H (901-1.000)

razleti po tleh. Družba plane kvišku ter prihiti	h	gospodarju, ki je brez moči in bled kakor kip	A
dunkles Leben strahlte einst ein süßes Bild.	H.	Heine Bogomir vstane.Kri mu polje v obraz, a	A
še bolj zmeden, ničesar ne odgovori, obrne se	h	konju.»Ehá!	A
mu drugega nego vdati se. Grofica je hitela	h	klavirju ter pričela prebirati ga, da so strune	A
Bild erblichen bin ich gänzlich nachtumhüllt.	H.	Heine Tisto leto se je oglasila zgodnja zima	A
tako dolgo, in zavest, da je dospel zdaj morda	h	koncu trnove poti, napolnjevala mu je hladilno	A
ta namen povabili k svatovščini, poklicali so	h	klavirju.Poštenjak se ni branil in kmalu je	A
samega sebe! Dobro mu je del moralični srd,	h	kateremu se je silil, silil, da bi prikril resnico	A
na srečo tvojih otrok, ki si jih tako dobro	h	kruhu spravil. si�39,ht:/w.de.o/dnsoiscm	A
jasni dan! In pa šele tista javna obravnava,	h	kateri smo morali priti jaz in vsi moji strežaji	A
hipoma je zopet pozabila vse. Pristopila je	h	grofu.Tik njega na mizi je ležala podoba grofa	A
in kaj jesti mi dajte! Ali potem pridem takoj	h	kontesi!In vi, lisjak Igla, dajte mi dobrega	A
in napil, pogledal se je v zrcalo ter odšel	h	kontesi.Z mirnim in priljudnim obrazom vstopil	A
bo vsakdo sprevidel iz tega mojega pisanja,	h	kateremu sem se odločil, ko sem bil kakor drevo	A
nerodno ležišče, katero je sam postiljal in	h	kateremu ni imela pristopa ne žena ne dekla	A
sekirico pod klop, dvignil obe roki, pritisnil ju	h	glavi ter pri tem ‒ pobegnivši iz hiše ‒ tako	A
svojega domačega kovača. V stanovanje sem prišel	h	Kašperju Wohlgemuetu, ki si je bil po zadnjem	A
dneve. Posebno prijetni so bili sejmi na trgu,	h	katerim se je priklatilo dosti ljudstva, tudi	A
ulegel, Mihól me je z veliko spretnostjo privezal	h	količu, noge pa položil v klado ter jo zaklenil	A
veži je bila pripravljena dolga široka miza,	h	kateri so na večer prihajali loški gospodje	A
si pa ravno v Loki, ne bo napačno, če stopiš	h	gospodu baronu, da naj mehko ravna z Agato!	A
potem pripovedoval, da je brat drugi dan prišel	h	grajski glavarici ter jo na kolenih prosil,	A
lahko trdim, da so samo najstarejši ostali doma.	H	koncu je prišla Agata ‒ naj je preteklo še toliko	A
najskrivnejši kot temne duše ter goreče prihajali	h	katoliški službi božji. Bilo je torej kake tri	A
kakor se skrivamo danes. Kar v tolpah smo hodili	h	gospodu na Bled počakajte no, kako so ga že	A
mDà, dà!	H	gospodu Krištofu smo hodili,l zahiti ženica	A
ne!l mAli ste donesli moja orodja?l obrne se	h	Konradu.mMorda bo treba kaj žgati, kar bi se	A
siromaštvo, in nesreča pride malokdaj sama. Tudi	h	Komarjevim je prišla še druga nesreča.Kaj bi	A
No dobro. Drugo dopoldne se res primotovilim	h	Komarjevi hiši v Vinharjih.Nekaj od vasi stoji	A
‒ Vdala se mi je, in	h	gospodu sem šel, da naju je dal na oklice.	A
je! mKaj bi iztikal okrog,l mislim si, mstopi	h	gospodu, tam imajo krstne spise, tam zveš najlaže	A
mi, pol leta sem hodil pozneje vsako nedeljo	h	gospodu, ali je že prišla knjiga iz Ljubljane	A
u pet, mogoče clo u šest razred, pol pa šele	h	bermi. Pa sem jim reku, zajebi orangutan; če	A
sam kupu, čem hotu. ‒Kva pa ta mauga uš dau	h	verouk? ‒Čeu jo ta mali Sibirčkarji hodil, pa	A
prašiča, k še ni ta nouga zakona bral, ga kr	h	men pošl.Mu bom že jest razložu kok je petkat	A
pomolze kravico Mašo, Lisko in Tašo, odide	h	krojaču, pomaha beraču, steče na trg, pa ne	A
/ stran 46 . / Ljubin je vstal, da bi šel	h	Gorazdu, pa Živka je zaihtela: »Oče, stojte	A
bo vtikal povsod. In ob tisti priči je šel	h	gospodom in jim vse povedal. Bratje so se spogledali	A
rohnel. »Pri kozah bi bil ostal, ne pa se rinil	h	konjem, teslo nerodno!« In spet so se precej	A
je morala biti dobrih, precej se je namerila	h	Krištofu Planini in Mihaelu in počenila ob njima	A
zate, seme malopridno!« je dejala in se vrnila	h	Krištofu in Mihaelu in ju še enkrat obtipala	A
mi jutri pomagajo odtod,« je vedel in prišel	h	kresu. »Srečen, vesel vam bodi kres tudi leto	A
paziti ne!« je Hotimir zažarel. »In vrni se	h	kozam, saj vidiš, da nisi za konje!« Hlapca	A
ga čez čas počasi in otožno pogledala in šla	h	Krištofu. »Vidite, tudi menih pravi, da boste	A
« je sitni Kuralt godrnjavsnil v Slabeta. »	H	glavarju bi rad,« je Trlep dopovedoval, kaj	A
se, kakor jima je velel oče, precej napotila	h	Krki, da bi Poloni povedala, kam in pókaj je	A
vsi na nogah in zunaj!« »Tristo ‒, jaz pojdem	h	konjederki, če bom še dosti rigal.« »Jaz bi	A
hodile za njo in je niso spustile, ko je stopila	h	konju, da bi séla nanj.Brž je pristopil in ji	A
in moč lepe Lize. Ko se je znočilo, je šel	h	Katarini.Še zmerom je spala mirno, trdno.	A
nič ga ni pogledala, tiho po prstih smuknila	h	Katarini in ji pod zglavje porinila blagoslovljene	A
jutri vendarle pojdem ponj.« Ves potrt je šel	h	Katarini, da bi ji pomagal.Spala je ali dremala	A
tudi Trlep; od Brezovška so mu misli begale	h	Katarini.»Mož je slab, hčere ne bo videl več	A
iz Žužemperka po bližnjicah krene naravnost	h	Katarini.« Na dvorišče so se pripodili učenci	A
Jakob Mirenčan. Tu je gospod Ambrož razjahal, a	h	konju je že stopil Kopič. »Kaj si me res dohajal	A
je neučakljivo skočil naproti in ga odvedel	h	Katarini. »Pomagajte,« je obupani mož prosil	A
bo več,« se ji je nasmehnil in mimo nje šel	h	Katarini, da bi jo pomiril, če se je plašila	A
je Trlep že menil z mirnim glasom in spet šel	h	Katarini.Ob njeni postelji je ostal ves dan	A
obuje dedčevske škornje, gre, s kablico počene	h	kozi odzad in si v vsak škorenj brž vtakne po	A
Lepa je, mlada je, bogata je, hiteti morava,	h	klarisinjam sili v Mekinje.« »Jaz ji res ne	A
precej pokažem.« In res se je čez čas nagnil	h	gospodu Boštjanu: »Baron Thurn in baronesa Levkarda	A
Prenos v elektronsko obliko: Brane	H.	Pavšek, 1996 (Etext "Slovenska literatura")	A
pobožni gospe, premožni vdovi. Pavle je šel	h	gospodarju, kateri mu je v rodu bil; krave je	A
hišo pokaže, kjer fant služi, in s seboj ga bom	h	kosilu pripeljal, da bo z nami jedel; to mu	A
nič ji ni prav upati in se nanjo zanesti.«	H	koncu drugega leta, ko je Pavle ravno osmo šolo	A
je prosil, rekoč: »Prosim vas, pojdite gori	h	gospodu in recite jim, da jih jaz prav dobro	A
tam prenočili. Postrežni oštir hitro priteče	h	kočiji in spremi škofa s tovarišema vred v hišo	A
enega najdeš.« Ko škof Pavel to sliši, se obrne	h	gospe Korduli in ji reče: »Žlahtna gospa, povejte	A
Dvajseti dan po nevarni vožnji po morju pride barka	h	kraju; bil je ravno tudi dvajseti dan mesca	A
Ker pa tovariš ne neha Svetina motiti in ga	h	krivicam zapeljevati, gre Svetin nekega dne	A
krivicam zapeljevati, gre Svetin nekega dne	h	gospodarju in mu reče: »Gospod, ne zamerite	A
prišel in ga spremil na morišče, pride Svetin	h	generalu, ki je ves žalosten in plašen v smrtnih	A
gospodar hitro pokliče Svetina in mu ukaže iti	h	generalu, sam gre stran. Ko je bil zdaj	A
pritekel k Jelenovi glavi in se preplašen pritisnil	h	gospodarju.Plamenolasec je planil pokonci in	A
64 . / TRD SPOPRIJEM Poletje se je nagnilo	h	koncu.Dan se je skrčil in jutra so postala hladna	A
drevak, odvesla v meglo in se hitro vrne nazaj	h	kolišču.Ostrorogi za kočo suši risa in bobra	A
Neslišno je zginil v meglo. Nazaj	h	kolišču se je bližal oprezno in previdno.Kakor	A
zavrelo. Stekel je po mostu navzgor, naravnost	h	koči Redkozobe Ščuke.Hotel je planiti k ognjišču	A
je Karp priplaval iz vode. Pohitel je nazaj	h	koči Redkozobe Ščuke in zahteval risov in bobrov	A
napodi svojega tekmeca, kaj hitro vrne nazaj	h	košutam, se je tudi Ostrorogi kmalu naveličal	A
In še nekaj kosov podpepelnjaka je dodala	h	gosi v skledo. Bratranca sta pričela jesti.	A
povzpela na vrh brun. Ostrorogi pa je pristopil	h	kolu, da ga bo uravnaval.Bum, bum.	A
kolišče in pobegne s Sinjeoko in obema mladcema	h	Kozorogovcem. Hhha. Jelenu je že od same misli	A
Seveda. Lahko je reči, da odide z jezera	h	Kozorogovcem pod Snežne gore.Kako pa gori naleti	A
Na videz zbolim. Bolne ne ne bodo tirali	h	Karpu na ležišče.Ko se pa prevedri, pa spet	A
mostišče. Potuhnjeno kakor ris se je prismukal	h	koči Ostrorogega.Prislonil je uho k steni in	A
so starejši komaj zadrževali, da ni pobegnil	h	Kozorogovcem, da se z njimi skupno poveseli	A
niti najmanj ni pokazal. Dan se je nagibal že	h	koncu, ko sta Ostrorogi in Lisjak odhajala s	A
je odtekal po sredi ravnice. Prva je sedla	h	kolu Zorna Kalina.Nadrobno je pregnetla dokajšnjo	A
In pa soparno je bilo. Dan se je nagibal	h	koncu.Srnjak je odrezal zaplato mehko ustrojene	A
zapirali revščino! Zverjad pa poleti ne sili	h	kočam, ko jo goščave do sita hranijo.»Hm, hm	A
plavajočo preklo in počasi začel vleči ščuko	h	kraju.Nato ji je zapel kavelj v škrge.	A
prav. Poskočil je nazaj na kolišče in pristopil	h	Košati Jelki. Srnjak je zdaleč videl, da starka	A
umaknili iz strelne daljave, se je Presukani obrnil	h	Košati Jelki.»No, mi boš sedaj še branila vzeti	A
redkokdaj prišel na vrsto. Zima se je nagnila	h	koncu in pričela se je ponujati pomlad.Zverjadi	A
dvigal počasi. Potem je začel rasti, da se je	h	koncu zdelo, kakor bi ogromno rogovje orjaškega	A
psa. Rogovje orjaškega jelena so postavili	h	glavi.Vmes pa so položili kužuhovinasti risov	A
je prižgal osmoljeno plamenico in odšel z njo	h	grmadi.Zakuril jo je na vseh štirih straneh	A
Velikonja odide. Nande se	h	kobilarju obrne, migne mu, naj gre ž njim v	A
ko ji je bil lani na spomlad junec poginil,	h	kateremu je mislila ravno na kamniškem semnju	A
Bojec luč in po prstih leze iz izbe in v temo	h	kličočemu pred okno. Komaj je zunaj bil, ko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani