Kačur je sedel in tišina je bila še globlja, ko tudi svojih korakov ni več čul na pesku. Voda je bila mirna, kakor učarana v prozoren kamen; vrbe se niso genile, strmele so molče v svojo podobo, črno v zelenem ogledalu; in nobeden žarek sonca ni segel v globel.
Tam zadaj, kakor v velikem oknu, se je svetilo Zapolje v poldanskem blesku.