mi	povej	po pravici: kaj misliš, kdo sem jaz?“ Smehljal	A
seveda se ti je sanjalo ... pa če se ti je sanjalo,	povej	mi, vse natanko, od besede do besede: kdo je	A
ali ne, tako je, kakor sem rekel! ... Le to mi	povej,	kaj je lagal in kaj je počenjal!“ ”Nespodoben	A
sramote in brez vsake žalosti ... Zdaj pa le še	povej,	Hana, zakaj si šla v Razor, to dolgo pot, in	A
pisal, pa nisem vedel tvojega naslova.“ ”A	povej	mi vendar, Peter, kako se je to zgodilo ...Ne	A
... Če si začel, tedàj mi piši zmerom, ali pa	povej,	da nočeš.Saj sem ti že povedala, da ne silim	A
Peter je vzdihnil. ”Ti,	povej	mi odkritosrčno, kako misliš o nocojšnjem večeru	A
”Ne, ti mi zakrivaš ...“ ”	Povej	razločno, kaj prav za prav hočeš vedeti.“	A
Čez mesec dni pa sem ga posetil v Drinju. ”	Povej	mi, prosim te, Peter, kaj si počel takrat?...	A
tako storil? . / . / stran 246 . / Še to mi	povej!	“ ”Zakaj?“ se je začudil František.	A
lahko, če mu zastavljaš duri!“ ”Samo to mi	povej,	“ je kričal František razljučen, ”povej mi le	A
to mi povej,“ je kričal František razljučen, ”	povej	mi le to, za Krista, kam misliš!“ ”Povedal	A
veliko fantazije ima naš narod ... Ampak še to mi	povej:	kaj res misliš, recimo, da bi ga rad videl mrtvega	A
Saj to je, prijatelj, to je skrivnost! Daj,	povej	mi, kaj nameravaš!Komaj bi razodel, bi ne bilo	A
nikogar ni, da bi ti ukazal 𠆪uf‘!“ ”Ali kakó,	povej,	kako si zašel v vojake?“ ”Kako pač!	A
Mati mu jih je dala. ”Ne	povej	Meli, da ne bo jokala!“ Sin je vstal in je	A
”Kaj pa se je zgodilo?	Povej,	Ivanka!“ ”Ah, morda niti prav razumela nisem	A
obljubil Rajniku, da mu dam našo Ivanko za ženo ...	Povej	ji to.“ Majarica je obledela in sklenila	A
se nekoliko osvesti in kri ji udari v lice. ”	Povej	mi najprvo, Majar, ali to stvar resno misliš	A
Ali je res, Judit, da je bil Gruzin tvoj fant?	Povej	po pravici!“ ”Bil je.“	A
za nas na križu svojo žlahtno kri! O Jezus,	povej,	da tudi name nisi pozabil!“ Tedaj se je nagnil	A
Daj, Lenart, za mizo sédi, k meni, pa mi nekaj	povej!	“ Šel je k mizi z lesenimi nogami in je rekel	A
te ne bom izdala! Nagni se k meni pa natihoma	povej,	kako da je bilo. Reci, da si bil!“	A
”Tat! Pokaži cekine!	Povej,	kam si jih skril!“ Drugi so se spogledali	A
»Ti, ki si učen in poznaš postave: tole mi	povej!	Štirideset let sem delal, postavil sem hišo	A
Čigavo je delo, čigav je sad? - to mi zdaj	povej!	Katera posvetna postava in katera božja zapoved	A
z ržjó, pšenico in ajdo? Učenjak, to mi zdaj	povej!	« Študent je spoznal in razumel in se	A
in je gledal mrko. »Kaj hočeš, Jernej, to	povej!	Čemu si prišel?«	A
»To je postava!« »Ampak še to mi	povej,	učenjak in župan: kako bom pa v culo povil in	A
prešerni!« se je nasmehnil Jernej. »Pa mi	povej	ti, ki stojiš pred menoj, ki si vse slišal in	A
bogat je Jernej, ki je delal štirideset let! Pa	povej,	kakor sem vprašal!« Fant je spravil	A
ti trudni otrok, lahko noč! - Ampak še to mi	povej:	kod pa boš iskal teh pravičnih sodnikov?«	A
odraslim v pohujšanje, otrokom v zasmeh. Še to	povej,	Jernej: kaj boš storil, kadar se povrneš in	A
človek krščanski, o sosed - če moreš govoriti,	povej	mi, kakšen kraj je to?« »To je tvoja	A
Kaj tako buljiš vame? Izprašaj svojo vest in	povej,	koliko si boljši od mene!“Videl sem prav natanko	A
povejte mi, beli oblački na nebu, in ti, mati, mi	povej,	ki gledaš name visoko iznad oblakov: kam drži	A
kdo Thackeray, kdo Koseski in kdo Prešeren?	Povej	mi, kje je poklicanost in kje impertinentnost	A
biti zraven! Jaz sem vedel, kaj je bilo ... ali	povej	mi vse, vse, vse!“ Hotela je prositi, ali	A
ljubeznive kretnje, ne preslišal ene same besede ... ”	Povej	mi vse, vse!Jaz moram biti zraven!	A
Zasekal ji je prste v golo ramo. ”Ti ... zdaj mi	povej!	Nič ti ne storim ... samo povej mi vse ... čisto	A
Ti ... zdaj mi povej! Nič ti ne storim ... samo	povej	mi vse ... čisto vse ... kako je bilo.“ Nagnil	A
moram imeti tisti večer, moj mora biti ... Vse mi	povej,	ves tisti večer mi daj ... Povej mi!“	A
Vse mi povej, ves tisti večer mi daj ...	Povej	mi!“ Ona je vzdignila roko, njena drobna	A
od črne ebenovine in temni kiti svojih las ...	Povej	mi, otec Zebulon, kaj naj storim?“ Mandel	A
ne vina pijan, ne žganja; toda premisli malo,	povej	tistim, ki kratijo vinu pravico in čast: vsega	A
Ampak o tem nisva govorila. To mi	povej,	če moreš razložiti, zakaj sem se ob tisti uri	A
prišel... ti, Minka, pa sedi k meni in mi kaj	povej,	ker sva žalostna obadva!“ Zelo tiho in oprezno	A
sta se svetila nad mano smaragda njenih oči...	Povej	mi, kdo si?...Ali nisi bila pri meni takrat, ko	A
oklepalo krog vratú z jeklenimi prsti. ”Ali	povej	mi, -- kaj je vse to?Kaj se je zgodilo nesramnega	A
neznana, da si ji ni upal stopiti bližje. ”	Povej	mi, kaj sem ti storil, Julija, da me ne ljubiš	A
ljubeznive besede, v sanjah še celo ... Kriste,	povej,	kaj so bile sanje?Tudi župan pravi, da se mu	A
bi ga ne prehitel njen mrtvi, mrzli glas. ”	Povej	mi vsaj, čemu si prišla ... kaj zahtevaš?Le reci	A
te ugledal, sem te rad imel. Zdaj pa mi ti	povej,	kdo da si, zato da bom še bolj vesel!“ ”Meni	A
bila že pred vratmi, sta se vrnila. ”Zdaj pa	povej,	“ je rekel Damjan, ”kako in kaj!Po mojih mislih	A
in midva sva nedolžna ... Povedal sem ti; še ti	povej,	da bo potolaženo tvoje srce!“ ”Daj, da pojdem	A
Mirno jo je pogledal. ”	Povej!	Čakal bom ... do polnoči, do jutra!“	A
komaj da boš slišal, Damjan, takoj pozabi in ne	povej	nikomur.Nato pa mi odpri duri in samo roko mi	A
si vendarle znorel!“ je vzkliknil tovariš. ”	Povej	to na cesti, kar si meni povedal, pa te bodo	A
razločil natanko; spreletelo ga je kakor strah. ”	Povej	mi, kdo da si,“ je ukazal in je stal pred njim	A
da ne boš jokala in da boš čakala name.“ ”To	povej,	kdaj da se povrneš, da bom štela tedne in dni	A
poslovim od tebe in da pridem zjutraj do mesta.	Povej	mi zdaj, če boš čakala name, ali ne; da bom	A
”Ne boš tako opravil!“ je vzrojil Kovač. ”	Povej,	če sem zadolžen do grla, ali ne!“ ”Kaj ne	A
umikaj, nimam biča s seboj.“ ”Kar nakratko	povej,	“ je rekel Elija in je stal za durmi. ”Nakratko	A
”Ali veš, koliko pijem ponoči? -- Cigan,	povej:	ali si imel že kdaj hude sanje?“ ”Imel sem	A
”Imel sem jih.“ ”	Povej,	kako da si jih pregnal!Kadar me ozdraviš, ti	A
tam notri, ne pa krščanskih ljudi!“ ”Rajši	povej,	Andrejaz, kje si izgubil svoj nos!“ ga je oprasnil	A
so zasijala v mehkem smehljaju. ”In zdaj mi	povej,	kaj je bilo ...To je tvoja mati, ki je ravnokar	A
tam, moč neporabljeno, odklonjeno, zavrženo!	Povej,	kdo ljubi svoj narod, kdo ljubi človeka, kakor	A
Zatorej -- kakorkoli!	Povej,	kar bereš v svojem srcu; zatisni oči, ne glej	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani