Ponočni tek navzdol po stopnicah pa ne ogreje telesa, ampak ga še bolj predaja v objem planinski sapi, medtem ko so zveneči udarci lesenih cokel ob stopnice poki prenapetega hladu, odmev, ki ga stena temnega gozda onstran barak povečuje in povečanega odbija. Na najnižjem paštnu se potem čreda hiti slačiti pred barako, ker glas v gneči kriči: »Tempo! Tempo!«, medtem ko prihaja z druge strani pobočja, od onstran bodeče žice lajež volčjakov, ki parajo planinsko noč, da padajo kosi teme v brezna niča.