Zdaj se je spominjal na vse to in hipoma ga je spreletelo, da ne bo nikoli konca. Dá, zmerom, zmerom brez konca, kakor koló, bodo tekli dnevi: zjutraj košček kruha, opoldne močnik, zvečer košček kruha... da bi imel košček kruha in korec vodé!... dá, zmerom, zmerom in mati bo sedela v kuhinji, glavo v rokah in izza prstov bodo kapale neprestano debele solze... Sam ni vedel, kako se je zgodilo... udaril je s čelom ob hrastov les, križ je ležal na kamenju pred njim.