povej (801-900)

Mračilo se je. ”	Povej,	Anka!Ali ostane naš ata do konca v vojski?“	A
Spomni se na svojo mater, nanjo, ki je v grobu!	Povej,	kaj bi ne šel po golih kolenih, odkopal grob	A
in na jok mu je bilo. ”Vesel sem, Janjek ...	povej,	kaj bi rad za god!“ ”Žogo!“	A
”Kaj bi rad, Janjek?“ ”Vseeno mi	povej,	kaj mi misliš kupiti še nazadnje.Dolgo je še	A
”Miha!“ je zaklical župnik. ”Miha,	povej	mi, ali nisi ničesar slišal ponoči?“ ”Kaj	A
glasom, kakor da bi prosil usmiljenja. ”Miha,	povej,	Miha, kaj nisi bil sinoči pri Gašperinu?Ali	A
je vstal in se je sklonil preko mrtveca. ”	Povej	mi, kdo si, da zadobi moja duša mir!“ Zgenile	A
ki se je zatajeval iz same hudomušnosti. ”	Povej	mi, zakaj si bil prišel k meni ob tako poznem	A
zakaj si bil prišel k meni ob tako poznem času?	Povej	mi, kaj hočeš od mene, da si tako prišel ter	A
konj, ki vesta vselej, kdaj imata zadosti! Pa	povej	rajši, odkod si in čigav, zato da bom vedel	A
Voznik se je okrenil. »No, človek,	povej,	če si kje doma!Jaz zavijem na levo!«	A
pesmi in ki te spravi pod mizo kozarec cvička.	Povej	mi, zakaj visiš tam tako klavrno, a ne da bi	A
dragi moj godec, že se bliža poslednja ura. O	povej,	sporoči, kaj si že čisto pozabil name?Kaj je	A
živine v hlevu, ki ima krme dovolj in duše nič. -	Povej,	o sosed, razloži mi, kako je bilo o matjaževanju	A
- Kaj nas učiš, popotnik?	Povej	nam: kaj je treba storiti? Zasmejal	A
in njegovo smrčanje, ko je zaspal pod mizo.	Povej	mi, o nevestica, zakaj pa so bledela tvoja nežna	A
kaj nimaš vsega dovolj, česar ti srce poželi?	Povej	mi, kaj želiš, da ti urno postrežem.«	A
spoštljivo, če ni še blizu njegov veliki čas.	Povej	mi, katera veža drži do njegove izbe in če je	A
izpolni obljubo, ki si jo bil storil, ali pa vsaj	povej,	kdaj napoči tvoja ura, zato da se vrnem in oznanim	A
in sestra napol nagnili k tujcu. ”Zdaj kaj	povej!	“ Mlajši brat se je naslonil ob mizo, na njegovem	A
vztrepetavale smehljaje in pomilovaje: ”Zdaj	povej,	kako da je v deveti deželi, povej zdaj!Rad bi	A
pomilovaje: ”Zdaj povej, kako da je v deveti deželi,	povej	zdaj!Rad bi že slišal, kako je tam, kjer so	A
iz pogače, hiše iz cukra in jabolka zlata.	Povej!	“ Tujec sin je sedel visoko vzravnan, glavo	A
in pravim: Zdaj poslušaj, Minka, nato pa mi	povej	svojo sodbo naravnost, brez strahu in brez ljubezni	A
ste že kdaj videli tako nedolžnost, gospod? ...	Povej	gospodu, kakšne brke ima tista imenitna prijateljica	A
dlani troje jajc; dvoje je bilo načetih. ”Zdaj	povej	po vesti in pravici, če so ta jajca trda, ali	A
... Na, ti poglej, ki imaš oči!	Povej	po vesti in pravici, če so trda ali mehka?“	A
Sprva me je obšlo samo neizmerno začudenje. Dà,	povej	mi, prijatelj, ali bi se ti ne čudil, ko bi	A
za roko in nič se ni branila. ”Zdaj mi vse	povej,	kako ti je ime, čigava si in odkod, vse kako	A
je tako tiho, da me je izpreletelo do srca. ”	Povej	mi najprej, preden ti sama povem: ali me imaš	A
padale na srce. . / . / stran 277 . / ”Vse	povej!	“ Sedla je na zofo, ni me pogledala in je	A
Kadar pride, ji povem, vse do konca ji povem!“ ”	Povej	še ti in ... kakor je božja volja!“ Pogledala	A
morem ogniti, kamorkoli se okrenem. Zatorej	povej	nakratko, koliko bi rad in kaj!“ Tujec je	A
ker ni soka iz debla, da bi nam dajal moči.	Povej	mi, odkod ti je prišla navdušenost za delo,	A
dokler se nadalje in do kraja ne pomeniva, mi	povej	po pravici, če me imaš kaj rada!“ Francka	A
stopil bližje k meni in me prijel za ramo. ”	Povej	mi, ali nisem najbolj zavržen človek na svetu	A
se ponižan in razdražen. ”Infanterist Blaž,	povej	no, kako je bilo, ko sta se pobratila s Kristusom	A
Kmet je napol okrenil glavo. ”	Povej	nam, Luka, ki si bil zmerom pošten, kdo te je	A
eno roko in se je z vsem životom okrenil. ”	Povej	no, ti, Luka, kam pa si dejal tiste bankovce	A
zgrudil in je nagnil glavo na prsa. ”Še to	povej:	kako si storil?Razloži nam, potem boš spal.	A
Tako! Pa še to	povej:	kam pa si spravil bankovce?“ ”Za hišo sem	A
O, da bi mogel vzdigniti glavo!	Povej,	prijatelj, ali je danes jasno nebo, ali sije	A
... Taka je moja zgodba, taka moja bridkost.	Povej,	če moreš, kam drži pot iz te predpustne noči	A
povedala ... rada bi sama govorila s teboj ...“ ”Kar	povej,	dušica, kar govori, nič se ne boj!... Kam pa si	A
. / stran 256 . / ”Ti ... tovariš Severin ...	povej	mi kar naravnost.“ ”Kaj da bi ti povedal	A
Da ti povem, praviš?“ ”	Povej!	“ ”Nocoj ti lahko razodenem, čas je!	A
okrog njega s težkimi, zaduhlimi parfumi. ”	Povej	mi, kaj more biti iz tega?Kaj si mislila, ko	A
polju; da bi nikoli ne okusil spoznanja! ”	Povej	mi, kaj pravi ta tuja učenost?“ je rekla mati	A
Nenadoma je mati izpregovorila: ”	Povej,	kaj bereš!“ ”Nemško je ... ne morem tako povedati	A
zategadelj bi me stvar ne bolela posebno ... Ali	povej	mi, Ana,“ - hodil je po sobi in se okrenil hipoma	A
veselja, temveč samo iz neke vrste rodoljubja. ”	Povej	no -“ ”Saj sem ti bil povedal: komedija!	A
”Kaj pa ti delaš?	Povej	mi po pravici: ali res misliš, da bi mogel kdaj	A
Saj te poznam, ne skrivaj se!	Povej	mi: koliko večerov je bilo pač, ko si hodil	A
žalost, strah in smrt? . / . / stran 68 . /	Povej,	čemu ti moja srčna kri, samo reci, čemu, pa	A
si jo brez strahu od kaplje do kaplje; samo	povej	- čemu?“...	A
”Saj se ji smejem ... v srcu!	Povej	do kraja!“ ”Nazadnje ga je zalotil, grešnika	A
Pripoveduj!“ sem ga prosil, ko sva sedela ob vinu. ”	Povej	mi, kaj da si izkusil in kaj občutil!Saj to	A
»No, kaj nameravaš?	Povej	nam o svojih načrtih!«Jakob se je začudil, zakaj	A
Prijatelj, nehaj! Večerni gost ti moj,	povej	mi zgodbo brez sramote greha!- Ali črno senco	A
prahu mestnih ulic in tesnih mansardah. Toda	povej	mi, ali niso le sanje?Ali ni oživela samo slika	A
Nevarnost je bila velika, moja lepa mlinarica!	Povej	mi po pravici in nikar ne misli, da govoriš	A
Pozno je že bilo, ko je rekel Maricelj: ”	Povej	mi, Francka, če bi rada slišala genljivo zgodbo	A
na svetu. Zato, da bo za zmerom potrjeno, mi	povej	še na ta zadnji dan po pravici, če me imaš rada	A
kakor se meni godi!“ . / . / stran 35 . / ”	Povej,	zakaj si tako žalostna, da še govoriti ne maraš	A
ne ugrizne, ljudje pa so hujši od živine! Kar	povej,	še nocoj povej, da pojdeš!Če si sama ne upaš	A
ljudje pa so hujši od živine! Kar povej, še nocoj	povej,	da pojdeš!Če si sama ne upaš, pojdem s teboj	A
bi!“ je rekel Pavle tiho. ”Zdaj pa mi še to	povej:	da pride ona nocoj ta večer v to izbo, vsa uboga	A
pomislila in je rekla: ”Zdaj pa mi naravnost	povej,	kako bi ga sprejela in pozdravila, če bi se	A
nasmehnil. ”Ali mi daj vrečo cekinov, ali pa mi	povej,	kako bi šel brez težave na oni svet.“ ”Zaradi	A
deželo, zoper njo ni pomoči.“ ”Le če je zdrav,	povej,	“ je prosila Mana. ”Zdrav na vso moč.	A
nego dvanajst goldinarjev. Če ti je preveč, tak	povej!	“ Peter je odkimal.	A
Zapojva nalašč: Ljubca	povej,	povej ...“ Zapela sta prvo kitico in sta	A
Zapojva nalašč: Ljubca povej,	povej	...“ Zapela sta prvo kitico in sta umolknila	A
Na odgovor te kličem, ne k molitvi!	Povej,	odkod da si, zato da te poženemo tja, ker se	A
Župan je pogledal biriča. ”Zdaj pa ti	povej,	Martinec, če živi v prisojniški fari še kakšen	A
lepša reč je ljubezen do bližnjega. Ampak zdaj	povej	očitno, župan prisojniški, kdo je zatajil oboje	A
dečko,« ga sprejme gospodar. »Na, sedi in kaj	povej.	Noč je še dolga in Kučar je teman.«	A
Mikec, nov klobuček, na, Magdici pa krilce.« »	Povej,	Vid, kako je bilo v Turčiji,« silijo radovedni	A
Povedal sem že trikrat,« se otresava fant. »	Povej,	jaz še nisem slišal,« sili Adlešič. »Niti v	A
njegovi kompaniji. ‒ Nu, Bara, tudi ti kaj reci,	povej,	kako ti je.« »Ah!« se stisne dekle k fantu.	A
Tisto klanje je bilo ostudno! ‒ Nu, Bara,	povej,	kako ti je.« »Ah, tu je pusto, ko ni tebe, naše	A
Samo gleda, posluša. »Daj,	povej	nam, kako je doli, Herbart,« sili vanj Judita	A
sede,« jo pogleda mati. »Sedi, Herbart, sedi in	povej:	si lačen, žejen ali truden?« »Ni treba, mati	A
pričakujejo pripovesti graničarja. Herbart,	povej,	povej!Toda junak ne more zbrati besed.	A
pričakujejo pripovesti graničarja. Herbart, povej,	povej!	Toda junak ne more zbrati besed.	A
« »Aman**!« prosi Turek. »Kam ženete naše,	povej!	« sili Juran v dušmana. »Aman!« ponavlja ranjenec	A
»Aman!« ponavlja ranjenec. »	Povej?	« »Aman!« * zasramovanje Turka ** milost »Jaz	A
pomoč ** dolga puška . / . / stran 59 . / »Pa mi	povej,	kje je selo Prapreč, ti lepa bula*,« ji strga	A
Pustite to, pustite!« sili žena v Uskoke. »	Povej,	krščanska žena, kje so naši, kje?« ponavlja	A
Poleg tebe me ni strah nikogar.	Povej,	kako je tebi, oče!Tako molčiš in nič ne poveš	A
nekaj, Lipe. Če boš kaj videl Šimna, mu le	povej,	da naj moj nos pusti na miru in naj svojega	A
je takšen ko otročja prešica.« »Le sama mu	povej,	Marjanica,« je odvrnil dobrodušno hlapec, »jaz	A
»Grem!« »Da bo vedela,	povej	ji no, povej naši Anici, naj le tebi napravi	A
»Grem!« »Da bo vedela, povej ji no,	povej	naši Anici, naj le tebi napravi srajce.Tebi	A
Lipe je hotel iti. »	Povej	ji,« je klical za njim Tomaž hlineč resnost	A
»Morda ni Lipe dovolj pameten in priden!	Povej	raje, Juri, zakaj hočeš ti, da mora iti!Ali	A
čuden z menoj. In tega ne morem prenesti, Juri,	povej,	ali si močno trpel, ali ti je močno hudo?«	A
»Torej ne tajiš!« je nadaljevala Katra. »	Povej,	no, potem še to, kako da nisi ostala pri njem	A
Zakaj si se sploh vrnila?	Povej	no!« Anica je z blaznim smehom motrila	A
na Peči odslej, lepo! Le bodi odkritosrčna in	povej,	da tega čakaš težko.Naj umrje, da bo mir.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani