»Verruchter!« se jezi brivec in ga drži za ud, da ne bi omahnil, in staro črevo se slabotno nategne. Ko pa ga nazadnje položijo na tlak, ležijo tam že tudi drugi na hrbtu, ker zdaj so se sprožili curki izpod stropa in gozd teles poskakuje pod vrelim dežjem in si drgne lakte s trdim milom, ki se sproti razkraja, da tečejo po cementu rumeni potočki kakor ob velikih nalivih deževnica, ki jo je pobarvala ilovica. A prijetno je telesu, da ga oblizujejo vroči brizgi, takó da izgine spomin na planinski zrak in misel se ne zaveda, da je pod kopalnico peč, v katero polaga kurjač noč in dan človeška polena.