povej (701-800)

boš spametoval?“ ”Rad bi se spametoval, toda	povej	mi, kako bi to storil!“ ”Z besedami ti ne	A
nič te ne bodi sram, če je ona zraven ... ampak	povej	po pravici: ali si že bil pri nji ... prejšnje	A
hlapec ... tudi brez argumentov ... Samo nekaj mi	povej,	samo nekaj bi rad vedel: zakaj, zakaj je prepovedano	A
smejal ne od studa, temveč pljunil bi predenj ...	Povej	mi: odkod te misli, ta globoki gnus, ta težka	A
široko in je pomežiknil. ”No, zdaj pa še ti kaj	povej,	Štefan!Dolgo te že nismo videli, dolgo že nisi	A
”Ali si me kaj vprašal?“ ”	Povej	mi no, Štefan, kaj pa misliš?“ se je razsrdil	A
”Zdaj, ko stojiva v mraku, pa mi prijazno	povej,	kakšna slovesnost je nocoj v tem mestu; zakaj	A
”Poznam ga.“ ”	Povej:	ali zaslediš kako podobnost med nama?Poglej	A
”To je bolj jasno: da te sovražim! Ampak	povej:	kaj ti nisem bil razodel od začetka in kolikor	A
Matilda je vstala in je stopila k njemu. ”	Povej	mi, dragi, povej mi, če me ljubiš!Povej mi to	A
vstala in je stopila k njemu. ”Povej mi, dragi,	povej	mi, če me ljubiš!Povej mi to in govori dalje	A
”Povej mi, dragi, povej mi, če me ljubiš!	Povej	mi to in govori dalje; poslušala te bom brez	A
dalje; poslušala te bom brez solza -- samo to mi	povej!	“ Iztegnil je roko, kakor da bi se je hotel	A
Izpregovorila je z nenavadno mirnim glasom. ”	Povej	mi, zakaj me mučiš?“ Pogledala mu je naravnost	A
”Blag človek je bil. Ampak	povej	mi: čemu pa si prišel?“ Začudil se je Petrin	A
jo samo, zato jo vidiš toliko bolj natanko.	Povej	mi, prosim te za Boga, kakšne ideje ima tvoja	A
od daleč: ta je iz preteklosti, ta je umrl?	Povej	mi vsaj: ali je res potreba uvaževati praktične	A
”Imá čisto prav.	Povej	mu, da ga je prišlo posetit dvoje ljudí, ki	A
tega dneva in kraja. Prijatelj Mrva, odmeček,	povej	sam svojo zgodbo, kakor ti je prav! Nisem	A
je ta vzrok ponavadi sila ničev in smešen.	Povej	svojo zgodbo!--	A
Ne pokaži ljudem, da si drugačen od njih, ne	povej	jim nikar, da je zunaj, daleč za hribom, drugačen	A
Vse kar sem ti pravil, si čutil sam.	Povej,	če nisi čutil!... Zakaj si pomežiknil, prijatelj	A
spoznala ... in sem jokala veliko ... Toda glej ...	povej	mi sam: kaj me nisi imel rad samo takrat, ko	A
njiju oči, srečale so se morda njiju ustnice. ”	Povej	mi --“ je vprašala gospa, ”povej mi, Mate, kakšno	A
njiju ustnice. ”Povej mi --“ je vprašala gospa, ”	povej	mi, Mate, kakšno je tisto dekle, ki ti pošilja	A
in križale pod kožo in ni mu bilo pogodi. ”	Povej	natanko: kje je bila tista preteklost in kakšna	A
...“ ”To je vse lepo in sentimentalno; ampak	povej	mi, kdo je in kako ji je ime!“ Privila se	A
”Kaj veš o njem?	Povej!	“ ”Učitelj mi je pravil in tudi na fari sem	A
Oče je pomislil, ozrl se je srepo nanjo. ”	Povej,	Hanca, kaj pa je z amerikancem?“ Zardela	A
Godina je kuhal čaj. ”No, zdaj pa mi malo	povej,	kako je bilo s tabo!... Dobro si se popravil čez	A
Kako si ga dobojeval, o Kolokotronij?	Povej	še meni, razodeni mi skrivnost, daj mi tolažbe	A
globok je bil njen glas, skoraj blag. ”Človek,	povej,	kako si živel, kómu živiš!“ Trepetal sem	A
človek, kómu živiš? . / . / stran 119 . /	Povej	mi zdaj, ob tej uri, ki je ura sodbe in ura	A
Pokazal je s prstom na časopis. ”	Povej,	gospod, po pravici, kakor pred Bogom: ali je	A
”To da je resnica, to da ni laž?	Povej	mi, gospod: kaj je mogoče, da gonijo v ječo	A
je ležal še zmerom neprijetno na prsih. ”Ne	povej	nikomur, Pavlica; ná, Pavlica, krono!“Pavla	A
naj te vbogajme redim že na mlada leta? Sam	povej,	kaj bi rad bil!“ Kurent je dolgo pomislil	A
Blagó táko ali táko, svoje cene je vredno! Kar	povej	ceno, jaz povem svojo!“ Kurent se je uprl	A
išči, Bog te bo vodil - kadar ga najdeš, drugim	povej!	“ Tako so pele gosli.	A
Za koga bi stiskal?	Povej	po pravici!Ná jih, te groše, le varno jih spravi	A
zdaj moj govor, pa si ga zapiši in še drugim ga	povej!	“ Kolikor jih je bilo veselih bojarjev, vsi	A
srcá, B, ti življenje moje in sreča moja,	povej	mi, ah,razodeni mi, kdaj osreči ljubezen tvoja	A
treba je nedeljske rute in nedeljskih kodrov. ”	Povej	Kočarju, da naj pride!“ je rekel gospodar ...	A
popolnoma neslovniškem jeziku. ”Zdaj pa mi	povej,	Egon, ali pa ti, Stožer, ki si učenjak: ali	A
odela s tisto napol moško suknjo ...“ ”Razločneje	povej!	“ je rekel Egon. ”Ženska, kakor bi jo jaz	A
Alma, kdo te je žalil?“ je vzkliknil Egon. ”	Povej	mi tistega, ki te je žalil!... Ne smeš odtod,	A
-- me je prešinilo in nič več nisem videl ...	Povej	mi, Marta, zdaj, če sem grešil v svoji neveri	A
žalost, tvoja žena sem. . / . / stran 256 . /	Povej!	“ Pogledal jo je, ko je stala pred njim, še	A
”Ni treba!“ je mrko odgovoril Jakob. ”Le	povej	mi, kje da je tista pomota, prikrita ali gola	A
bi me užalila?“ je jecljal Jakob. ”Le to mi	povej:	kako da so tiste podobe vse mrtve in tuje?Kje	A
Prav res se bojim, da sem te užalila; toda	povej,	s katero besedo?“ ”Nisi me užalila!“ je s	A
”Zakaj da ne?	Povej!	Rad bi vedel!“ je vzkliknil Jakob in je stopil	A
drugo izbo, je bil na mizi pripravljen čaj. ”	Povej	mi, kako si misliš mojo podobo?“ je vprašala	A
plala kri v obrazu od sramu in od strasti. ”	Povej	mi, čemu se ti smilim?Ne maram usmiljenja!	A
Ne maram usmiljenja!	Povej	mi, kaj vse tiste besede, ki jih ne razumem	A
bi namesto milosti dobil zasmeh! Ne odlašaj,	povej!	“ Nalila mu je čaja.	A
vzkliknil z glasom polnim bolečine in grenkosti: ”	Povej,	čemu me mučiš?- Ali je gola prešernost?	A
misel? Če je zlohoten namen, brezčutna misel -	povej	naravnost, da bo kelih na dušek izpraznjen!	A
”Boljše se mi bo godilo! ... Ali to mi	povej,	zdaj, ko je že vse določeno in razsojeno: rekel	A
ko sem razbil s pestjó tisto ponočno spako ...	Povej	mi: da sem bil ustvaril tvojo podobo, kakor	A
da nikoli nisem bil za take reči! Po pravici	povej:	ali bi se ne smejala, če bi se te oklenil z	A
”Odpri, Fanny!“ ”Prej	povej,	kako ji je bilo ime!Saj sem le tako vprašala	A
nosil rože ter ji zlagal pesmi na čast? To mi	povej!	“ ”Fanny, ne tega imena, ne teh besed!	A
si naslikal Miro!“ Jošt se je nasmehnil. ”	Povej	sama, če bi bilo to mogoče!“ Ozirala se je	A
slišal, obraze, ki jih boš videl. Tudi to mi	povej,	kakšen je vrt nocoj, če rože še tako dišijo	A
sem sama; zakleni duri in pojdi ... In vse mi	povej!	“ Jokec je postavil na mizo kozarec vode,	A
Edvard in bo prašal: Kako je s Tinko, za Boga,	povej	mi, kako je z njo!-- In vse mu bom povedal.	A
-- ”Vse mi	povej,	Jokec!Kaj ti je pripovedovala Tinka nocoj?“	A
Govori! Vse	povej!	“ In Jokec je pripovedoval, da so rože vse	A
ustnice pa so se smehljale. ”Zdaj je luč, zdaj mi	povej	vse še enkrat, Jokec, morda bo bolj veselo;	A
”Da bi se torej prodal?	Povej	brez ovinkov: komu, kako in za koliko ceno!	A
Tončka, da si lepa in da te imam rad. Pa mi še	povej:	ali je krčmar tvoj oče ali tvoj gospodar?“	A
”Za Boga, žena, kaj ti je?	Povej	mi vsaj naravnost, kaj sem ti storil!“ ”Ná	A
je zdaj s tabo in kaj je z mano?“ ”Le to mi	povej,	“ mu je pogledal Kačur pazljivo v oči, ”kako	A
sem bil takorekoč ... premagan, na tla pobit. ”	Povej	mi, prosim te v imenu božjem in vseh svetnikov	A
imenu božjem in vseh svetnikov, kaj bi rad!	Povej	brez tistih nepotrebnih, oblizanih, na prečo	A
Ne maram več čakati, ne maram, ali slišiš?	Povej	mi naravnost, brez ovinkov, če me misliš ubiti	A
”Kako ... trakulja?“ ”Torej	povej	že, kaj hočeš od mene!“ V svoji razburjenosti	A
Kobar, jaz sem Jožef Mrovec! - O Krištof Kobar,	povej,	kako sem zaslužil to od tebe?“ Razjokal se	A
Kobar. Če bi me bil kdo vprašal v tistih dneh: ”	Povej	po pravici in brez laži, kdo si in odkod?“ bi	A
poiščem Morálo; a vodi me Pegaz, ljubljenec moj ...	Povej	mi, morda je posetila tebe, morda si se ji ti	A
izmed vrednih ...“ ”Milkovič, prijatelj moj,	povej	vendar, ali je dopisnik že kdàj videl Marálo	A
steklenico vina in dvoje kozarcev. ”Pij ter	povej	brez hinavščine, čemu si bil primotovilil na	A
in da je mati zelo velika. ”Kdor je storil,	povej	sam!“ Molčali smo; vseh nas je bilo strah	A
naravnost v obraz. ”Kako da si naredil, še to	povej!	“ je ukazala mati.Nogé so se mi tresle tako močno	A
vzdramil, je bil materin obraz resen in bolan. ”	Povej!	“ je ukazala. In izpovedal sem se, kakor pred	A
boš spametoval?“ ”Rad bi se spametoval, toda	povej	mi, kako bi to storil!“ ”Z besedami ti ne	A
Ali bi rad, da ti povem nekaj veselega?“ ”	Povej!	“ ”Vsa domovina je že polna novih idej; vsi	A
slovesa, ni prišla ponj, ljubezni je hotela. ”	Povej	razločno ... in mi daj roko!“ To se pravi:	A
Povej razločno ... in mi daj roko!“ To se pravi:	povej	razločno, ne, če me ljubiš, temveč, da me ljubiš	A
koprnela, izgubljena otroka, po mraku in bolesti ...	Povej,	ali hočeš nazaj?Ne izpustim te!	A
Daj, da te spremim!	Povej,	kje stanuješ?“ Skoro osorno mu je iztrgala	A
”Zbogom, Marica!“ ”Ne bodi tako čudna,	povej	mi še kaj!Zato sem prišla k tebi, da bi se razgovori	A
”O, Metka, zakaj nočeš z nama? ... Glej,	povej,	Metka, kaj se ti je zgodilo!“ ”Zbogom!“	A
”Čemu se jariš?“ ”Ne, ti	povej:	čemu si čakal, da me udariš?“ Majer je zlovoljno	A
videl, kanalja, ki gobezdaš, da bi skrival --	povej	mi, ne izpustim te prej!“ ”Kaj bi videl?	A
Molčala je. ”Kar	povej!	Jaz nimam skrivnosti ... jaz ne!“	A
razjarjen prednjo: ”Napiši račun ali ga pa kar	povej	s svojim prokletim, strupenim jezikom, pa spravi	A
”Ali ne misliš nehati? Če ne misliš,	povej,	da pojdem jaz na to stran, ti na ono!“ ”Saj	A
odnekod izpod sence: ”Kakšna da je vojska, to	povej,	Matijče ... povest pripoveduj!“ Matijče je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani