nova beseda iz Slovenije
prsih, nato pa takoj spet jezno zagrmel: »Toda | povej | ti meni, zakaj pa jeze ne hladiš?In zakaj ne | A |
zagrmel in ponosno poskočil kakor otrok. »Pa ti | povej, | kje se skriva ta hudič!Od kod to pride?« | A |
pa druga grenkoba, pa tretja grenkoba no, pa | povej, | kako bi človek sploh živel, če ne bi tudi usta | A |
oblikoval poveljnik z usti vprašanje, samo to | povej, | kam-so-šli?Tja? pokazal je proti dolini. | A |
- | Povej! | Reči! | A |
Prekleto, ali si tudi ti tak preklet norec! | Povej, | je lahko črn duh shranjen v zamašeni steklenički | A |
lahko črn duh shranjen v zamašeni steklenički? | Povej, | katera mati mori svoje otroke?Kakšen »pišek | A |
Kakšen »pišek« ti lahko prinese denar? | Povej! | Naravnost v oči ga je gledal in njegov pogled | A |
Dobro razumem. A eno mi | povej, | preden se razideva.Neko skrito zamisel nosiš | A |
Neka ideja te žene po svetu. | Povej. | Johan Ot je za trenutek obnemel. | A |
- | Povej, | je dodal čez čas, povej, si bil kdaj v Salzburgu | A |
- Povej, je dodal čez čas, | povej, | si bil kdaj v Salzburgu? - | A |
konec mize in se vzpodbudno nasmehnil, no pa | povej, | kaj pa si in kdo si. - Johan Ot, je rekel | A |
sem gledal kos neba skozi raztrgano streho... | Povej | mi tudi o Lizboni, vse mi povej...Dvomi in strahovi | A |
raztrgano streho... Povej mi tudi o Lizboni, vse mi | povej. | ..Dvomi in strahovi so odšli, zdaj ko stvari | A |
- | Povej, | kaj se je zgodilo med teboj in samostanskim | A |
šepnil Simon, teci zdaj, je šepnila Amalija, | povej | Katarini, je rekel Simon, teci, je zadihano | A |
Kaj še, je rekel, kaj še? Hitro | povej, | da čimprej mine. - | A |
rekel, In morala sem piti tisto kislo vino, | povej, | si rekel, kaj imajo tam doli pri nas v Istri | A |
je in na njenem obrazu se ni nič zganilo. » | Povej | temu gospodu,« je rekla, »da potrebujem takšne | A |
Divjanje melanholije. »Je tisto sploh moški, | povej: | kakšno bitje je tisto?Moški že ni, ni res?« | A |
Je to še sploh ona? | Povej. | « Minilo je nekaj trenutkov, slišati je | A |
- Kaj si imel z Lepo, Vili, | povej | vendar, kaj si imel z Lepo? Vili Fink molči | A |
- | Povej, | kaj si mislila? Ona pa ga grabi za roke, | A |
Vsak ga enkrat poserje. Zdaj pa | povej, | Vili, povej kameradu, kaj si dobrega prinesel | A |
Vsak ga enkrat poserje. Zdaj pa povej, Vili, | povej | kameradu, kaj si dobrega prinesel. - | A |
človek. Lastna mati ti ne bi verjela, reče, | povej, | kje so ostale stvari. - | A |
Pojdi po Bussolina Muholovca lepljivega in mu | povej, | da sem spala s teboj v abesinskih barakah.Vedel | A |
- No, je rekel Črni, | povej, | kaj je bilo z Vudlerjevo mapo. Kostrin je ponovil | A |
To je osebna zadeva. - No, | povej, | tovariš Kostrin, zakaj si sežgal Vudlerjevo | A |
Ali veš, koliko lahko dobiš za to? Črni, | povej | mu, koliko lahko dobi za to?- Pet let, je zlovoljno | A |
je moral zdaj nepremično ležati na kavču. - | Povej | mi, tovariš Kostrin, je spet nenadoma rekel | A |
»A ti povem?« » | Povej. | « »Mislim na neki vagon. | A |
»Dobro.« » | Povej | mi,« je rekel, »je to tako kot po kakšni bitki | A |
gledal njegov obraz v zrcalu. »Eno stvar mi | povej, | Johan.Si jo kdaj spremil domov, ko sem bil na | A |
Pogledal me je z zaupljivimi mrzlimi očmi. » | Povej, | če ni to krivica.« »Je.« | A |
menoj in me gledal tja na posteljo. »Nikomur ne | povej, | « je malo prosil, malo grozil. »Bejž no,« | A |
Vstal sem in za korak se je umaknil. »Še kaj | povej, | « je rekel in stresel s pištolo proti meni. | A |
Bil je bled. » | Povej. | « »Kaj naj povem?« | A |
Se spomniš Masade? Kje si, Leonca, | povej | mi, kje si?Bila je v bolnici, kri ji je tekla | A |
Kdaj si nazadnje slišal kako komando? No, | povej, | brihtna buča.Je sploh slišal nisi!« je kar vzcvetel | A |
Molči, žena, da povem do konca! Vrni se in jim | povej, | da je najin sin z letalom prebegnil v Avstrijo | A |
Ponosno je dvignil glavo in zravnal ramena. »Ja, | povej | jim, da ni hotel ubogati povelja in vreči bombe | A |
»da bom povedal na kakem ženitovanju.« »Le | povej; | a ti ne bodo verjeli,« ugovarja Rožanec. »O | A |
biriču, da te odpelje. . / . / stran 83 . / Hoj, | povej, | koliko let imaš, grešnik sivi, in kolikokrat | A |
trije od lakote in da vam je samo za denar. | Povej, | koliko potrebuješ, da bo konec norosti!« »Oho | A |
zložno, taka je sodnijska navada, če še ne veš. | Povej | ti, Miha, kaj je zakrivil ta človek, ki stoji | A |
»Koliko hočeš, hudič? | Povej! | « zavpije Rožanec togoten, in tudi Juriju se | A |
« »Nič se ne boj, Miha,« pravi Premec, »pa | povej, | koliko je bilo, da bo Juri tudi slišal.« »E | A |
hočeš, da ti povem?« nadaljuje Štefan. »Le | povej! | « »Pa saj vidim, da me ne poslušaš. | A |
nekaj lepega ti bom povedal!« »Kar gredoč | povej! | « »Rozalka, kaj praviš? kako ti misliš? kaj bi | A |
pusti vendar te neumnosti,« se jezi deklica. » | Povej | mi kaj pametnega, potem te bom rajši imela. | A |
Toda pustimo to govorjenje, ki ne velja nič. | Povej | rajši, če pojdeta z očetom na semenj k Sv. Andreju | A |
vedel, da pride gori, a to je ni potolažilo. » | Povej, | kje si jih dobil!« je rekla; »sama si jih grem | A |
Za to je še čas.« »Zdaj mi pa še | povej, | kako sem prišel snoči domov!« »I, lepo. | A |
obetala, zato je bil Štefan tudi po pravici hud. » | Povej | vsaj kak čas, naj bo že, kadar hoče!« jo je | A |
Saj vidiš, da ni Rožanca tukaj. | Povej | rajši, ali je res iztaknil žandar Primoževega | A |
Da si le ti še prišel! | Povej | mi še, Juri, kako se ti godi!Jaz težko govorim | A |
»Tole bo še za večerjo. Zdaj pa | povej, | Tone, kaj bo dobrega!« »Vprašat sem te prišel | A |
pohvalil. »No, Gašperček,« je zdaj dejal, »ti pa | povej, | čigava je ona njiva ob robu!« »Strica Toneta | A |
pravim jaz.« »Pusti te marnje, Tetrev, in | povej, | čemu si pravzaprav prišel!« »Dobro, da si me | A |
»O tudi tudi,« je dejala mati. » | Povej | no, Tomaž, kaj se je zgodilo s polomljenim Mihom | A |
se mi zdi, da mi je še otroci ne verjamejo. | Povej | mi rajši kaj o pisatelju Urbanu Škorcu!« »Navadno | A |
Oh, kdo te bo poslušal! | Povej | vsaj, zakaj nisi šel kosit!« »Zato, ker naj | A |
bom sunila, da se boš po dvorišču pobiral. | Povej, | koliko si zapravil!« »Ha, ha, ha,« se je smejal | A |
burke,« je dejal Tomažon, »ker si že prestara! | Povej | naravnost zadnjo besedo!Ali daš kravo za sto | A |
Ne govori tako!« »No, | povej, | kdo je pod mojo streho?« »Tonček, uboge Marjete | A |
enkrat se boš moral vendarle lotiti kakega dela. | Povej | mi, kaj te najbolj veseli?« Tonček do zdaj še | A |
škripcu; že sem mislil, da bo to moja zadnja.« » | Povej | no, kako je bilo!« ga sili Jernač. »Dajte mi | A |
ali ne. Če boš videl kakšno izpremembo, pa mi | povej. | « Že drugi dan sem videl, da so jajca bolj nabuhnjena | A |
srečo? ‒ je vprašal naglo. ‒Ako boš sposoben, | povej | komisiji, da sta dva brata vojaka in si ti edina | A |
je rahlo stresla Minko za ramo, ‒ ne jokaj! | Povej | mi, kaj te teži!Zaupaj mi svojo bol, potem ti | A |
‒Hej, vojska, vojska! ... | Povej | mi, ali svet ne bi bil boljši brez nje.Koliko | A |
Slišalo se je samo ihtenje. ‒ | Povej | mi, zakaj si nesrečna, ‒ je nadaljevala mati | A |
nekaj trenutkov mogel nadaljevati svoj govor. ‒ | Povej | ubogi starki, da sem mnogo molil iz njega in | A |
poljubljal sem ga in sem pri tem mislil nanjo. | Povej | ji, da je bila moja največja želja, da bi jo | A |
Jože ni vedel, kako bi odgovoril. ‒Prosim te, | povej, | kdo je bil?... In kakšen je tisti spominček? | A |
‒Govori mi o Štefanu! ... | Povej | vse, kar veš o njem!... | A |
pojdi k materi, izroči ji molitvenik in ji | povej, | da sem često molil iz njega ...Nageljček pa daj | A |
Jože je za trenutek prenehal in jo tolažil. ‒ | Povej | ji, da sem jo neizmerno ljubil ...Tolaži jo! | A |
. / stran 38 . / ljubezen je zakleti grad | povej | mu veter iz ravnic kako je pod perutmi ptic | A |
tedaj za dva napravljeno . / . / stran 41 . / | povej | mu veter iz daljav o večni žeji mladih trav | A |
ponavljal ta svoj zakaj. . / . / stran 91 . / | Povej | mi, zakaj?Zakaj je to treba? | A |
pomeni, če si Rus, a je le prikimal. Ampak, | povej | mi, je povzdignil: imaš kje kak svoj kot? | A |
je stresel in se mu od strani zazrl v obraz. | Povej | jim, da se je Bumbaš posral na vse in da jih | A |
posral na vse in da jih kurc gleda. Vse tako | povej. | Ani povej. | A |
Vse tako povej. Ani | povej. | Fani povej. | A |
Ani povej. Fani | povej. | Pištiju povej ‒ tudi Pištiju povej, da se je | A |
Fani povej. Pištiju | povej | ‒ tudi Pištiju povej, da se je Bumbaš posral | A |
Fani povej. Pištiju povej ‒ tudi Pištiju | povej, | da se je Bumbaš posral na vse in da ga kurc | A |
obupan in nejevoljen otresal. Pa mi pač ti | povej | ‒ kaj je estrada ‒ če si že taka glava? Estrada | A |
če te bo kdo vprašal zakaj, potem mu kar lepo | povej: | Zato, ker je mojster Gajaš tako rekel! 24. | A |
sem si vsaj za silo povrnil škodo. Zdaj pa: | povej | ti, prosim, to policiji, s čim si jo plačal | A |
vesela sebe!« se je pozibavala v vetru. »Ampak, | povej | mi, sonce, ali sem tudi zares lepa?« »Lepa si | A |
»Kakšen greh? | Povej | mi, Kotlóvščak!Ali je o veliki noči greh, ko | A |
kaj užaljen zaradi tvojih lončenih klobukov. | Povej | mi, kolikokrat si že porabil ta dovtip?« »Mar | A |
tvoj svet, kolikor mogoče. Preden umolknem, mi | povej, | čemu vklepajo v Bosni jetnike, ki se nahajajo | A |
svobodneje se je sama zabavala z načelnikom. » | Povej | gospodu inženirju, kako smo jahali v Breške | A |
katerih se je zrcalila ogorčena inteligentnost. » | Povej | mi, gospodine, s kakšno voljo jahaš pod Konjplanino | A |
Stanko pa še ne ve, zakaj je ura ‒« »Mu pa ti | povej! | « je malomarno odgovoril Hren. »Znaj, ura je | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |