povej (201-300)

komaj porojena, -- kaj hočem jaz brez njé,	povej,	nesrečna, zapuščena?“...	A
odgovoríš, kot v sanjah žalostnih molčíš?	Povej,	kaj žali ti srcé, povej vse svoje mi željé	A
žalostnih molčíš? Povej, kaj žali ti srcé,	povej	vse svoje mi željé! Vse moja ti ljubezen	A
kaj draga moja dela, Da jo pozdravljam, ji	povej.	Če misli name, bodi zdrava, Poljub ji nesi moj	A
vse je veselo? Ko tvoje je srečalo moje okó,	Povej!	al te ni v sercé zabolelo? Oko, sem dejal, povesila	A
II. „Kam greva,	povej	mi, ljubi moj brat! Poglej, ogovori me le enkrat	A
mogoče se postil? . / . / stran 20 . / Pa	povej,	no, kdo, oj kdo na njivi zobal je proso? »Čiv	A
in solze za té porojéne premisli jih vse in	povej,	povej mi, zakaj me ne ljubiš? Za rane, za žalost	A
solze za té porojéne premisli jih vse in povej,	povej	mi, zakaj me ne ljubiš? Za rane, za žalost obilo	A
pekèl mi v plačilo izpolni vsaj zadnjo željó:	povej	mi, zakaj me ne ljubiš? Zbogom Ti moža si	A
zidove, veter skoznje diha žalostne glasove.	Povej,	razvalina, v soncu zatemnela! Kaj je moč človeška	A
ker jih ubijamo, naše lastne krvnike. Ali	povej	nam, kako, kako naj te pijavke pobijemo? Veliko	A
Listje pada v moji duši, listje lepih sanj.	Povej,	zakaj si odstrla pred menoj svoj lepi pajčolan	A
pogledi. . / . / stran 82 . / Pred bariero	Povej,	naj skočim preskočim, povej, naj se Ii usločim	A
Pred bariero Povej, naj skočim preskočim,	povej,	naj se Ii usločim, povej? Poglej, pred to belo	A
skočim preskočim, povej, naj se Ii usločim,	povej?	Poglej, pred to belo bariero pokleknem naj zdaj	A
Sredi gmajne brest. „	Povej,	kako raseš, sahneš sredi suhih tal? Cveteš?	A
................................. 57 Dekle,	povej,	povej .....................................	A
.......................... 57 Dekle, povej,	povej	...........................................	A
........................... 59 Dekle, to mi	povej	...........................................	A
meni pa nič. . / . / stran 59 . / Dekle,	povej,	povej Dekle, povej, povej, al′ me še ljubiš	A
pa nič. . / . / stran 59 . / Dekle, povej,	povej	Dekle, povej, povej, al′ me še ljubiš kej?	A
stran 59 . / Dekle, povej, povej Dekle,	povej,	povej, al′ me še ljubiš kej? Al′ me še ljubiš	A
59 . / Dekle, povej, povej Dekle, povej,	povej,	al′ me še ljubiš kej? Al′ me še ljubiš kej,	A
še ljubiš kej? Al′ me še ljubiš kej, to mi	povej.	»Jaz ti pa to povem, ljubiti te ne smem, ljubiti	A
ko ptič.« . / . / stran 60 . / Dekle, to mi	povej	Dekle, to mi povej, al′ se spomniš še kej,	A
stran 60 . / Dekle, to mi povej Dekle, to mi	povej,	al′ se spomniš še kej, kaj sem dejal, ko pod	A
več ne pomniš, kar še jaz tak′ dobro vem? Tak	povej,	zakaj prelomiš mi prisego, potlej grem! Oh,	A
nebeške zvezdice; se prikaži, al′ sovraži me srce,	povej,	al′ ne! Up mi vzdigni, z roko migni, ak′ bojiš	A
zapustim. . / . / stran 242 . / Oj, deklica,	povej	mi to Oj, deklica, povej mi to, al′ ljubiš	A
/ Oj, deklica, povej mi to Oj, deklica,	povej	mi to, al′ ljubiš mene ti samo. Če ljubiš mene	A
Preljubo veselje, oj, kje si doma?	Povej,	kje stanuješ, moj ljubček srca! Po hribih, dolinah	A
keblic. Poslüšajte vsi narprej, kar se vam zdej	povej	od žličnega gradü, k′ je tam per sklejdneki	A
Primože se zmislijo narprej, kar se vam zdej	povej:	Od šruocih ujst so mjero vzjeli, so žlice dejlati	A
oh, kaj bi še cvetele, venite ve z menoj.«	Povej	nam, dekle, povej, kaj ti je? vprašale so rožice	A
cvetele, venite ve z menoj.« Povej nam, dekle,	povej,	kaj ti je? vprašale so rožice žalostne vse.	A
kaj ti je? vprašale so rožice žalostne vse.	Povej,	oj, dekle, povej, kaj ti je? vprašale so rožice	A
so rožice žalostne vse. Povej, oj, dekle,	povej,	kaj ti je? vprašale so rožice vse. »Venite,	A
pobič; Mica naj ti odreze kos kruha, Kverhu pa	povej,	da bom temu zdravniku ostro prepovedal zdravljenje	A
mu je zadonelo od omizja. »Odloži, prisedi in	povej,	odkod in kako tako čvrsto in junaško!« Z uro	A
Majhna tišina; potem odgovor, rezek in nasajen: »	Povej,	da je ista pot iz hiše kakor vanjo!Med pijanci	A
Sicer pa... tamkaj... Janezu	povej!	« Deček steče k bratu:	A
»Kako ti je ime?« vprašajo. »	Povej	lepo,« pravi nono, ki je sredi sedeža, zato	A
»Z njimi sedimo!« »	Povej,	s kom hodiš, in povedal ti bom -« »Neokusna	A
napenjamo loke in prožimo puščice iz zasede. »	Povej	mi kaj,« praviš. Saj ti pripovedujem; ker ležiš	A
pripravljeno za beg... »Kadar bo deveta, mi	povej,	prosim.« »Prava skopost.« »Hgm.	A
samogibno vznemirila ob njenem boku. »Rajši kaj	povej,	« je odgovorila njegovi roki.In kakor je bil	A
A ni lepa.« »Oh,	povej!	« »Ne,« je trdo rekel.	A
roke med njegove prste, potem je zaprosila: »	Povej	čisto na kratko; na kratko na kratko.« »Glej	A
storili tako, da bi mislili!« »A kako, to mi	povej.	Eh, saj govoriva o nemogočih stvareh!	A
A je vendar lepo. Nu, pa	povej,	kako bi storil ti!« »Jaz?	A
Potem se je odhrknil. »Ne, ne,	povej!	« je živo rekla.Prijela je njegovo roko in upognila	A
ker je spet slišal njeno otroško prošnjo: »	Povej	na kratko na kratko.« Bil je skoraj pri izhodu	A
zahrbtnega. . /\ .. stran 252 . \/ »Zdaj ti kaj	povej,	« je rekla. Zganil je ramena.	A
potegnil škorenj še na desno nogo. - Pa vsaj	povej,	kaj je kar naenkrat treščilo vate! Temnikar	A
tvoj cendravi »ne zameri, ne zameri!« Rajši	povej,	kam greš, da ne bomo v skrbeh! Temnikar	A
»Ti kar udrihaj! Toda	povej	mi, kako to, da prej nisi slišal trobente?Si	A
prekleta strešnica! - Saj bom, samo to mi še	povej,	kdo so tiste razcapane sirote z rumeno kožo	A
zibajočega se krčmarja in zaukazal: »Ti raje	povej,	ali se je jokal ali se ni jokal!« »O	A
Si hud? ... Ti kar	povej!	...« »Ne, ne, ne,« je zatrjeval pismonoša	A
ki do zdaj še ni bil črhnil besede. »No, pa	povej,	ali bi se udaril z njim?« je trmoglavil Arnac	A
»Bo!« sem pritrdil. »In zdaj pa	povej	naprej!« sem jo podrezal. »Saj!« je poskoč	A
glavička!« je poskočil, ko me je zagledal. »	Povej,	ali si videl našega Cencka, ali si ga videl	A
splakniti usta, in spet sedel. »Ti zdaj meni rajši	povej,	kaj naj bi na to rekel?Kaj bi rekel na Ravničarjeve	A
take misli neumne ali niso. Ti kar naravnost	povej!	- Seveda so neumne... - sem z muko pritrdil	A
let sem pri hiši, v Nikjeru pa še nisem bila.	Povej	no, kje je? Dvignil bo glavo in ji pogledal	A
je skoraj slovesno prikimal oče. -	Povej	no, od kdaj pa si tako daljnoviden, da moraš	A
No, ti nič ne maraj! ...	Povej,	kako je bilo v Tolminu.Bo?	A
je resno rekel Trnar. -	Povej	ti prej meni, zakaj toliko govoriš?	A
čebelnjaku ... In če bo baba kaj regljala, ji kar	povej,	da sem te jaz poslal. - Bom, - je glasno	A
vzdihnila in me spet pocukala za rokav. -	Povej,	ali si ti lahko misliš, da te ne bi bilo?	A
Nato mi je pogledala v oči in živo vprašala: -	Povej,	ali se boš pogovarjal z mano, ko bom zrasla	A
- Kaj pa je? -	Povej,	če je to lepo? - Kaj je lepo?	A
sem naveličano zamahnil z roko. -	Povej,	ali boš res pobegnil čez mejo? -je zaupljivo	A
srajco na kosmatih prsih. - Kar pojdi domov in	povej,	da takoj pridem. - Nato je stopil korak bliže	A
Vse razloži! Po pravici	povej,	koliko je naša Justina pretrpela zaradi njenega	A
To boš potem povedal. Najprej	povej,	če je tam kava draga?...Jaz pa lepo počakam, da	A
moram povedati, kaj se je zgodilo.« »No, pa	povej,	za božjo voljo!« »Saj mislim, toda to	A
Vesel boš in prost. Govori še o uporu in	povej	našim bratom, kako smo trpeli! - Bom	A
»Hop, poba, stoj!	Povej	ali imate pri vas žlice?« Bosopetnik	A
zavreščala Gilda. »Kje pa je tvoja hiša, a,	povej?	« »Moja hiša,«	A
pogledal ter ga že stotič radovedno vprašal: »	Povej,	kaj je durak?« In tudi Peter se ne bo	A
nisem zamišljen,« je hitel zanikavati pob. »	Povej	o Samotežnikih!« »No, prav, bom pa povedal	A
odkrehnil in šele po dolgem premolku vprašal: »	Povej	mi, ali si že kdaj premišljal, kaj bi rad bil	A
Pomračil se je in rekel: »Ti kar naravnost	povej!	« »Saj tudi bom!	A
»In nikdar več ga ne boš videl! Pa mi zdaj	povej,	kako boš strgal palico, a?« Matic je	A
dima, ki se je valil iz kuhinje, in stokala: »	Povej	vendar, ali naj kure spustim ali naj ostanejo	A
To ni šala. Ti lepo	povej,	ali naj jih spustim ali naj ostanejo v kurniku	A
Vidiš ...« je dahnil Matic in prikimal. »Ti kar	povej	Loputniku, da sem šla.« »Si šla ...« je	A
Kaj boš vsakemu posebej govoril! Vsem	povej!	« »Tako je!	A
za hip ošvrkne s pogledom in jasno reče: »	Povej	mu, da je na mojem hrbtu sedemdeset garaških	A
19 .. . \/ . / »Ti kar	povej!	Toda če bo navzgor, ne bo prava pa božorno‐boserna	A
povedal Tantadruj. »Dobro, dobro, ti kar župniku	povej,	« ga je starec očetovsko potrepljal.	A
Tantadruj, že vem, a ne povem!« se je izmikal. »	Povej!	Povej!«	A
»Povej!	Povej!	« »Tantadruj, ne smem!	A
Matic je obstal in se obrnil. »V imenu postave,	povej,	zakaj pojejo!« je uradno zahreščal stražmojster	A
Modrijan, ali jim mar nisem sorodnik? Pa ti	povej!	« »Te, te, te, petnajst petelinov, seveda	A
drznim pogledom, kakor bi hotel reči: »Ti kar	povej!	Saj nismo babe!«	A
»Ti si!« plane pred Modrijana. »Pa mi	povej,	zakaj tebi krava ne crkne?A?	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani