mati (1.801-1.900)

pričakovanja, nenadoma in brezobzirno? Moja	mati	ni umrla.Kakó bi mi seglo do duše, kakó bi mi	A
me je stresla po vsem životu. Če umrje moja	mati!	Nisem si mogel predstavljati, kakšno bi bilo	A
ognjiščem je stala ženska, in to je bila moja	mati.	”Mama, ali bo kmalu večerja?“	A
raztrgalo v meni in zakrvavelo, -- zakaj moja	mati	je umrla.In pal sem z obrazom na tla ...	A
žensko. ”Po čém,“ pravi, ”po čém so jajca,	mati?	“-- ”Po čém bodo?“ odgovori ženska prijazno.	A
-- ”Niso draga, in, resnično, o	mati,	lepa jajca so, tako prikladna želodcu, kakor	A
kakor je pač potreba, da je jajce. Ampak, o	mati,	ali ste bili o Veliki noči pri spovedi?“ --	A
Dobiček ni velik, gospod.“ -- ”Ampak povejte mi, o	mati,	kakšna je tista kokoš, ki je nesla ta jajca	A
putka je, gospod.“ -- ”Sedaj pa mi povejte, o	mati,	kakšen pa je tisti petelin?“-- ”Postaven petelin	A
Ampak petelin je nemoralen! In jaz vam rečem, o	mati:	Kdor pohujša enega teh malih, bi bilo boljše	A
bila njena slika, že vsa obledela. Tam je bila	mati	mlada in lepa, oblečena po tisti stari modi	A
napufano. Ne morem si skoro misliti, da je bila	mati	kdaj drugačna, da se je zgenila ali celo zasmejala	A
tudi oči se niso ozrle name. Zakaj je umrla	mati?	Tako se mi je zdelo, kakor da bi moralo biti	A
iz rok. . / . / stran 30 . / ”Zakaj je umrla	mati?	“ Tudi oče mi ni odgovoril ...	A
budé spomini na mladost, nikoli užito. Tam gre	mati,	lepa ženska, ob njeni roki otrok, v gorek plašč	A
stran 75 . / trenil nalahko s trepalnicami.	Mati	je stala na pragu s svetilko v roki. ”Dovolj	A
zategadelj, da bi ne videl resnice. Kakor pripoveduje	mati	bolnemu otroku o velikonočnih piruhih in o božičnih	A
II Rekli so, da ne dočakata jutra ne	mati,	ne otrok; ali angel božji je sedel ob vznožju	A
kakor da se je odprlo dvoje okenc v nebesa.	Mati	se je nasmehnila, da se je razlil mehek sijaj	A
spremenilo, ni bilo vse nič drugače nego prej:	mati	Skrb je kakor v pravljici sedela za pečjo in	A
še zmerom samo nebeško glorijo. Kadar se je	mati	ozrla na druge otroke, je bila njena ljubezen	A
tako čuden, nekakšno bolesten in porogljiv.	Mati	se je prestrašila in je hitro vzela otroka.	A
je luč in prah iz oči, da bi izpregledal.	Mati	je sedela na pragu pred durmi; globoko sključena	A
potegnili jermen skozi dušo. ”Kaj delate,	mati?	“ je vprašal. Razklenila je roke, vzdignila	A
ramen, kakor sam ni bil velik. ”Saj piste leni,	mati,	hudo bolni ste!“ se je zgrozil. ”Čemu sedite	A
s trudnimi očmi, otopelimi od trpljenja.	Mati	je prinesla kavo, eno samo skodelico. ”Pa	A
ustnicah se je zgenilo kakor plahost in sram. ”	Mati,	boljše bi bilo, da bi legli v posteljo!“	A
ljubezen in žalost in srd in upor. ”Ni starost,	mati!	Utrujenost je, nečloveška, zopernaturna!	A
v prah. To je vaša bolezen, je vaša starost,	mati!	“ Skril je obraz v dlani.	A
Sveti Miklavž, ali si pogledal spotoma, kje sta	mati	in Francka?“ ”Pogledal sem!“	A
ne bo več teh črnih strahov, da se bo smejala	mati,	ki se nikoli ni!Daj, o Bog!“	A
natihoma, prav boječe so se odprle duri. Prišla je	mati,	prinesla je kruha.Strahoma so iskale njene oči	A
”Kaj ne spiš?“ ”Ne spim,	mati,	nisem spal!“ Vzdignil se je v zibki.	A
te je bilo strah samega?“ ”Strah me je bilo,	mati!	“ Pripovedoval je z nerazločnimi besedami	A
razumejo matere. ”Kdo vse je bil pri meni,	mati!	Prišel je sveti Miklavž v zlatem mašnem oblačilu	A
ne seže dan. ”In koliko je bilo še drugih,	mati,	ki jih poznam!Zavržene duše so bile, ki glojejo	A
blagoslovljeno svečo. ”Zakaj prižigate svečo,	mati?	“ se je začudil otrok.”Ne bom še umrl, saj ni	A
nanj. . / . / stran 72 . / ”Dobro vam je,	mati!	O da bi tudi meni že bilo, da bi tudi meni že	A
nasitim! - In najprej bo prijel za roke vas, o	mati,	za te uboge, ljube roke, ki so toliko razdale	A
spodaj je bila črna izba, mrzla in zapuščena,	mati	je sedela za mizo, v mraku, njen beli obraz	A
v mraku, njen beli obraz se je svetil. ”O	mati,	kje je še vse tisto ... kje je še ... kje je še	A
je šel domov in se je tresel od radosti. ”	Mati,	Julčeta bom učil!“ Mati se mu je nasmehnila	A
”Mati, Julčeta bom učil!“	Mati	se mu je nasmehnila in je zardela tudi sama	A
težko dihaš in da si tako bled?“ ga je vprašala	mati.	”Padel sem!“ je odgovoril ter se obrnil stran	A
se je napotil k Julčetu. Na pragu se mu je	mati	zasmejala in je zaklicala za njim: ”Pa le	A
debeli zidovi, stal je nag na očitnem kraju in	mati	je gledala nanj.Kako bi se zagrnil, da bi skril	A
je široka cesta že tonila v noč. ”Nikamor,	mati!	“ je rekel. Pogledala ga je bolj natanko in	A
lica ter je čutil, da so mokra. ”Bog povrni,	mati!	“ Napotil se je nazaj proti vasi, noge pa	A
Ne zaradi špehovke! Saj tudi	mati	ni mislila na špehovko!“ Srce samo sebi ni	A
svetilka je gorela. Pred svetilko je sedela	mati	in je brala knjigo o trpljenju Jezusovem, ki	A
s svetlimi očmi na njegovo nabasano suknjo.	Mati	ga je pogledala natanko in šlo ji je na smeh	A
Lenart?“ . / . / stran 83 . / ”Saj je res,	mati,	hudo sem pijan!“ se je zasmejal naglas. Ozrla	A
pozabi nanje zvečer, ko boš molil!“ ”Ne bom,	mati!	“ Mraz ga je stresel od premočenih nog ter	A
Lenart je razumel, kar je videl: ”Tudi ti,	mati,	si iz tistih krajev!“In zaradi tega spoznanja	A
priliki izkaže s svojo strogo milostjo. Najboljša	mati	je tista, ki grdo gleda.Med vsemi važnimi stvarmi	A
peljal Lenart v mesto. Poleg njega je sedela	mati,	zaverovana vase in svoj strah, pred seboj je	A
stran 94 . / Lenart se je prestrašen vzdramil,	mati	je bila v srce užaljena. ”Nikoli ne bo jezični	A
obseden!“ so pokimale ženske po vrsti. Lenart in	mati	se nista spogledala, pa je obšinila ena misel	A
Možu tvojemu, ki je šel po svetu!“	Mati	je globoko nagnila glavo in ni odgovorila besede	A
v veži! Miza bo pogrnjena; zraven bo sedela	mati,	bodosedeli vsi tisti, ki ne ponujajo kruha z	A
Ferencig ukazal Lenartu, da naj pride njegova	mati	z njim.”Blaga mamica,“ je rekel gospod Ferencig	A
spreletelo ga je kakor strah. ”Saj ni treba,	mati,	da bi šli!“ je rekel, ko sta bila že pred belo	A
okrašenimi. ”Zakaj bi ne šla?“ se je začudila	mati.	”Kaj te je sram te moje zašite jope?“	A
belemu obrazu in kljub priljudnim besedam.	Mati,	že tako drobna, je bila še drobnejša, stala	A
besedo, kaplja za kapljo stopljenega cukra.	Mati	ni vedela, kam bi se ozrla, ali bi izpregovorila	A
nepohujšano, kakor nam jo je bil izročil!“	Mati	je bila zmerom manjša, zmerom drobnejša, skrila	A
goldinar ter ga spustil počasi na materino dlan.	Mati	se je približala, sklonila se je kakor pred	A
vlekel siloma s seboj po stopnicah. ”Beživa,	mati,	beživa!“ Šla sta hitro in molčé, držala sta	A
”Kje si dobil ta denar?“ ”	Mati	mi ga je dala!“ je odgovoril Lenart s težkim	A
tudi meni siromaku bo še sredi pota milostna	Mati	božja!“ Tako je rekel in je umrl.	A
”Sveta Marija, odpri!“	Mati	božja se ni oglasila; odmevalo je po cerkvi	A
iz oči, z obema rokama je butil po vratih. ”	Mati	božja, sveta Marija!Zaradi nikogar drugega,	A
nastežaj so se odprla velika železna vrata.	Mati	božja, v dolgem plašču, z zvezdami posutem,	A
”Saj nisem storil!	Mati	božja, sveta Marija!Saj nisem storil!“	A
kakor tista se je čudežno smehljal. Bila je	Mati	božja.In bila je nenadoma njegova mati, čeprav	A
je Mati božja. In bila je nenadoma njegova	mati,	čeprav je imela židan plašč, z zvezdami posut	A
”O Jezus! O	mati!	“ Tisti dan je bila nedelja.	A
Bil je v izbi sam. Vedel je, da stoji	mati	v veži, slišal pa je samo glas gospodinje.Led	A
ustnice so bile suhe in trde, se niso genile.	Mati	je odprla duri, tišje, bolj počasi, bolj plaho	A
planil hripavo, zafrfotal, kakor ranjen ptič. ”	Mati,	ali verjamete?“ Nikoli je ni videl tako lepe	A
Nasadimo tam rože in vijolice; vijolice je moja	mati	ljubila, ker sem jih ljubil jaz. Zdaj jih	A
domislil se je, da ne bo večerje nocoj in da stoji	mati	v kuhinji in joka.A tam daleč, tam daleč se	A
zakajen in črn. V kotu pod razpelom je sedela	mati	za mizo, svetilka je gorela zaspano, olje je	A
»V cerkvi sem bil.«	Mati	ni vprašala dalje; upirala je glavo ob dlan	A
se mu zgenile, izpregovoril je skoro na glas.	Mati	je vzdignila glavo. »Zakaj ne ješ?«	A
»Ali ne maraš kruha, Tone?« »Ne	mati;	spat pojdem.« Slekel se je in je legel	A
Slekel se je in je legel na tla poleg brata,	mati	je upihnila luč.Slišal je še, ko je hodila po	A
potem bi bilo vse boljše in Bog bi pomagal,	mati	bi bila vesela in vsega bi bilo dovolj.Da, jutri	A
lepo rumeno skorjo; napravljal bi se v cerkev,	mati	pa bi nalivala kavo in govorila bi o novi maši	A
»Ali ne moreš spati, Tone?« »Ne morem,	mati!	« »Moli, pa boš zaspal; prekrižaj se	A
Kam, Tone?« . / . / stran 153 . / »Nikamor,	mati;	spati ne morem!« Legel je spet in se	A
Prijel je odejo in tiho, da bi ne slišala	mati,	si je brisal obraz in roke, drgnil je, da ga	A
bilo mu je, da se bliža, da hiti k njemu. »	Mati!	« Od okna je stopila senca.	A
Pozno je že.« »Zbogom,	mati.	« »Če ti je slabo, Tone, ostani doma in	A
so gledale naravnost nanj bele oči. »Zbogom,	mati!	« Ko je šel, je stopila mati na prag	A
»Zbogom, mati!« Ko je šel, je stopila	mati	na prag in je gledala za njim; tudi on se je	A
Spomnil se je na kosilo. Zdaj že diši v kuhinji in	mati	stoji pred ognjiščem; v cerkev ne more, zato	A
je stopil v vežo. Bilo je že blizu poldne,	mati	je čakala. »Kakšen pa si, Tone?	A
hodil?« »Potepal sem se!« je odgovoril Tone in	mati	se je začudila. »Kaj nisi bil pri maši	A
Zunaj sem bil, v lazih.«	Mati	ga je pogledala in se je prestrašila.Videla	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani