povej (501-600)

Enajsto teče.« »Jera,	povej,	ali se ti je godila kdaj krivica pri nas?«	A
pojdi, če hočeš, koj k župniku in mu še kaj	povej.	« France ji je vrgel knjižico v naročje in vstal	A
je pobrisala stol in ga povabila: »Sedi no in	povej!	Kar tukaj, da jih ne bova budila v hiši.«	A
je prvi izpregovoril: »Če se ti ni le zdelo.	Povej	nam katerega, saj jih je dosti iz naše fare	A
Ni res,« je postavil Luka svojo trditev. »Le	povej	mi enega med temi, ki ga ni škoda.« »Škoda je	A
je zdrsnil z ognjišča. »Nikamor ne pojde, le	povej	ji, tukaj bo, kakor sem rekel.« Nato je spet	A
»To sam vem. Ampak	povej	mi eno, da bom tole čutil zanjo in tole trpel	A
prilegla taka beseda. »Sedaj pa pustiva to in mi	povej:	ali pojdeš po ‚ženo’, ko bo Francka na tem?	A
pogledala. »Franca,« je prosil, »lepo te prosim,	povej,	kaj misliš. Meni ni več strpeti brez tebe.«	A
Nato je nalil Petrinu kozarec in ga vprašal: »	Povej	natančno, kako pravi razglas!« »Razglas črka	A
se ga prestrašil, da so se mi noge šibile. »	Povej,	brž, brž!« sem tiščal vanj.Saj ni mogel.	A
»Hujše reči so kot smrt, gospod Urban.« »	Povej	vendar!« »Ko bi mi mogli pomagati!«	A
»Suzana, sence ni na tebi. Samo to	povej,	ali bi ga spoznala?« »Če bi ga desetkrat predme	A
s težavo utolažil, sem ga vprašal: »Martin,	povej,	kaj se je zgodilo?« »Zbolel sem.«	A
»In jaz ti še rečem, da si krivičen.	Povej	mi, kaj naj počno te gostaške matere z majhnimi	A
hodi z Daždbogom, poišči ovcé, Veles s teboj in	povej	očetu, da pridejo bogati kupci.Dobro bodo plačáli	A
vedno otiral pot ter hodil globoko po sapo. »	Povej	hitro, kaj želiš!Nam se mudi.	A
pekel iz cestnega blata! Govori modreje in	povej,	kako je v Afriki. Od ondod si prišel, ker si	A
hipoma pobledi. »Irena, ljubila ga boš, reci,	povej!	Uril sem se in se postil hodil sem zgodaj spat	A
carsko milost položim k tvojim nogam, Irena.	Povej,	ali boš ljubila Azbada?« »Ljubila bom junaka	A
»Ne lažem, gospod!« »	Povej,	ali nisi bil ti med Sloveni, ki so za Donavo	A
Vprašam te ker te ljubim in se bojim zate.	Povej	mi, prisezi mi na bogove, ali si se vojskoval	A
Kdo ti je storil žalost?	Povej!	Nož imam!	A
domov, da bi mirno počil od trpljenja.« »No,	povej,	Radovane!Zadelo te je zlo!«	A
»Zopet se izogibaš!	Povej,	čemu se jeziš in suješ s pestmi proti mesecu	A
domu! Pojdi čez Donavo, pozdravi mi očeta in	povej,	zakaj ni sina domov.Ponosen bo name Svarun in	A
Hodi od roda do roda, svari in prosi, pomirjuj,	povej	jim o sleparju Tunjušu, bizantinskem hlapcu	A
izdajalcu! Če bi se pa dvignila vojska, pridi in mi	povej!	Tedaj se vrne Svarunov sin med brate.«	A
»In sicer nič?	Povej	naglo!« »Obljubila mi je, da mi pošlje blagovest	A
bil Platon moj oče, tega vozla ne razrešim!	Povej	podrobno. Sédiva. ‒ Čakaj.Ali imaš Irenino pismo	A
Žal za čas.	Povej!	« »Izročil mi ga je Numida.«	A
»V osmih dneh, pravim.	Povej	jim, naj bodo pripravljeni. To se pravi, kadar	A
»Ne išči ovinkov!	Povej	naravnost!« »Nova postava se razglasi jutri	A
Preberi in podpiši, če si zadovoljen. Če nisi,	povej	naglo, prodam drugemu!« Abiataru je zažarelo	A
vitkih stebrov. »Prejasnost, govori, hitro	povej;	zakaj ne vem, me li učaka zora še živega.«	A
»Jaz, da, jaz, Radovan!« »	Povej!	« je silil Iztok. »Zadnjič je bilo, ko sem nesel	A
»Radovane, ne trati besed!	Povej,	kje si ga videl, kod tiči. Takoj udarimo za	A
Bedak ima srečo!« ‒ »	Povej,	kako bi sporočil jaz despotu, preden se vrne	A
In ti veš zanjo? Prefekt,	povej,	izroči mi jo, vrni jo moji duši, izreci željo	A
moji duši, izreci željo, izpolnim ti jo, samo	povej,	kje je Irena?« Prefektu ni mogla beseda iz prsi	A
Koprni edino po maščevanju.	Povej,	ako veš o njej!« »In ko ni Epafrodita, ko je	A
despojne odpre vrata do odlične službe v Bizancu.	Povej,	daj, izroči mi Ireno!« Zviti Azbad je zadel	A
O Toper, raduj se časti neizmerne!	Povej,	sužnja, prejasni gospodarici, da se ji klanja	A
glasom zapretila evnuhu: »Poberi se, Judež!	Povej	despojni, da sem svobodna, da ne maram več svilenih	A
Ti veš zanjo?	Povej,	kam je odjezdil Tunjuš z njo, da mu jo iztrgamo	A
»Kam je krenila, na jug ali na sever?	Povej!	Ti si jo zavedla, ker ji ni znana pot!	A
Doklèr pa živi, ni rešitve Tunjušu. Zato	povej,	kako si se je znebila, povej do mrvice, jaz	A
Tunjušu. Zato povej, kako si se je znebila,	povej	do mrvice, jaz pojde in za njo in jo umorim	A
Pripoveduj!« »	Povej	mi ti, kje je Iztok.Do njega me pošilja Epafrodit	A
prihitela tudi Cirila zahvaljevat Spiridiona. ‚	Povej	gospodarici, naj prosi strica, da odpotuje zvečer	A
Pa kljub Epafroditovemu vinu ne bodi ohol in	povej,	kje je sestra in kako si jo našel!« Za godčevim	A
Slavo žanješ, čemu se jeziš na setev!	Povej	naglo o Ljubinici in govori o Ireni!Nismo v	A
Nazaj pojdi! Nazaj v Solun in pozdravi in	povej	in prosi in reci in pripelji jih sem.Seveda	A
»Papa, kaj je naredil med kosilom!« »	Povej,	povej, Alena!« Obe sta se zasmejali	A
Papa, kaj je naredil med kosilom!« »Povej,	povej,	Alena!« Obe sta se zasmejali.	A
pijačo mešetarju in je jezen loputal z durmi. »	Povej	še enkrat, kako je s Strniško!In če se zlažeš	A
ji je bil nenavadno teman, skoraj zadirčen. »	Povej	mi, zakaj ste taki.Tudi ti nisi drugačna, nikar	A
V njej je kričalo:	Povej,	vse povej!Za krikom pa je stal Brest, ki ji	A
V njej je kričalo: Povej, vse	povej!	Za krikom pa je stal Brest, ki ji je svetoval	A
Pozdravljena, Alenčica!« »	Povej	mi, ali imaš kaj krvi ali je nimaš, ali si brez	A
je okrenila do Alene in jo sočutno prosila: »	Povej	mi, kaj te tare!Zaupaj mi!	A
ustavila pred Aleno, ki si je otirala oči. »	Povej	mi, ali si to že komu zaupala?« Alena	A
kateremu se je smililo izlito vino, »potem pa	povej	kaj o pravdi!« Jok se je gugal in segal	A
Na dan z njim!	Povej	ime, Markovec!Povej!	A
Povej ime, Markovec!	Povej!	Jaz ga tožim in Smrekar ga toži, na veliki pečat	A
Gosposka je govorila in sodila.« »Ne jezi se in	povej,	kako je sodila!« »Po pravici!«	A
»Kdo te je žalil?	Povej	mi!« »Ah, Ivan,« je začela Alena in	A
»To ve on bolje kot mi. -	Povej!	«Oče je potrkal z nohtom glasneje po mizi.	A
Vsi so umolknili, dokler ni povzel oče: »	Povej	mi, ali si bil pes ali si bil človek?«	A
Za nedeljo dobi može in zasnubite.	Povej,	da bomo svatovali na Podlogu - in ne po bajtarsko	A
očetom?« je pošepetala mimogrede Gašperju. »Ne	povej	vsega, lepo te prosim.« »Vse, mati,	A
imel Gašperčka, ko dobi pisano mamo? In bratoma	povej,	da ju na smrtni postelji prosim, naj mi ne zamerita	A
selili - uh, si otročja!« vzkipi oče. »Natančno	povej,	ne, če že govoriš!Vedno nekaj momljaš ali pa	A
»Ne, samo slišal bi rad.	Povej	mi.« »Za zmeraj,« je z drhtečimi ustnicam	A
vzplamenele. »Če si upaš kaj takega blekniti, mi še	povej,	kdo to pravi!« »Kaj jaz vem, kdo,« je	A
Prehudo je, da bi vedel samo jaz.« »Pa vsaj hitro	povej.	Tako počasi tega ne bom prenesla - če je še kaj	A
si otročja!" je zarohnel oče. "Če že začneš,	povej	natančno in vse po vrsti, da človek ve, kako	A
praviš ti, samo da tisto pa meni ni všeč ... No,	povej	naprej." "Potem kar naprej likaš.	A
pri tleh, kakor da je kolena ne ubogajo več. »	Povej	mi, kako se imaš, pa če je kaj novega.« Veronika	A
Poklical je teto na pomoč. »Ji pa še ti	povej,	no, Anica!Če se mora delati, kot da ne ve, kaj	A
Miloš se je zasmejal. »No, le	povej,	kar bi rada, prej ti tako ne bo dalo miru,«	A
če je kdo tako srečen kakor jaz. Pa mi vseeno	povej.	« »Na to mi ne bo tako težko odgovoriti kakor	A
povem, kako je prišlo do tega?« je rekla. »Ja,	povej,	to povej,« se je zasmejal Tinetov glas.Veroniki	A
je prišlo do tega?« je rekla. »Ja, povej, to	povej,	« se je zasmejal Tinetov glas.Veroniki se je	A
blebetaj!« jo je surovo prekinil Miloš. »Rajši	povej,	zakaj ni nobene muzike.Se ti je pokvaril gramofon	A
spomni se, Veronika, kje imaš mamo. Spomni se in	povej,	da bo jasno.Veronika ni več dvomila, da je ta	A
Bodi resna. Pobrskaj do dna in	povej	vse po vrsti. ‘Ja, ja,’ se je odzvala Veronika	A
Saj nisem njegova žena!’ -	Povej	raje, kako je v resnici.Odbila si ga, avša,	A
Pomolčala je in tiho dodala: »	Povej	mi, Veronika, kaj ti je bilo?«Veronika se je	A
»Kaj ti je, Veronika?	Povej	mi.«Martina je počasi vstala in se ji hotela	A
sem to dobro vedela, od prvega trenutka.« »Pa	povej	še meni.Ampak tako, da bom res kaj izvedela	A
Samo kako? To mi	povej,	Martina!« »To ti pripovedujem že ves čas, Veronika	A
Veronika, vse to bo minilo, boš videla. Ampak	povej,	zakaj si se ustavila?« »Noge me bolijo,« je	A
Meni je vseeno!« »Le	povej.	« »Samo da veš, to je zaupno.	A
Kakor na starih portretih grofic.« »	Povej	naprej.« »Tako vesela sem bila, ko sem jo zagledala	A
enavadnega, same reči, ki jih ne morem razumeti.« »	Povej	meni.Z združenimi močmi vse razrešiva.«	A
»Kaj si se zamislila?	Povej	naprej, zanima me,« je rekla Martina. »Takoj	A
»Ne. Kar	povej,	kaj bi rada.« »Sama pojdem domov.«	A
DVANAJSTO POGLAVJE »	Povej,	kako je z Veroniko.« »Zdravniki nič ne rečejo	A
Milena sprašuje, kako je z Veroniko.« »Še meni	povej,	to je tako zanimivo!« »Ni kaj praviti.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani