Samó pomisli: toliko časa v mrzli, mokri sobi, med temnimi stenami, - in zdaj hipoma sredi jasnega, pomladnega dné ... Povej mi, ali tebi ni bilo nikdar težkó v tem svetu, med temi ljudmí; ali se nisi nikdar čutila osamljene in nesrečne in si želela kam drugam, ... daleč, daleč, da bi ne gledala več znanih, zoprnih obrazov? Ali se ti ní zdelo, kakor bi bila zakopana globoko v prepadu, opolzlem in gnusnem, - nad teboj pa sonce in svetlo nebó?