gospa (2.601-2.700)

poslužuje takih besed. Zdaj nenadoma zakašlja	gospa	in Sevnikar se ozre vanjo z velikimi očmi.Tega	A
Tega ne bi bil smel storiti.	Gospa	se nasmehne, on tudi.Čuti pa, da je bil njegov	A
cesto s širokimi trotoarji. ‒Ti Tone, pravi	gospa,	ti si bil tako zamišljen.Morda ti ni prijetno	A
najina dogovorjena slovanska gostoljubnost?	Gospa	se smeje. ‒No, vidiš, očita on, no, vidiš.	A
ženska, ali res vidi v dušo ali kaj! ‒Ti, reče	gospa,	jaz vendar še ne vem, zakaj si včeraj umolknil	A
Pazi se!	Gospa	preti, a skozi oči ji sije šala.Pijeta črno	A
obleži na postelji in zaspi. Ob treh ga zbudi	gospa.	Že je oblečena in v klobuku.	A
‒Češemo se. Moškim ni vstop dovoljen! pravi	gospa,	ki je Sevnikar ne vidi. Umakne se naglo in se	A
neznan in nepričakovan. Potem je prišla domov	gospa,	ki je imela ravnokar posla pri trgovcu za pohištvo	A
počasi svetlo in ploščato minutno kazalce.	Gospa,	Dana in Sevnikar so mešali kavo in drobili vanjo	A
čulo se je šumenje vode, ki je curela v škaf.	Gospa	se je počasi in slabovoljno oglasila: ‒Dana	A
počasi: ‒Takoj. ‒Meni to ni prav, se je upirala	gospa.	Obrnila se je proti Dani in ji dejala: Ti si	A
O Bog, o Bog!	Gospa	se je naglo oblekla in povabila tudi soproga	A
ustavila. ‒Ti bi jo bil moral pridržati, je rekla	gospa.	Zakaj ji nisi prigovarjal?	A
na desno k Pirnatovki in gleda njen vrat. »	Gospa	Zina,« pravi, »vi imate tako zamolklobelo kožo	A
Gnjat, sir, kruh in vino.	Gospa	Albina je natočila kozarec vina in jaz sem ga	A
znamenje pod levo pazduho.« Mož se je zasmejal,	gospa	je zardela in gospoda kolega sta pogledovala	A
zamislil in gledal v prazno steno. Njegova	gospa	je imela posebnosti. Hotela je sobo zase zato	A
preden sliši odgovor, jih odpre. Na zofi sedi	gospa,	znana gospa, in je vsa zardela.Prijatelj Lovran	A
odgovor, jih odpre. Na zofi sedi gospa, znana	gospa,	in je vsa zardela.Prijatelj Lovran čepi za vrati	A
čepi za vrati ob omari in sega med knjige.	Gospa	se smehlja in se poslovi, a tovariš skoči pokonci	A
Zaradi tega, da Vam napravim laže poklon. Vi,	gospa,	imate oči, prelepe oči, po barvi take kakor	A
zjutraj. . / . / stran 142 . / ‒Dobro, pokima	gospa	in se smeje.Zdajci pogleda na uro, ki jo nosi	A
Prav dobro! ‒Prosim,	gospa,	dovolite mi še to: Ali se peljete k možu? ‒Ne	A
peljem v Litijo. ‒Ali vi niste oženjeni? vpraša	gospa	zastopnika. ‒Ne, nisem.	A
jedo, jedo ... ‒Kaj Vam je? vpraša skoro plašno	gospa.	‒O ... nič, se preplaši tudi trgovec, najmileje	A
‒« »On ni vedno tak!« je pravila	gospa.	»On je blag, on je naravnost mil človek.	A
čudno, ali verjemite mi, meni je bilo drago,	gospa!	«In k njej bliže se je sklonil in ji dejal:	A
In konec bo!« »Vaša milostiva	gospa	soproga je izvolila sinoči povedati, da ste	A
Da! Moje sožalje,	gospa.	« Ponudil ji je desnico, ona jo je stisnila in	A
stopil sem bliže.« »Oprostite,« je žgolela	gospa,	»ali meni se zdi, da ste šli tudi za pogrebom	A
Gnjat, sir, kruh in vino.	Gospa	Albina je natočila kozarec vina in jaz sem ga	A
jesti, če ga pa kupi bogat gospod ali bogata	gospa,	bi se mu dobro godilo.« »Kdo pa so to, ki jim	A
čistega srebra. Iz ozadja stopi črnooblečena	gospa,	pogleda psa, se skloni in ga poboža. »Kako mu	A
»Krono.«	Gospa	da krono, prime za vrvico, a Fronek naenkrat	A
Stanujem na Višini številka sedem.«	Gospa	gre nekam gor, kjer zvoni tramvaj, Fronek briše	A
Pred vrati pozvoni in kmalu odpre vrata sama	gospa,	ki se takoj domisli nanj in ga spozna.Gresta	A
stoji tako veliko zrcalo, da se vidita Fronek in	gospa	v njem od pete do temena.Na sredi je temnosvetla	A
avtomobilov izjedenih cestah. »Vidiš,« pravi	gospa,	»zdaj si se prepričal, da je kužku dobro.«	A
obrne brez besed proti vratom. Na hodniku mu da	gospa	kos belega kruha, kakršnega že davno ni videl	A
nazadnje hoče odpreti srajčico. »Čakaj,« reče	gospa,	»dam ti papir, da ga zaviješ.Ni treba, da bi	A
preudarja njeno dobroto. Poglej, si govori,	gospa	je dobrotljiva.Zagledala je na trgu ubogega	A
ko se vse uresniči. Zamislil pa je tole:	gospa	se je usmilila revnega kužka, kupila ga je in	A
ki gledajo iz bledordeče srajčice. »Bogata	gospa,	« prosi, »doma nas je preveč in Tončka ves dan	A
Tebe ne morem vzeti.« Fronek razume, da ga	gospa	noče.Previdno odide bos in po prstih, zapre	A
na desno k Pirnatovki in gleda njen vrat. »	Gospa	Zina,« pravi, »vi imate tako zamolklobelo kožo	A
odrevenelo nogo v stegno. »Pa naj vstanejo,	gospa,	pa se naj dvignejo!« Mirno ukazuje, se iztegne	A
rednjevelik in zaprašen lonček. »Ali so že pokoncu,	gospa?	« - vpraša, odpihuje prah z lonca, potegne izpod	A
»Shakespeara pozna.« »	Gospa	visokorodna, kraljica z zvezde!« zasliši Iksia	A
nerodno klanja. »Naj pripravim premičnik, moja	gospa?	« ustrežljivo vpraša. »Ne, sprehodila bi se rada	A
vrneva.« . / . / stran 307 . / »Kakor želite,	gospa.	Samo stičnik, prosim, vklopite.«	A
da ji bo dovolj uživanja v nevarnosti. Ne,	gospa	višjeplastnica si je zaželela lova na bisernice	A
človeka videl zbliza, kaj šele, da bi ga ujel.	Gospa	najemnica si je zavrtala v glavo, da bom jaz	A
neizprosno oglaša spol. Nič čudnega, saj me	gospa	ves čas med najemom ni pripustila k ženski.	A
moji glavi in zdaj zahteva svoje. Ne morem,	gospa	najemnica, ne morem na ukaz, čeprav sem zate	A
ubogajoč na vsak migljaj. Vendar nisem stroj,	gospa,	človek sem in moje pravo ime je Kristijan Samuel	A
iztrga iz mene. Si zadovoljna, visokoplastna	gospa,	si to hotela doživeti in prečutiti z mano?Ne	A
ubesedila kot glas v praznem kovinskem sodu.	Gospa	torej uživa v miru gorskega sveta, v tihoti	A
resnici neprenehoma obdaja hrup! Rad verjamem,	gospa	visokoplastna, rad verjamem. Poslušajva torej	A
gorovjem. Poslala si me v lov na sneževca, moja	gospa,	snežnega človeka lovim in ne morem si privoščiti	A
samoti in tihoti, potem pač uživaj, uživaj,	gospa,	jaz samote in tihote ne poznam več, odkar si	A
stran 22 . / Moj pogled išče sledi sneževca,	gospa.	Ne utegnem begati z očmi naokrog.	A
čutim znoj, ki mi curi po hrbtu in čelu. No,	gospa	višjeplastna, gospodarica moja, ti je všeč ta	A
in se nadihala svežega zraka. Pa postojva,	gospa,	čeprav ni v tej luknji nobenega razgleda.Lovec	A
res bo najbolje, da to hitro opravim. Tako,	gospa,	še bombažno majico in spodnjice slečem ‒ hop	A
zakadim v dir okoli skale. Uživaš, visokoplastna	gospa?	Izpolnjujem tvoje želje; morda želiš, da poonegavim	A
zmrzovanjem, vendar bi bilo to samomučenje zaman.	Gospa	bi se kratkomalo izklopila, ko bi ji bilo dovolj	A
dobil snežno blaznost. Dovolj bo, milostna	gospa,	naužila sva se snega, najedla sva se ga, mrzlo	A
in neoboroženega ... ): Tauro, strah me je.	Gospa	visokoplastna, saj si si vendar želela strahu	A
možganov, me opomni na ubogljivost. Naj bo,	gospa	višjeplastna, zijal bom v gorske vrhe, dokler	A
odkril sled, čimprej opravil z njim. Položim ga,	gospa,	in tedaj upam, da me boš odvezala služnosti	A
stran 30 . / prepustila lovski strasti. Dajva,	gospa,	lovino je treba pihniti! ): Kako moreš v beli	A
kruto razmišljati, Tauro? Opravičujem se,	gospa	višjeplastna.Toda kako naj razmišljam drugače	A
zajedavec si se zajedla v mojo glavo. Ni to kruto,	gospa,	čarobi pokrajine neustrezno? Ne odgovarja.	A
da bi lahko bil nekakšen vmesnik, po katerem	gospa	višjeplastnica obči s svojo vesoljsko raso	A
vrat na nos nazaj proti ledeniku. Prenehaj,	gospa,	to ni več znosno.Kaj hočeš od mene?	A
uspaval. Ne vem, s kakšnim bitjem imam opravka,	gospa;	pričakovati sem moral najhujše: da je nevarna	A
Planila je name iznenada, nisem imel druge izbire.	Gospa,	odnehaj, ne povzročaj mi več bolečine.Molčiš	A
hladilni sistem v obleki. Bolečina ponehuje,	gospa	se je torej le unesla.Po neznosnem glavobolu	A
Žalostno in bedno. Vidiš, moja	gospa,	potegnili so naju, lutki sneževca sva lovila	A
izurjeni čutolovec, sem nasedel. Odpokliči me,	gospa,	nobenega smisla in mika ni več v tej pustolovščini	A
bajka iz prejšnjega tisočletja. Prav, pa nič,	gospa,	pusti se goljufati.Mene ne bodo več, ne bo mi	A
Srce mi močno razbija. Vidim,	gospa,	vidim, da je človek. ): Človeka si ubil.	A
): Človeka si ubil. Ubil, ubil,	gospa.	Lovec sem, samo lovec.	A
mi pa zdi, da služim tvojim temnim strastem,	gospa,	strastem, ki niso več v mejah dovoljenega.	A
Tauro! Človeka sva ubila, moja visokoplastna	gospa!	Kar počenjam jaz, počenjaš tudi ti, vsako čutenje	A
morem te več nadzorovati. Potem me odpusti,	gospa.	Pobral bom šila in kopita in se spustil nazaj	A
dvomim, močno dvomim o tem. Zato me odpusti,	gospa,	razdri najemno pogodbo in mi dovoli, da se umaknem	A
ne brska po mislih in občutkih. Odpusti me,	gospa,	za vselej te bom ohranil v lepem spominu.	A
igre barv, ko sonce leze izza obzorja. Pesniš,	gospa.	Vsa ta čaroba, kakor praviš, je kruta, surova	A
naprave v moji glavi. Ne razumem te, moja	gospa.	Koliko obrazov imaš?	A
Uživati v moški preobrazbi? Hej,	gospa!	Si se ustrašila odkritega pogovora?	A
): Tauro, ne maram več krvi. Ne bo krvi,	gospa.	Izboj energetskega naboja je zaklopljen, deluje	A
vest zaradi svojega ljubega miru. Ne skrbi,	gospa,	ne bo več krvi, dovolj je je bilo. Upam, da	A
resnice o lovu na sneževca. . / . / stran 47 . /	Gospa	bi me lahko kratkočasila med prežanjem, pa jo	A
bi lahko bil zame hudo neprijeten. Vidiš,	gospa	višjeplastna, kri ni prelita, uspavala sva tega	A
dokler ne bo dobil injekcije prebudila. Kaže, da	gospa	ni v stiku, drugače bi že zdavnaj ukazovala	A
njim? . / . / stran 51 . / Nič hudega, moja	gospa,	bodi brez skrbi.Zvlekel ga bom v bivak, mu slekel	A
dobavljati pristnih čutenj. Šel sem zate,	gospa,	v lov na sneževca, in čeprav nisem verjel, da	A
previden. Ves čas oprezam, oči imam na pecljih,	gospa,	ušesa odprta, topločutnik vklopljen.Nihče me	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani