povej (901-1.000)

nji in vprašal: »Lepo te prosim, Marjanica,	povej	mi, kdo je bila?« Tedaj se je Marjanica	A
postelji je spala. Za sveto ime božje, Marjanica,	povej	mi, kdo je bila!« Marjanica se je hudo	A
Zdi se mi, da ti smem.	Povej	mi po pravici, ali nisi tudi ti onih misli,	A
nisi obdolžil tudi ti tedaj, ko je umrl Juri?	Povej!	« »Ne vem, kdo bo neki vse to mislil	A
Neža pa je vikala: »In zdaj	povej,	kje je grši človek od tebe.Redila sem te.	A
Kaj? In zdaj	povej,	kakšna neumna koza sem jaz, in kako da letam	A
koza sem jaz, in kako da letam za moškimi.	Povej,	kar povej!« »Tega nisem rekel,« je izkuša	A
jaz, in kako da letam za moškimi. Povej, kar	povej!	« »Tega nisem rekel,« je izkušal Šime	A
Bog te hoče. Pojdi, sinko moj, pojdi, in mu	povej,	da mi je hudo, hudo!« Vse, kar se je	A
žena plaho ozrla in dejala šepetaje: »Pa ne	povej	nikomur, da si me srečal.Me iščejo, sem jim	A
hotelo podrhtevati kakor v joku: »Ma-ti!« »	Povej	stricu, Petrček, kaj naj ti prinese!« je bodrila	A
nasmeh. . / . / stran 14 . / »Kar reci, kar	povej,	« je velel duhovnik.»Morda bi rad brlivko ali	A
molila zaspano in izpraševala: »Jezus, moje dete!	Povej,	kako se ti bo godilo na sam veliki petek?«	A
hvali dneva pred večerom,« je odvrnil Štampa. »	Povej	mi rajši, ali nimaš praznega kurnika?« »Nimam	A
cerkvena vrata pri Svetem Danijelu. Stopi v grad pa	povej,	kakor je prav, kakor je pisal tisti tvoj padrone	A
delu pa ni treba. In če boš kdaj ženo imel, ji	povej,	da si poznal Štampovega gospoda niz Modrejce	A
za roko in vprašal resno: »Zdaj pa ne taji in	povej	po pravici!Saj si si samo zmislil!	A
Pravičen naj bo,« je odvrnil vikar in vprašal: »Pa	povej,	kako stoji tam v besedi judovski, v tisti prvi	A
Kdo jo obrača? Tistemu	povej:	Cepoli, ne obračaj besed!Ne meni!	A
mimogrede sicer, a je videl v vseh eno povelje: zdaj	povej!	In tedaj se ga je polastil prečuden strah, občutje	A
onemela sredi besede: »Zdra‒« »Od kdaj si takó, to	povej!	« je bruhnilo iz njega in je stopil odločno za	A
Jaz pa sem jim več ko oče in mati.	Povej	jim, naj se ljubijo!« Tedaj je vikar Janez doumel	A
Ali si gluh?	Povej,	kako je to!Ali je od Boga, da Tone poslej ni	A
rekel gospod Štefan trpko prizanesljivo, »nu,	povej	še kaj pa pij.« Anže je poslušno pil in govoril	A
pridno pil. Tedaj je dejal župnik: »Tako, zdaj pa	povej,	čemu so te poslali.« Anže je vzdihnil, pogoltnil	A
sem.« »Vidimo,« je prikimal resno župnik, »le	povej	še, zakaj!« Anže je globoko vzdihnil in nato	A
da smo na Kneži doma in ne v Podmelcu? To	povej	v uradu.« »Bom povedal, kakor želite,« je pritrdil	A
plakal nekdo daleč, daleč ... »Tolminka mala! Pa	povej,	kaj je najboljše?« »Češnje, stric, gospod Bog	A
Premakni Jalovnik, Štefan, če moreš, obrni Bačo!	Povej	kozlu, da so planine, kjer se more skriti, povej	A
Povej kozlu, da so planine, kjer se more skriti,	povej	volu, da ima roge.Povej jim, da so ljudje in	A
kjer se more skriti, povej volu, da ima roge.	Povej	jim, da so ljudje in da je pravica za vse ljudi	A
Takrat je vprašal župnik tiho, skoraj šepetaje: »	Povej,	Neža!Naj bo karkoli!«	A
s človekom, ki sta se vajena od mladega; »ti	povej,	če je pregrešna ta zadnja slà v meni.Ubil jo	A
znata ti pa tolminski Defacis pomagati. Daj nu,	povej!	Takšnih rož mi daj, da mi odleže.«	A
trenil, se je glumač razgrel in vzkliknil: »Tak,	povej	no!Saj je tisti, ki ga je tvoj oče v Sočo pognal	A
tako,« je vzkliknil Štefan, »potem mi le še	povej,	kako more Bog gledati tako mirno ... « Andrej	A
je dejal Božič zelo ponižno, »ali ga koplješ?	Povej	no, še meni!Ali pa mi posodi.	A
si še cerkovniški. Le kje naj izberem, to mi	povej!	« »Bog pomagaj!	A
Veljajo pa, dokler se prvo pismo ne zgubi.« »	Povej	že, ali ga Golja še ima?« »Ima in nima,« je	A
tedaj Mohor in začel dražiti domačina: »To mi	povej,	Kozariščan!Ali je res, da ste se Tolminci odvadili	A
»Moram iti. Če te bodo vprašali, ne	povej,	da me poznaš.« »Ne bom!« je šepnila.	A
Vsaj z eno žensko naj se pomeni, da bo sit.	Povej	mu pod nos, kakor mu gre.Žensk nima pravice	A
»Nič se ti ne bo zgodilo. Tistega človeka	povej,	pa te izpustim.« »Nikoli!« je zavpila.	A
Ali smem?« »	Povej!	« je bevsknil sodnik. »To-le preberite pa potrdite	A
njihovo neskrbnost v svetlih valeh. »Materi	povej,	« je spregovoril Luka. »Ne morem,« je rekla deklica	A
je tisto, kar so gospoda z nami počeli? To mi	povej!	Povej, kako te v tem uče tvoji učitelji.«	A
To mi povej!	Povej,	kako te v tem uče tvoji učitelji.« »Prav uče	A
je dejal Zorut. . / . / stran 444 . / »Pa	povej	onemu, da si govoril z Mohorjem Kacafuro, ki	A
času spet sreča svojo ljubezen. »Nikomur ne	povej,	da se je vrnil...« mi je zabičal ata. »Dovolj	A
sem ga imel posebno rad. »No, vsaj ti mi kaj	povej!	« sem mu pokimal z glavo.On pa nič.	A
»Saj grem... Samo nekaj mi prej še	povej,	Johan!« sem ga zaprosil.Johana smo vsi tikali	A
»Ne, nekaj drugega...« sem pomencal. »No, le	povej!	« »Če ne boš hud...«	A
dali študirat za gospoda ali za škrica! To mi	povej!	« »Eh, gospod pa tak!	A
ko se je naredila noč. »Ti pa gospodu Vossu	povej,	da ne morem, ker sem strašno bolan in ker nimam	A
ognil vsem sporom in nepotrebnim prepirom. »No,	povej,	kaj sem naredil narobe!« »Veliko, veliko	A
Kamorkoli pridem, govorijo samo o tebi...« »No,	povej	že, za kaj gre, drugače me bo razneslo od radovednosti	A
»No, kaj si doživel?« sem dregnil vanj. »	Povej	že enkrat!« »To, da sva Peričniku z	A
vedel, da je to samo najina skrivnost. »No,	povej!	« »Slap Peričnik je včasih padal tam	A
tudi jaz, smo mu navdušeno zaploskali. »In	povej	tudi to, kaj se je zgodilo potem!« sem ga bodril	A
»Hvala ti za pojasnilo! Sedaj mi pa še	povej,	kakšno vojaščino imate, in kakšna je posadka	A
edina tolažba! Toda kako se je zgodilo vse to,	povej	mi vendar!« »Kako se je zgodilo?« odgovori pater	A
Pater major si natoči in pije. Potem vpraša: »	Povej	mi, kaj se je zgodilo dalje?« »Torej stara Meta	A
To je ravno modrost v modrosti te naprave.« »	Povej	mi še nekaj!Opazujem in opazujem tolpo izpovedancev	A
kakor si govoril!« Potem vprašam: »Sedaj mi še	povej,	ali so očetje frančiškani tudi sodniki na kazenskem	A
tega, kar hoče zapisati soror Evlalija, ta ga	povej!	Ne dolgo, in prepozno bode!	A
niste nič skusili in ki tudi nič ne veste!« »	Povej	nam kaj!« je prosila Liza, ki se očividno z	A
Še vedno sem ji hotel biti oče: »	Povej	mi, Meta, kedaj je naš Blegoš najlepši? Ali	A
daleč od njega, ko je še zavpil: »Meta, le	povej	Lizi, da kopljem novo njivo!« Pod Malenskim	A
Na ves glas je klical: »Piškotulja, kje si?	Povej	no, a sem ti kdaj kaj dolžan ostal?Ti preklicana	A
»Kdo vendar?	Povej	no!Ne imej ključavnice na ustih!«	A
Le jokanja ne! »Ljuba Karolina,	povej	vsaj, kaj je?« vpraša mehko. Z belim robcem	A
vendar nisi zapredla v kako neumno ljubezen!	Povej	no, oj ti ljuba šemica moja!« »Poprej je Bergamucev	A
mogoče!« je odgovoril Bernbacher hladnokrvno. »	Povej	vendar, kako je mogoče?« je silil Češko. »Lavrin	A
kaka groza!« V največji jezi pa je viknila: »	Povej,	s kom si oženjen? Ali z mano?	A
Je morda ta kaj zate trpela?	Povej	in govori!« Ko ji ni ničesar odgovoril, je zatulila	A
O, o, o!	Povej	in govori!«Inglesie je uvidel, da se mu ni dalje	A
Ali prideš ali ne prideš?	Povej	vendar!Piše mi, da neprestano misli nate, ti	A
obrnil ter izpregovoril osorno: »Očetu pa le	povej,	da naj pripravi denar, če me ne vzameš!« Kar	A
Vzeti me pa mora, da veš! Tudi mi	povej,	kdo je!V greh se ne podam, Magdalena, ker nočem	A
bledem obrazu. Zopet je izpregovoril: »Marija,	povej	mi, se li tudi ti tako dolgočasiš na zemlji	A
nase, in kako naj opravljam svojo službo, to mi	povej,	Maksim Porfirjevič?« »Izgovori se,« je del oni	A
Metelko je zdihoval: »Kdo pa?	Povej	vendar, kdo pa?« »Ne osebe, ideje nas rešijo	A
skrbeh in kaj naj počnemo, če te izgubimo?	Povej	mi torej!« Jurij Ljudevit se je pazno	A
deželi te oblasti, da dosežejo, kar hočejo!« »	Povej	vendar kdaj, kdo je?« »Poslušaj torej	A
se pridno in dobro učiš? He, dlaka, o tem kaj	povej	poštenemu svojemu stricu!« »Vidi se	A
skuša izmolsti kaj žvenketajočega!« »Pojdi in	povej	mu, da ga kličejo zakoni - leges et constitutiones	A
»Nikar se ne šaliti!	Povej	mi resnico!« »No, ker si pošteno vprašal	A
Napel se je obraz tolstemu gostilničarju: »	Povej	mi resnico, prijatelj!« »Deželni glavar	A
Hej Plavček, prikrevljaj sem!	Povej,	koliko je dolga, gospod ti hoče plačati!Saj	A
« »He, Plavec,« kričal je óni zmagonosno, »	povej	mi, koliko velja pri tebi beneški cekin in kaj	A
»Caraffa je že v mojih rokah! A	povej	mi, mi Engelbrehte, ima li ta vladika Pádenski	A
hotel danes v noči odjezditi z menoj na Turjak!	Povej	mu, da imam novega konja in da zastavim deset	A
cekinov, da ga nima takega v svojem revnem polku.	Povej	mu tudi, da se bode kratkočasil z menoj na Turjaku	A
dejal vitez, s silo ukrotiš svojo strast, »in	povej	mi vse, kar veš o gospe Ani Rozini!«	A
zeleno travo - če bi tudi graščinska ne bila!« »	Povej,	povej, kako je bilo!Kam si mi vlekel ženo!«	A
travo - če bi tudi graščinska ne bila!« »Povej,	povej,	kako je bilo!Kam si mi vlekel ženo!«	A
Iz te moke ne bode kruha!	Povej	ti gospodu Mesecu ali Soncu ali kako se mu že	A
obrnil k dijaku: »Idi k svojemu gospodu in	povej	mu, da mu izpod treh cekinov ne morem dati te	A
orožje!« »Izlij ga kupo, dragi Simonović, in	povej	nam, kar veš!Aricago pa moraš poznati: veliko	A
»Ne, nekaj bolj važnega je!« »	Povej	že vendar!« »Oženil bi se rad!«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani